Še je čas, Borut, za dobro besedo!

OD PREDSEDNIKA REPUBLIKE BI PRIČAKOVAL VEČ!

Bom malce zloben, toda, dragi Borut, v tvojem zadnjem intervjuju za RTV Slovenija, ki naj bi končno rekel kar jim gre razpihovalcem, netilcem sovražnega odnosa naroda do prebežnikov, migrantov, prosilcev za azil, ki prihajajo k nam, si povedal skorajda nič. Slišali smo le to kar že vemo, oziroma da problemi so, da jih ljudje čutijo in imajo premalo zaupanja v sposobnost oblasti, da jih rešuje, da se posledično rojevajo tudi znaki nestrpnosti, da ni dovolj le te obsojat, ampak da treba probleme tudi reševat. Kako odkritje! Naznanil si nas še, da vrhunec begunske krize šele prihaja ter pozval vlado, da naj pri njenem obvladovanju, povabi k sodelovanju opozicijo ter bolje komunicira z lokalnimi skupnostmi in javnostjo in – dulcis in fundo – da naj bo potrpežljiva do ljudi, ki protestirajo proti namestitvenim centrom.

Da je videti na teh shodih ne le obraze in parole, morda tudi upravičene in iskrene zaskrbljenosti, ampak zraven še izključevalno ideologijo, domobransko in fašistoidno ikonografijo, ki jo mora vsak razumnik obsoditi, da je videti tudi kako poslanci SDSa nagovarjajo ljudi k uporu proti oblasti, niti besede. Da ne bi Janez Janša zameril?

Pravzaprav kritika leti predvsem na vlado Mira Cerarja, ki nosi zagotovo svoj del krivde pri tem, da je situacija kakršna je, da se mitingi dogajajo, spontano ali organizirano, - ne nazadnje, da prihod migrantov pomeni tudi varnostno tveganje je sama sugerirala z vzpostavitvijo bodeče ograje vzdolž meje s Hrvaško in z aktiviranjem vojske – a kateri gre vendarle priznati, da ob vseh pomanjkljivosti, nekonsistentnosti in zamudah pri obveščanju javnosti, razmere s tranzitom in oskrbo pohodnikov z balkanske poti obvladuje. Skozi našo državo jih je šlo v pol leta že skoraj pol milijona, ostaja jih le cca tisoč, ki so nameščeni tu pa tam, in nič hujšega se ni domačinom, njihovemu premoženju, njihovi varnosti in kvaliteti življenja, zgodilo. Lahko se še bo, če bi nadzor popustil in ne bi bili sposobni vsaj osnovne integracije teh duš, a naša varnost je tako in tako vsak dan na preizkušnji tudi brez migrantov, že zavoljo neupoštevanja prometnih pravil, slabih odnosov s sosedom ali opitosti, oziroma neuravnoteženosti družinskega člana. Glej dnevno črno kroniko!

Spoštovani predsednik,

Narodu treba enostavno povedati, da ne glede na ravnanje oblasti, ne glede na njeno komuniciranje z župani, oziroma lokalnimi okolji in prizadetimi prebivalci, da se mora sleherni od nas, ko je predočen v živo ali preko tv ekrana ter ostalih medijev, z tragedijo ljudi, ki so zaradi vojne, nasilja, revščine in drugih okoliščin neznosnega življenja, zapustili domove in domovino ter se podali peš, s culo, nahrbtnikom ali kovčkom, v več tisoč kilometrov dolgo pot v neznano, z upanjem na prihod in sprejem v nek bolj varen in perspektiven prostor, vprašati, ali naj tem ljudem, ko pridejo do mene, pomagam, kolikor lahko, s prehrano, posteljo, prho, zdravili itd… ali jih odženem, ker me njihova drugačnost straši in ogroža? Vmesnih situaciji ni. Vsaj jaz jih ne vidim.

Ko že hodiš na zabavne tv oddaje, kjer te roštiljajo, ko si že počel vsega preden so te izvolili za poglavarja države, ti svetujem, da misel, ki sem ti jo sugeriral, da sporočilo, ki ga moraš oddat kot napredna moralna avtoriteta, da migrante, prebežnike in azilante moramo medse sprejeti in jim pomagati, oddaš čim prej lahko kot humanitarni delavec, ali aktivist Rdečega križa, če hočeš tudi Karitasa, na enem od sprejemnih centrov. V rumenem, zelenem, modrem ali rdečem brezrokavniku, z begunskim malčkom v naročju ter obdan z novinarji. In sporočilo jasno: Če si človek, če si humano bitje, moraš tem ljudem ponuditi roko, jih sprejeti in jim pomagati. Amen!... Morda z dodatkom: Oni, ki vaš prepričujejo v nasprotno, ki vam dopovedujejo, da gre za nevarne osebe, za efektivne ali potencialne teroriste, že danes ali pa jutri, ki jih je treba čim prej odstraniti z našega okolja, hočejo vsem slabo! Ne jim nasedat! Zgodovina ostaja naša največja učiteljica!

V pričakovanju česa takega, te, dragi Borut, lepo pozdravljam.

Aurelio Juri

Nekoč leva roka v stranki, ko jo je Pahor še vodil.

Fašizem že trka

SE RES VRAČAMO V TRIDESETA LETA PREJŠNJEGA STOLETJA?

Po pisanju Janeza Markeša prihaja čas, ki se ga bomo nekoč sramovali. Asocira dogajanja zadnjih dni v Šenčurju in Logatcu – protibegunske demonstracije in to kar se je na njih videlo - na mračna trideseta leta prejšnjega stoletja, ki jih je zaznamoval vzpon nacizma in fašizma. Zato napoved o tem, da se bomo teh dogodkov in časa, ki ga nakazujejo nekoč sramovali.

In kdo se bo tega sramoval? Ves slovenski narod? Vsa slovenska družba?Mnogi bi se ga morali, po mojem, sramovati že takoj, zagotovo vsi, ki paradirajo z domobransko, hervardovo in drugo neonacistično ikonografijo s poslanci in zastavami SDS na čelu ali vsaj zraven, proti prihodu in namestitvi prebežnikov in migrantov. Pa odmislimo za trenutek, da je cilj protestov – se z Markešem strinjam - pravzaprav padec obstoječe vlade in ustoličenje Janševe. Sramovati čemu? Ker počnejo nekaj, kar je v civiliziranem prostoru, za kakršnega se ima evropska Slovenija, nesprejemljivo, abotno! Netijo strah in sovraštvo do obubožanih ljudi, celo otrok, ki pri nas iščejo le pomoč in upanje v prihodnost, in to le za skromen čas, ker so itak namenjeni drugam,  samo zato ker pripadajo drugi kulturi, drugi veri, drugim običajem, drugemu jeziku, pa imajo še nekoliko drugače pigmentirano kožo. In to je ne le človeško sprevrženo, tudi skregano z vsemi konvencijami in pravili medčloveškega obnašanja. Pa saj slišijo, kaj povedo na Amnesty International, Uradu Združenih narodov za begunce, Evropski komisiji in Evropskem parlamentu?! In doma Varuhinja človekovih pravic, Slovenska filantropija, Rdeči križ, Karitas, Zvezi prijateljev mladine in društev pedagoških delavcev, najbolj priljubljena televizijska in druga medijska imena. Vodilne politike, koalicijske namreč, namenoma puščam na stran, ker si mitingaši s Šenčurja in Logatca že tako in tako prizadevajo za njihovo kožo, toda prisluhnili naj bi vsaj predsedniku republike, Borutu Pahorju, ki so mu ti isti volivci in volivke, pod taktirko Slovenske demokratske stranke, pomagali do Erjavčeve 17.

Res pa je, kot je opozoril Ali Žerdin v zadnjem tedenskem Delovem komentarju z Markešem, prav na temo protibegunskih demonstraciji, da tiskovka premiera Cerarja, ki je okregal šenčurske protestnike, ni bila najbolj posrečena, če si je prizadevala zmanjšati napetosti in skrbi tamkajšnjih prebivalcev ob možnosti odprtja nastanitvenega centra za migrante. Veliko večji učinek bi imel, po Žerdinovem mnenju, skupen tovrstni apel, ki bi ga naslovili družno vsi najvišji državni, cerkveni in civilno-družbeni dostojanstveniki, od predsednika republike, parlamenta in vlade, do poglavarjev katoliške, evangeličanske, pravoslavne, judovske, islamske in drugih verskih skupnosti, od vodilnih imen akademskega sveta do najbolj priljubljenih kulturnikov, glasbenikov, igralcev, drugih estradnikov, športnikov, in priznanih znanstvenikov. Če bi naj delil ocene in opozorila svojih zaveznikov v Evropskem parlamentu, Junckerja, Merklove in še koga iz vrst evropske ljudske stranke, bi se temu skupnemu apelu k strpnosti, solidarnosti, humanosti ter zaupanju v prizadevanja oblasti pri obvladovanju migrantske krize, pridružila še sam Janša in Novakova.

A očitno, vsaj vodji največje opozicijske stranke, kaj takega ne pride niti slučajno na pamet. Obratno. Vox populi mu kaže presenetljivo dobro odkar jaha protibegunski konj: kar 37 poslanskih sedežev bi imeli njegovi, ko bi odšli na volitve v nedeljo, kar pomeni da bi za 22 sedežev prekašali Cerarjevo SMC in za 11 celotno sedanjo koalicijo. Maširanje domobranstva, karantanskega panterja, ideologije nestrpnosti, šovinizma, nacionalizma, izključevanja in zavračanja drugačnih in drugačnosti, se mu obrestuje. Da bi se tega kasneje sramoval? On zagotovo ne! Načrtovano z natančnostjo, ki pritiče vsakemu izurjenemu vojaškemu strategu. Če temu ni tako, če sem v zmoti, naj se oglasi in začne pomagati Cerarju.

Slovenija zbudi se! Fašizem je pred vrati!...In ga ne prinašajo migranti.

Bravo Renzi. Klofuta na mestu!

BO, OB MIGRANTSKI KRIZI, EVROPSKA UNIJA PREŽIVELA?

…Težko vprašanje. Še nikoli ni bila pred takšnih izzivom, ki še ni na vrhuncu svoje ostrine, in še nikoli ni imela toliko razpok na svojih nosilnih stebrih. Edina lučka na koncu tunela jo ponujata ZDA in Rusija z dogovorom o prekinitvi sovražnosti v Siriji med Asadovim režimom in opozicijo, ki če bo zdržal in odprl pot k političnemu reševanju že pet let trajajoče vojne v tej deželi, od koder prihaja večina beguncev, ki se po postanku v Turčiji podaja na pot v Evropo, bo omogočil oddahnitev tudi v evropskih prestolnicah. Če bo te vojne namreč konec, bo tudi migrantski pritisk na Balkanski transverzali, preko Austrije pa do Nemčije in ostalih destinaciji pojenjal in se bomo hitreje vrnili k, recimo jim, bolj znosnim razmeram ter se posvetili nujni sanaciji omenjenih razpok na stavbi skupnega evropskega doma.

V tej luči pozdravljam odkrito stališče italijanskega premiera Mattea Renzija, naslovljeno in primis članicam EUja iz vzhodne Evrope, oziroma iz Višegrajske skupine, da »Je solidarnost načelo, ki velja za vse in v obe smeri! Če jo pričakuješ ko bi nekaj dobil, bodi solidaren tudi ko moraš nekaj dat! Tisti, ki izstopi iz te igre ne bo prejel denarja!«… Zagrozil je namreč veto na nov proračun Unije v kolikor bodo Madžarska, Slovaška, Češka in Poljska še naprej zavračale enakopravno porazdelitev begunskega bremena, ter dodal: »Če bi bili, ustanovitelji EU, pred 12 leti sebični, danes unija ne bi štela 28 članic!«

»Gre za politično izsiljevanje« - mu je zabičal nazaj madžarski kolega Orman. In res je, a če drugega načina ni, da nekoga prisiliš k temu, da se vrne k načelom katerim se je bil zavezal ob vstopu v članstvo, tudi tako je prav.

Slovenija, ki se sicer tega zaveda, vsaj še pod sedanjim vodstvom, pa nima tega poguma, žal, da bi se tako jasno in odločno pridružila tej drži in ravna z »porednimi« štiri članicami skorajda ponižno. Edino predsednik republike Pahor je zmogel izreči, ob obisku h kolegu Zemanu v Pragi, stavek, da se razhajata pri vprašanju sprejemanja migrantov po v Bruslju dogovorjenih kvotah v mehanizmu relokacije,  ter posvaril, da »Se morajo te krize lotiti vse članice skupaj, sicer bo, ob uveljavitvi nekoordiniranih nacionalnih politik za njeno obvladovanje, zlasti na zahodnem Balkanu lahko prišlo do incidentov ali konfliktov, ki si jih nihče ne želi«.

Premier Miro Cerar pa še tega poguma ni imel, ko se je kak teden nazaj, na Brdu pri Kranju, ob robu skupne seje slovenske in madžarske vlade, srečal s kolegom Orbanom. Celo zahvalil se mu je za – kot je dejal - »nesebično pomoč, ko so prebežniki dosegli Slovenijo«.

Malo morgen, dr. Cerar! Kaka nesebična pomoč?! Saj nam je prav Orban z zaprtjem meje s Srbijo in Hrvaško za tok beguncev zakuhal problem s katerim se spopadamo. Dobro je vedel, da bodo ti ljudje prišli k nam. Da nam je kasneje poslal nekaj policijskih okrepitev ne odtehta niti slučajno težave, ki nam jih je povzročil. Vsaj spomnili bi ga na to, da bi od njega prej pričakovali dogovor o tem kako, po načelu solidarnosti in enakopravnosti ter v soglasju s Hrvaško, migrantski tok pri južnih sosedih porazdeliti v dve sorazmerni smeri, ena preko Madžarske, druga preko Slovenije.

Zato, bravo Renzi! Upam, da se bodo tako postavile še ostale zahodne članice EUja, ki breme te krize prenašajo in da bodo prisilile vzhodnjake k večji disciplini. Če ne bo učinka, oziroma ustreznega odziva, niti uspeh dogovora o Siriji med Washingtonom in Moskvo ne bo preprečil sesutja in izumrtja Evropske unije.

A ja, dejal sem, da se usodnosti spoštovanja vseh načel in pravil te skupnosti sedanja, Cerarjeva vlada vendarle zaveda in se jih zato drži, a polit-barometer napoveduje tudi pri nas spremembe, ki nas bodo oddaljile od Bruslja in približale Višegradu. Ali je to prihodnost, ki si jo želimo!

proslava Prešernovega dne cenzurirana

https://www.dnevnik.si/1042729685/kultura/fokus/reziser-mare-bulc-po-presernovi-proslavi-proslava-je-bila-cenzurirana

Dr. Janez Bogataj ustrelil mimo!

Spoštovani predsednik Upravnega odbora Prešernovega sklada,

Vest o vašem posegu, oziroma posegu UO v umetniški del nedeljske proslave Kulturnega praznika, ki ga je bil pripravil režiser Mare Bulc, zato da bi mu nekoliko spremenili sporočilo, ki ga je avtor želel izraziti in ki je bilo – kolikor je poročala novinarka TV Slovenije - dokaj kritično do akterjev trenutnega politično-družbenega dogajanja pri nas, je neprijetno presenetila marsikoga. Pojasnili ste, da zamisli režiserja, da bi z bodečo žico ovil oder in za državno uporabil črno-belo zastavo, niste dovolili, ker da gre za državno proslavo in ker da je treba imeti ustrezen odnos do državnih simbolov, katerim ste se čutili dolžni stopiti v bran. Slednje – je dodala ministrica za kulturo Julijana Bizjak Mlakar – gre uporabili tako kot predvideva zakon.

Vse lepo in prav, toda kultura in umetnost imata smisel le takrat ko gresta onstran ozkih zakonskih gabaritov, le takrat, ko sta lahko brezmejni in neovirani. In vselej je bila kultura, kultura le takrat, ko je bila tudi družbeno kritična!

Rezilne žice si ni izmislil režiser…  Postavila jo je oblast, je del našega vsakdana, za tiste, ki živimo ob južni meji, kjer je nikoli ni bilo, niti v najhujših totalitarnih časih, je civilizacijska sramota, poleg tega da ne služi svojemu namenu in da je kot taka stran vržen denar. Čemu se ob kulturnem prazniku delat, kot da to ni problem in prepovedat njeno uporabo pri ustvarjanju umetniške točke in izražanju določenega sporočila? Pa zastava…. Ali to pomeni, da poleg državne ne bo moč več uporabljati nobene druge, zgodovinske z rdečo zvezdo, ali izmišljene?

S posegom ste si dovolili hud in nesprejemljiv precedens, ki vam ne more biti v čast. Gre za poseg, ki tudi po mojem mnenju prej žali, kot plemeniti Dan slovenske kulture.

Režiserju Bulcu moje sočutje in podporo. 

Ideja o tiru do Trsta še vedno herezija?

LUKA KOPER IN SLOVENSKE ŽELEZNICE … RECIMO BOBU BOB!

Nemška korporacija Daimler je v ponedeljek Luki Koper sporočila, da so bili zaradi zastojev na slovenskih železnicah prisiljeni preusmeriti 4 vlake z nekaj več kot 700 Mercedesovimi avtomobili iz madžarske tovarne Kecskemet v  pristanišče Bremen. Obvestilo je pričakovano in upravičeno dvignilo na noge vodilne in zaposlene v Luki in vznemirilo vso slovensko javnost, kajti je napovedalo ne le morebitno izgubo dragocenega posla z Daimlerjem, če se bodo zastoji in zamude na edinem tiru, ki ga imamo iz Kopra in do Kopra ponavljale, oziroma nadaljevale, ampak tudi bolj množično preusmeritev blagovnih tokov iz edinega slovenskega pristanišča, ki vemo kaj pomeni v ekonomski bilanci za Slovenijo, za celotno regijo in za sam Koper, oziroma koliko zaposlitev  in denarja zagotavlja in še prinaša za vse deležnike.

Tisti, ki je spremljal četrtkove Odmeve in pogovor Slavka Bobovnika s predsednico nadzornega sveta Luke, Alenko Žnidaršič Kranjc, ter predsednikom Uprave Slovenskih železnic, Dušanom Mesom, je brez pretiranega poznavanja zgodovine te zgodbe ter okoliščin v katerih delujeta dva največja operaterja v slovenski transportno-logistični branži, razumel da se obema slabo piše če se stanje zlasti železniške infrastrukture in železniških transportnih kapacitet ne bo hitro popravilo in se prilagodilo stopnji rasti ladijskega prometa. Imamo namreč eno samo in že dotrajano progo, ki se pogosto kvari, tudi ko ni žledu, ne omogoča ustrezne hitrosti kar je pri dostavi blaga za vsakega komitenta pomemben dejavnik, ni obvoznih možnosti, ko do zastoja ali popravljalnih del pride in je razumljivo, da posamični tudi dolgoletni koristniki storitev in uslug Luke Koper in Slovenskih železnic že razmišljajo o boljših, bolj učinkovitih in donosnih alternativah. Saj vemo, da… Čas je denar?!

Že 20 let, da bi izboljšali pretočnost železniškega transporta na najbolj kritični relaciji Koper-Divača, mahamo z nujnostjo po izgradnji famoznega drugega tira, ki ga vsi sprejemajo, podpirajo, moledujejo po njem in nanj stavijo že vse kar zadeva prihodnost »slovenskega okna v svet«. Brez njega ni razvoja, je stagnacija pristanišča ter spremljajočih dejavnosti in celo njihovo nazadovanje ter ugasnitev. In vse vlade doslej so obljubile, da ga bodo zgradile, vključno s sedanjo, ki je resda nekaj bolj otipljivih korakov naredila v to smer, a še zdaleč ne toliko, da bi se na obzorju že videl cilj.

Največji problem je še vedno to, da se ne ve od kod denar za to naložbo, ki naj bi znašala od milijarde do milijarde in pol evrov. Pa strah pred novim TEŠ6 je razumljivo velik! V igri je vsega, od proračunskega denarja, ki pa ga žal ni pričakovati  niti dolgoročno,  z ali brez Mramorja, do javno-zasebnega partnerstva, do koncesiji in tuje investicije v celoti. Omenjajo se Kitajci, Slovaki, Madžari, Avstrijci in še drugi potencialni sovlagatelji, ki pa ostajajo le potencialni. Obstajajo študije in analize s strani stroke in vlade, ki utemeljujejo smiselnost te izgradnje,  a pri nadaljnjih korakih se mnenja razhajajo, zlasti glede financiranja. Pa je tu še posodobitev vseh ostalih delov slovenske tirne poti do naših meja, ki vedi koliko bo še stala, ker je vse zastonj, da zgradiš železnico s kapaciteto 120 ali več km na uro od Kopra do Divače če se v nadaljevanju poti promet upočasni na manj kot 100.

Torej še dobrih 10 let, kot je ocenil Bobovnik,  ni pričakovati, da bi se po drugem tiru vozili, če bo do takrat izgradnja sploh stekla, a nam Daimler sporoča, da tega časa več nimamo in da nas bodo postopoma blagovni tokovi zaobšli. Zatorej, znova ideja, ki jo je svoj čas, pred dobrimi 20 leti, lansiral nekdanji tržaški župan Riccardo Illy in jo je, ob neki izjavi, podprl njegov sedanji koprski kolega Boris Popovič, o tirni povezavi med mestoma, oziroma Kopra z italijanskimi železnicami, ki bi vsaj začasno in za dobo tega desetletja zagotovo odpravila to ozko grlo in je izvedljiva z manj kot desetino denarja od predvidenega za drugi tir.  Bogokletna zamisel? Da, tako izzveni v odzivih vsakič, ki jo  nekdo izusti, ker da izpodbija ali vsaj slabi argumente za drugi tir in ne more biti v našem nacionalnem interesu, zlasti ne v časih, ko nam grozi razpad Shengena in vnovična vzpostavitev nacionalnih meja. Sam trdim nasprotno. Povezava s Trstom je koristna in potrebna že zavoljo potniških tokov in dnevne migracije, delovne in druge, v obe smeri, in je lahko tudi obvozna, oziroma dopolnilna pot za in iz Luke Koper, ko bi jo za svoje potrebe nujno potrebovala, kot v primeru zastoja zaradi katerega je Daimler skenslal vagone za Koper in grozi z izstopom iz dogovorjenega posla.

Medtem pa z nezmanjšano dinamiko se naj poiščejo investitorji in najbolj smiselne, oziroma ekonomsko upravičene trase za drugi tir. Če bi prišlo do razpada shengenskega sistema bi to pomenilo le, da je do takrat Luka Koper ohranila svoje obstoječe potenciale in komitente. Srečno! 

15 slovenskih vojakov proti ISIS

NAŠA ČETICA KORAKA…

… strumno in veselo?

No, da tudi veselo bi težko trdili, odkorakala pa bo vseeno. Da, odločitev je padla: 15 slovenskih vojakov – inštruktorjev se bo pridružilo mednarodni koaliciji sil, z ZDA na čelu, ki se v Iraku bojuje proti samooklicani  Islamski državi.  Najprej jih bo šlo 6, da potipajo in pripravijo teren nastanitve, za njimi ostali. Delovali bodo v vadbenem centru v glavnem mestu iraškega Kurdistana, Erbilu in bodo Pešmergam, kurdskim borcem, pomagali pri urjenju. Ups… z vsem spoštovanjem do znanja, veščin in usposobljenosti naših inštruktorjev, si težko predstavljam, da bi kaj veliko novega in boljšega znali povedat bojevnikom, ki so se v dosedanjih bitkah izkazali kot edini kos fanatikom terorističnega kalifata. Ker pa jim bo dostavljena tudi oborožitev in oprema, s katerima verjetno nimajo veliko izkušenj, bo pomoč seveda dobrodošla.

Kakorkoli že, pričakujmo da se bodo prostovoljci za to misijo poiskali z razpisom znotraj vrst Slovenske vojske in z ustrezno motivacijo, denarno kakopak, ker gre brez dvoma za najnevarnejšo odpravo na tujem doslej, ki če že ne po povečala ocene ogroženosti za  državo – če že zaupamo našemu večnemu Karlu – bo to storila na račun sodelujočih na misiji.

Verjamem, da se večina naših državljank in državljanov v tem trenutku sprašuje ali je prav, da gremo tudi mi na tisto bojišče, ali bi bilo modreje, da bi naše fante obdržali doma in mednarodni koaliciji pomagali le z opremo, orožjem, denarjem in politično podporo, oziroma se kar razglasili za ne-sodelujoče v tej godlji, ker da se nas ne tiče?

Parlamentarne stranke so, razen Združene levice, predlog vlade podprle, pritrjuje mu tudi stroka češ ne zatiskajmo si oči pred tem, da bi odmaknjeni od te zgodbe, varneje šli skozi groženj Islamske države in da je zategadelj bolje, da se z njimi soočimo kar na terenu le te. Luka Mesec in tovariši pojasnjujejo sicer, da podpirajo boj proti  ISILu, vendar ne »v koaliciji z državami, ki boj proti terorizmu izkoriščajo za uveljavljanje svojih interesov na škodo sirskega in iraškega prebivalstva«. Da ene določene mere imajo prav, toda kako se naj podamo v ta boj če ne s formalnimi zavezniki,- smo pač v zvezi NATO - kljub temu, da so mnogi izmed njih, in primis ZDA, ključni krivci za nastanek te krize in rojstvo islamskega fundamentalizma.

Slabost in morda problematičnost vladne odločitve gre poiskati po mojem drugje. Sodelovanje 15 naših vojakov ok, - brez vojaškega posega islamske države ni moč  onesposobiti -, to kar manjka pri vsem tem je razčiščevanje vlog posamičnih režimov in vlad v odnosu do nje, dvojnih iger, ki se tu kažejo in jih mediji razkrivajo – glej Turčijo, Savdsko Arabijo, Dubaj in še koga, pa dajmo priložnost ZDA in Rusiji, da se izkažeta kot enojna in nepogrešljiva igralca - ter ustrezen politično-diplomatski odgovor preko OZN ali neposredno vsem kršiteljem pravil igre, ki se jo gremo. Če se ISIL-ISIS hrani s prodajo nafte in drugimi viri, morali bi poseči proti tistim, ki to nafto kupujejo in kalifat financirajo. A je naša vlada sploh kaj takega predlagala in zagovarjala? V Bruslju, na vrhu EU in NATO, v New Yorku? Ali raje miži in si maši ušesa, ko Moskva spregovori o kar 40tih vlad, ki naj bi islamski državi pomagale, istočasno pa sodelujejo v koaliciji zoper njo. Morda gre le za propagando v tej novi hladni vojni med Zahodom in Rusijo, morda pa tudi ne, oziroma obtožbe in namigi držijo?! A nikogar ni, ki bi se resneje zavzel za to, da bi naročili neko mednarodno preiskavo pod okriljem Združenih Narodov, o  morebitnih dvojnih igrah in kršitvah resoluciji o boju proti mednarodnemu terorizmu in ISISu. Kot da se bojimo zamer in povratne gospodarske škode, oziroma še hujših begunskih pritiskov. Še danes, kljub nasprotnim dokazom, raje verjamemo Erdoganu, ko maha z domnevnimi kršitvami turškega zračnega prostora s strani ruskih prestreznikov in celo opravičujemo sestrelitev letala izpred parih mesecev,- naš veleposlanik v NATO! - kot da bi v turškem vladarju videli vsaj to kar vidijo nekateri tamkajšnji mediji, ki jih on preganja.

Ja, za Boga, ve se, ali mora se vedet, komu kalifat dostavlja nafto in kdo mu jo plačuje ter od kod še druge finance in oborožitve s katerimi džihadisti divjajo po Iraku in Siriji ter grozijo Evropi in svetu. Če tega izziva nismo sposobni sprejeti in sprožiti, in poti tega denarja pretrgati, naša četica tako kot vse ostale enote mednarodne koalicije na tamkajšnjih bojiščih, bodo za krvnike ISISa, ki jim je za lastno življenje malo mar, le nova topovska hrana.