NE TIČ, NE MIŠ…

7. julija 2017 je 122 članic OZN glasovalo za mednarodno pogodbo o prepovedi jedrskega orožja. Proti le glas Nizozemske, ki pa je bila izmed članic zveze NATO edina, ki je bila pristopila k pogajanjem o tem dogovoru že decembra lani, medtem ko se države z jedrskim arzenalom in njihove zaveznice glasovanja niso udeležile. Med slednjimi tudi Slovenija. Lepo, a ne?

Sporočilo, ki ga svetu pošilja naša vlada je jasno: smo proti tovrstni prepovedi. Naj jedrsko orožje prosperira še naprej!  A če vprašamo Ministrstvo za zunanje zadeve  kako to, dobimo tole pojasnilo: »močno podpiramo neširjenje jedrskega orožja in jedrsko razoroževanje, toda tega cilja ni moč uresničiti drugače kot postopno in z učinkovitim izvajanjem pogodbe iz daljnega 1970 o neširjenju jedrskega orožja (NPT).« Aha….a beremo dalje: »Menimo sicer, da pogajanja, ki niso podkrepljena s tehničnimi in varnostnimi ukrepi za krepitev zaupanja med stranmi in v katerih sodelujejo države, ki imajo jedrsko orožje, ne morejo voditi do učinkovite in trajne jedrske razorožitve. Pa ne pozabimo, da jedrsko orožje v NATOvem strateškem konceptu predstavlja del zmogljivosti zavezništva za odvračanje in obrambo.«

Torej, če dobro razumem, smo za to da jedrskemu orožju razglasimo konec, a ker smo člani NATO tega ne smemo povedati, še manj podpisati česarkoli v to smer. Še več: brez njega bi bile naše zmogljivosti za odvračanje in obrambo manjše. Bravo. Načelnost za umret!

Šalo na stran, je drža sramotna.

Dve sta globalni grožnji preživetju planeta: obstoj jedrskega orožja, ki ga lahko že vsak norec, ki ima dostop do njega, sproži, in podnebne spremembe, ki smo jih sprožili z nenadzorovanimi emisijami toplogrednih plinov že dolgo nazaj. Pariškemu sporazumu, ki bi naj te emisije drastično oklestil in Zemlji ter naši civilizaciji podaljšal rok trajanja, smo pristopili, protijedrskemu traktatu pa ne. Pa smo vsaj storili kak korak k postopnosti zmanjševanja uničujočih arzenalov? Ničesar nisem zasledil. Še huje. Molčimo in se mu vljudno nasmehnimo, ko se novi ameriški poglavar z nami slika, pove da ljubi Slovenijo, ker ima ženo od tu doma, obenem pa napoveduje novo ero jedrskega oboroževanja, ker da to počne tudi Severna Koreja, in potrjuje dokončnost sestopa ZDA s podnebnega dogovora, kar dejansko pomeni tudi njegovo sesuvanje.

A ja, in ga še vabimo k nam, da mu podrobneje pojasnimo zakaj v arbitražnem sporu s Hrvaško imamo mi in samo mi prav.

Da ne bo nesporazuma, o tem da imamo mi in samo mi prav, pri vsakomur ki verjame v pravo in v ustanove, ki ga zastopajo, ne sme biti dvoma, ne nazadnje se tega načela držijo tudi vrh Evropske unije in verjamem, da velika večina članic evropske in mednarodne skupnosti, problem nastane, ko treba prositi za enako držo tudi gospoda, ki vladanje in zagotavljanje svetovnega reda gleda in kroji le skozi oči svojih interesov in domnevnih interesov lastne države, pri čemer vladavina prava ga prej zmoti, kot ne. Da je temu tako je nič koliko dokazal.

A vrnimo se k, vendarle, zgodovinskemu dogovoru na sedežu OZN o prepovedi jedrskega orožja. Da, zgodovinskemu, ker ga je podpisala skoraj vsa nejedrska skupnost svetovne organizacije, ker so pri njegovemu oblikovanju sodelovale vse relevantne nevladne organizacije, ker starta tako, kot svoj čas sporazumi o prepovedi drugih vrst orožja za množično uničevanje, kemijskega in biološkega, ki so z leti pridobili podpise še tistih držav, ki so jim bile na začetku proti, in ker ne nazadnje, z eno samo mavrično zastavo, ali, če hočemo, z enim samim glasom 122 podpisnic, govori o želji in zahtevi po miru in svetu brez atomskih bomb.

Štejem si v čast, da sem v sodelovanju z mirovniki iz Trsta in ostale Italije, še v fazi zaključevanja besedila pogodbe, dostavil svoje pismo podpore v njem zapisanim željam in pričakovanjem.

Kaj si bosta povedala Cerar in Plenkovič?

SMEŠNICA V LJUBLJANI

Evropska komisija je pred dnevi sporočila da pričakuje implementacijo arbitražne sodbe o meji med Hrvaško in Slovenijo, da je pripravljena pri tem pomagati in da si veliko obeta prav s tem v zvezi od sredinega srečanja v Ljubljani med predsednikoma vlad  Plenkovičem in Cerarjem.

A minilo je le nekaj ur, ko jo je hrvaški premier, meni nič tebi nič, pošteno okaral, naj  se v povsem bilateralno vprašanje, kar je zanj ureditev meje s sosedo, ne vmešava, ker da ni za to pristojna, ter ponovil stališče Hrvaške, da arbitražne sodbe ne priznava, ker  da je bil arbitražni proces kontaminiran. Fakti znani in morda škoda časa, da jih ponavljamo. Toda, ne pozabimo še nekaj: da je pred torkovo izjavo podpredsednika Evropske komisije, Timmermansa, Plenkovič posvaril Slovenijo naj ne počne ničesar enostranskega v zvezi s stanjem na meji, a ušlo mu je s spomina, da najbolj enostransko dejanje v vsej tej tragikomediji je bil hrvaški umik iz arbitraže pred dvema letoma.

Nič proti temu, da se jim je zdel arbitražni proces okužen, ko so v Zagrebu slišali kar sta si po telefonu imela povedati, česar ne bi smela, slovenski arbiter Sekolec in slovenska vladna agentka Drenik, a meritorna presoja o tem je bila že po arbitražnem dogovoru v rokah arbitrov samih. In res, preden so nadaljevali delo na temo »meja«, so si vzeli kar nekaj mesecev, da bi ocenili resnost in domnevno škodo iz naslova nespodobnega klepeta, a odločitev je bila enotna: nobene škode, nobene okuženosti, nobenega vplivanja na samo presojo o meji! Poleg tega, akterja incidenta sta bila nemudoma odstranjena od arbitražnega procesa in Hrvaška je prejela povabilo, da bi svoje trditve o okuženosti tudi argumentirala in dokazovala pred samim tribunalom, a se je temu soočenju odpovedala. To je bilo, dragi Plenkovič, enostransko in nesprejemljivo, dovolim si celo oceno, pobalinsko obnašanje!

A poglejmo naprej, na sredino srečanje med premieroma v Ljubljani.

Cerarjev mandat je jasen: Pozvati hrvaškega kolego k pogovorom o implementaciji arbitražne sodbe, kar je pričakovanje tudi, kot smo rekli, Evropske komisije, in vsakogar ki verjame v pravo in ve da so tudi sodbe ad hoc arbitraž del tega reda. Plenkovič pa je v četrtek ponovil, da se bo s Cerarjem pogovarjal o odprtih vprašanjih med državama, a ne o implementaciji omenjene sodbe.

Vprašujem kabinet našega premiera in pa Zunanje ministrstvo: Ali bosta govorila en mimo drugega? Praviloma se o temi ali temah pogovorov diplomatski kanali najprej zmenijo, pripravijo agendo, definirajo detajle in ugotovijo razlike,  glavnim sogovornikom prepustijo le finalizacijo, oziroma poizkus premagovanje razlik, iskanje kompromisa in podpis dogovorjenega. 

To srečanje pa ima že v startu dva povsem različna pristopa in tudi temi. Ima sploh smisla, da se s Plenkovičem dobita, spoštovani dr. Cerar, samo zato da si sežeta v roke, nasmejeta fotografom in spijeta kavo, pol pa na srečanju z mediji povesta, da sta ugotovila da soglašata le pri tem da ne soglašata, da pa kljub temu odnosi med državama ostajajo dobri in prijateljski? Morda je tudi tako prav, a, brez zamere, diši mi po Goldonijevi komediji: Primorske zdrahe.

Ne bi raje počakali na še kako, bolj odločno in opozorilno držo Bruslja, morda tudi z omembo sankciji, ali na obisk, ki si ga sam sicer ne želim – pa sem že napisal zakaj – ameriškega poglavarja in njegove soproge, v upanju, da sta doumela, da ne gre pri vprašanju arbitraže za postavitev na eno (hrvaško) ali drugo (slovensko) stran, čemur se ZDA izogibajo, kot je povedal njihov veleposlanik v Ljubljani, ampak za bran pravnega reda in avtoritete sodišč.