Še enkrat: umaknimo se z Nata

 

Nehajmo sitnariti z nevtralnostjo, 3.

 

G. Zdravko Petrič s Kostanjevice si zasluži pohvalo za dober, umirjen a lepo argumentiran odziv na pisanje mag. Mirka Ciglerja, izmed staroste slovenske diplomacije in tvorcev našega članstva v Zvezi Nato.

Kot poslanec Socialnih demokratov v času, ko se je Slovenija o tem odločala sem aktivno sodeloval v referendumski kampanji in zagovarjal naš vstop v Evropsko Unijo, nasprotoval pa onemu v Severnoatlantsko zavezništvo.

Bil je tudi čas priprav ZDA za napad na Irak, ki naj bi posedoval orožje za množično uničevanje. Bila je pretveza, ki je razkrila česa je bila ameriška administracija – predsednik je bil takrat George Bush mlajši - zmožna, da bi se znebila zoprnega in motečega vladarja. Varnostnemu svetu OZN je kazala lažne dokaze, svetovno javnost je brez sramu zavajala in vedelo se je da to počne, a kljub temu pridobila k sebi, ko že ni mogla mandata svetovne organizacije, zaveznike v Natu in kandidatke za članstvo, s Slovenijo vred – (»koalicija voljnih«) in izvršila napad ter invazijo, ki bi trajala kar 9 let. A se agresija ni zgodila v Evropi, zgodila se je tam daleč, v eksotični arabski svet, zato nič hudega – obči odziv Zahoda.

Danes Rusija obračunava z Ukrajino. Putin počne podobno kot Bush 2003, pa še brez laganja. Ah, to pa ne! – se zgroženo odzovejo ZDA in Evropa ter večji del sveta. Napadena je suverena in demokratična država, ki Rusiji ni storila ničesar in tudi ogroža je ne. Gre za vojni zločin! Za nekaj nepojmljivega! In odgovorni za to bodo privedeni v Haag! Nobenega pomisleka, tudi sam česa takega nisem pričakoval in zgrozil sem se, ko se je zgodilo, a bi se morali enako odzvati 2003 in tudi Busha napotiti v Haag. Bil sem zgrožen tudi takrat. Kje je med tema agresijama razlika? No ja, Ukrajina je demokratična država, v Iraku pa je vladala diktatura. Prva je v naši celini, drugi v drugo. Sta torej to kriterija po katerih se odobrava ali obsoja tuji poseg v suverenost in ozemeljsko nedotakljivost neke države?

Spomnil sem na Iraško vojno – veliko več zločinov ZDA našteje v svojem prispevku g. Petrič – ker nazorno ilustrira moč in vpliv na mnenja in odločevanje oblastnikov širom sveta, posebej pa v Evropi, ki ju ima Bela Hiša, predvsem iz naslova Natovega zavezništva. In utemeljeval sem svoj NE Natu z dvema osnovnima tezama: prva - da so nas že takrat bistveno bolj ogrožala »porušena ravnovesja v naravi, oz. ekološke katastrofe in še zlasti podnebne spremembe, kot Bin Laden, Sadam Hussein in njima podobni«, druga - da bomo s tem članstvom postali vazali Združenih držav Amerike, med glavnimi posiljevalkami podnebja, ki so se šle in se še gredo svetovni policaj, a tudi tožnik in sodnik v mednarodnih odnosih, to pa je pomenilo da bomo služili, posredno ali neposredno, uveljavljanju njihovih strateških in siceršnjih interesov.

In po 19 letih članstva kje smo? Tam kjer smo nasprotniki članstva v Nato napovedovali. Poglejmo podnebje – nazadnje, samo pri nas doma, toča velikosti jajc, kot še nikoli prej, v Pomurju – in pa služenje ameriškim interesom? -  naše vojake pošiljamo tja kamor nam povedo politiki in poveljniki zavezništva, ki so v glavnem Američani. Zdaj jih gre stotina na Slovaško, da okrepi (??!) vzhodno krilo pred morebitno rusko grožnjo. Bomo zato bolj varni? Vremenske ujme se bodo ponavljale in bodo vse hujše, glede bojnega prispevka pa pričakujmo, če ne bo kaj hujšega, nič drugega od dolgoročnejših težav v bilateralnih odnosih in izmenjavah z Rusijo ter zavoljo sankciji, ki jih sproža zahod proti njej, tudi v lastno škodo (glej energente), vse dražje življenje doma in nove ter vse hujše migracijske pritiske na Evropo. Od kod? Iz Afrike in ostalih delov sveta, kjer kot posledica nadaljevanja ukrajinske vojne, ki jo podpira, hočeš, nočeš, neprekinjeno oboroževanje braniteljev s strani Zahoda, umirajo od lakote na milijone ljudi.

Pa namesto, da bi iz Bruslja – Washington pri tem kar odmislimo – stekla resna diplomatska iniciativa, ki naj bi Kremelj privedla k mirovnim pogajanjem, recimo o varnostnih jamstvih, ki jih je Rusija zahtevala pred agresijo - tu sodi tudi konec širjenja Nata vse bližje njenemu ozemlju – ter o statusu Donbasa, gremo v povsem nasprotno smer: še naprej pošiljamo orožje Ukrajini, v veri, po mojem iluzorni, da bo vendarle na koncu zmagala, oz. Ruse odgnala, in pozdravljamo nadaljnjo krepitev zavezništva z zaprošenimi članstvi še Finske in Švedske. Se še ni usedla na Mladiki, ma jima je izrekla dobrodošlico v Natu tudi naša Fajonova za katero sem upal, da bo novi vladi pokazala pravo pot! Sedaj upam le še v to, da bo vsaj Šarec ustavil pošiljko »ruskih« tankov Zelenskemu, ki jih je odobril Tonin. In se sprašujem kdaj bo pomembnejše Evropejce spet srečala pamet?

 

Hoče NATO do Moskve?

 

Finsko »napako« bo Putin požrl, ali nas bo drago stala?

 

»Se tutto va bene, siamo fottuti«… Se glasi nek italijanski rek, ki ga v Sloveniji  nisem zasledil, bi ga pa lahko smiselno prevedli: »Če bo vse dobro, smo nastradali«.

O čem govorim? O vojni v Ukrajini, seveda, in o posledicah, ki jih prinaša na življenje širom Evrope in sveta. Že v sedanji fazi krize vidimo da se nam energenti krepko dražijo, posledično se in se bo tudi hrana ter vse ostalo kar se prevaža, da zaradi blokade več kot tisoč vagonov žita v Odesi že stradajo in še huje bodo, na milijone že tako in tako lačnih ljudi v Afriki, kar bo prispevalo k novim in še hujšim preseljevalnim pritiskom na bolj razviti del sveta, predvsem na Evropo, da razdor med Zahodom in Rusijo zamika za kar nekaj časa skupno izpolnjevanje obveznosti do podnebja, pri čemer se beležijo že morda tudi usodne zamude – opozarja znanost -, kar pomeni konec sanj o pravočasnem upočasnjevanju segrevanja ozračja, oz. konec s cilji iz Pariza in Glasgowa, … zato stavek, »če bo vse dobro«, ki pomeni, da če se  zadeve ne zaostrijo še bolj, smo že sredi »pekla«, kakršnega človeštvo ne pomni od konca druge svetovne vojne. Resda, omenjenih težav v tem trenutku, vsaj na stari celini, še ni tako čutiti. A prihajajo. »Težki časi nas čakajo, čakajo nas časi preizkušenj. Ohraniti moramo vero v človečnost!«!« - kliče skoraj zlovešče predsednik republike, pa navajeni smo ga nasmeškov in spodbudnih besed.

Torej, še enkrat, če se zadeve ob ukrajinskem konfliktu, oz. v odnosih med Zahodom in Rusijo ne zapletejo še bolj. Kaj pa če se?

Nemalo poznavalcev in preučevalcev mednarodnih odnosov vedo in povedo, da je med generatorji konflikta, ki v Ukrajini mori Ukrajince in napadalce Ruse, ob najstrožji obsodbi gospoda, ki ga je zaukazal in ki sedi v Kremlju, pa vsi upamo, da bo čim prej, če ga ne bo zdravje izdalo, priveden v Haag, širitev zveze Nato na vzhod Evrope, vse bližje pa tudi že od 2002 v dotiku (Latvija in Estonija) ruskih meja. Kot razlog za napad na jugo-zahodno sosedo je Putin navajal predvsem njeno namero zapisano v sami ustavi, da vstopi v evro-atlantsko zavezništvo. Še pred agresijo je zahteval od ZDA in Nata, da bi to članstvo zavrnile, oz. Rusiji zagotovile določena varnostna jamstva, kar je pomenilo, stop širitvenega procesa, ki da njegovi državi daje občutek vse večje ogroženosti. Kot vemo so bile njegove zahteve zavrnjene in?... Ja, počilo je, začela se je ukrajinska kalvarija, ki ji vse sankcije Zahoda proti agresorju in kontinuirano oboroževaje braniteljev, zaenkrat še, ne pridejo do živega. In seveda Putin ter njegovi svarijo: »Če se bomo čutili eksistencialno ogroženi, ni izključeno da se zatečemo tudi k jedrskemu odzivu«.

Vse to smo videli, slišali, prebrali. Vemo koliko je ura, vemo da ima Rusija največji jedrski arzenal na svetu, da je Putin že zaukazal povečano jedrsko pripravljenost, in namesto, da bi se trudili pognati z njim dialog o popravku porušenih varnostnih razmerji, tako da bi se ruski občutek ogroženosti omilil, zmanjšal ter da bi končno izhlapel, pa bi se tudi vojna v Ukrajini pričela ugašati, se gremo korake v nasprotno smer, v smer utrjevanja in poglabljanja omenjenega občutka. In to z neverjetno lahkotnostjo! Vsi skoraj v en glas, celo s tvitom predsednica SD Tanja Fajon: Dobrodošli, Finska in Švedska, v Nato. »Prispevali bosta k krepitvi kolektivne varnosti v Evropi in upam da tudi k čimprejšnjemu končanju vojne v Ukrajini po mirni poti« – tako verjetna zunanja ministrica v Golobovi vladi.

Sam ne vem več, kaj si o tem misliti, ko celo moja bivša stranka, ki pripada levemu polu in nekoč naravna zaveznica mirovnih gibanj, podleže proNatovski histeriji ki jo je z napadom na Ukrajino Putin sprovociral. Ali je kak deal z njim pod mizo že sklenjen in v Washingtonu ter Bruslju vedo, da bo le še malce zalajal toliko da si reši obraz pred lastnim ljudstvom, ali gre pri mahanju z jedrskim strašilom le za blef, oz. nobenega dogovora ni, vlada pa prepričanje, da se bo zadovoljil s kakšno manjšo pripojitvijo ukrajinskega ozemlja, kar Zahod mu je ne bo itak nikoli priznal, tako kot s Krimom ne,  in da bo prihod Nata na finsko mejo preprosto požrl. Ker če temu ni tako bomo finsko (in Natovo) »napako«, kot jo je v soboto označil Putin, drago plačali vsi v Evropi in širše. Prvi resnejši odzivi iz Moskve so sicer pomirjujoči. »Članstvo Finske in Švedske v Natu ne vidimo kot neposredne grožnje, bi se pa lahko odzvali na nameščanje vojaške infrastrukture na njunem ozemlju!« No, zaenkrat nič usodnega, toda a gre Putinu še verjeti in zaupati?

 

 

Naj Finska in Švedska ostaneta nevtralni

 

ODPRTO PISMO

MANDATARJU 15. VLADE REPUBLIKE SLOVENIJE

dr. ROBERTU GOLOBU

 

Spoštovani g. mandatar  nove slovenske vlade, dr. Robert Golob,

 

Okoliščine v katerih ste poklicani k oblikovanju 15. vlade Republike Slovenije, po dveh letih še ne izbojevanega boja s Covidom in zlasti ob mednarodnih napetosti, ki jih je sprožila ruska agresija na Ukrajino, kakršnih Evropa ne pomni iz časov konca druge svetovne vojne, so vse prej kot enostavne in prijazne. Rekel bi, da če se zadeve v odnosih med Zahodom in Rusijo, zavoljo te vojne in njenih posledic,  ne zapletejo še bolj, vas in nas vse, doma in širše, čakajo peklenski dnevi. Poglabljajoča se energetska kriza, prehrambena tudi, obča draginja, hude zamude pri izpolnjevanju obveznosti do podnebja, da ne naštevam dalje.

Vam niti malo ne zavidam, kolikor se že veselim, da ste prekinili, upajmo dokončno, z avtokratsko vladavino Janeza Janše.

Torej. Da, čaka nas vse prej kot brezskrbno, sproščujoče poletje. Peklensko utegne postati že če se zadeve v odnosih Evropske unije in Nata, oz. ZDA z Rusijo ne zaostrijo še bolj kot so. Kaj šele če se?!

Verjamem, da vas ni treba podučiti, da je kolaps, ki se je zgodil na relaciji Nato-Rusija ter posledično tudi Evropske Unije z njo, in zaradi katerega se danes v Ukrajini množično umira, zorel dalj časa, začenši od prvih včlanitev bivših članic razpadlega Varšavskega pakta in ruskih zaveznic v rivalsko Severno Atlantsko zavezništvo. Z vsako nadaljnjo širitvijo Nata na prostor, ki ga je nekoč obvladovala Sovjetska zveza, se je Evropa bližala temu, kar se danes dogaja. Ob razpadu vzhodnega vojaško-političnega bloka, konec 90tih let, je zahodni zagotavljal, da širitve proti Rusiji ne bo, razen pri vzhodni Nemčiji, ki se je združevala z zahodno, a se tega v nadaljevanju ni držal, domnevamo lahko zavoljo nikoli zatajene ambicije Združenih držav Amerike, ki je ona, ki še danes diktira ravnanje Nata, po absolutnem geostrateškem ter ekonomsko-vojaškem primatu na planetu. Porušena so bila varnostna razmerja, ki so bila vzpostavljena 1975 leta v Helsinkih na Konferenci za varnost in sodelovanje v Evropi, a da je to vodilo k vse težjemu sobivanju z Rusijo, zlasti na varnostnem področju, nikogar od odločevalcev na Zahodu ni pretirano skrbelo, kljub nemalo številnim signalom iz Moskve, da je korakanje v to smer vse težje prenašala.

Leta 1997 je bil vodilni mislec ameriške strategije, George Kennan, posvaril na nevarnosti širitve Nata na Vzhod, ki jo je označil za največjo strateško napako zavezništva, ker je vodila k vojni z Rusijo. In sam sedanji ameriški predsednik Joe Biden, ko je bil še senator države Delaware in član kongresnega odbora za zunanjo politiko, je istega leta ocenjeval, da bi včlanitev baltskih držav v zavezništvo utegnila imeti negativne posledice v odnosih z Rusijo, oz. izzvati z njene strani močan in sovražen odziv. No, danes – senilnost pač naredi svoje – se je na to spozabil in ščuva vse k nadaljnjemu potiskanju Putina v kot.

Se opravičujem, če sem šel nekoliko predaleč. Vse to vem da veste. Da vam pišem je razlog v tem, da bi želel - pa menim, da nisem edini -, da kot novi predsednik slovenske vlade na evropskem parketu storite vse da se širitev Nata ustavi in ustvarijo pogoji za nastop diplomacije pri iskanju izhoda iz sedanjega vojnega stanja in dogovora z Rusijo o novi varnostni arhitekturi na stari celini. Tovrstnih iniciativ s strani Bruslja ni še videti, obratno, sankcije proti Putinovemu režimu se še naprej stopnjujejo, Ukrajino se vse bolj oborožuje in generalni sekretar zavezništva, Stoltenberg, pozdravlja še namero Finske in Švedske, ves čas zgledni nevtralni članici EUja, da opustita ta status in se pridružita Natu, češ bi vanj bili bolj varni in še prispevali bi k njegovi ojačitvi. Putin pa še bolj popizdeva, grozi zlasti Finski, ki deli z Rusijo najdaljšo mejo med članicami EU, maščevanje in bojim se, da smo vse bližje trenutku, ko bo hudič vzel šalo. Menim namreč, da je že dovolj nor, da mu odločitev o sprožitvi jedrskega projektila na Ukrajino, Finsko ali kak drug zahodni cilj ne bi bila pretežka. Bolj šibak postaja, bolj se vanj pritiska, večja je ta nevarnost!

In kaj lahko stori Slovenija, da se širitev Nata ustavi? Želel bi si, da se sama odloči o izstopu, ko se že zavezništvo noče samo-razpustiti, a ker vem, da tega poguma niti nova koalicija ne zmore, navkljub prisotnosti Levice vanjo, bo že veliko če soglasja k vstopu Švedske in Finske Slovenija ne bo dala. In nič bat. Ne bo sama. Pričakujem, da enako bosta ravnali še Madžarska in Turčija, ki si želita ohraniti vsaj priprta vrata do Rusije.

Storimo končno korak k miru!

Z najlepšimi željami.

Drvimo h katastrofi?

 

Biden o Rusiji včeraj in danes

 

»Mislim, da bi včlanitev baltskih držav v zvezo Nato imela negativne posledice v odnosih med zavezništvom in Rusijo, med ZDA in Rusijo. Če bi že obstajala okoliščina ki bi izzvala močan in sovražen ruski odziv, je prav to.« Tako Joe Biden leta 1997, ko je bil še senator države Delaware in član kongresnega odbora za zunanjo politiko.

25 let kasneje, tokrat v vlogi prvega moža prve svetovne velesile, pa: »Odziv Rusije glede širitve Nata na Ukrajino je bil popolnoma nepričakovan, tega nihče ni mogel predvideti«.

In tale že vidno senilen gospod, ki se je zmotil edino v tem, da se je »močan in sovražen« odziv Rusije zgodil 18 let kasneje kot ga je sam napovedoval – baltske države: Estonijo, Latvijo in Litvo je Nato vzel k sebi že 2004 – določa danes glavne smeri ravnanja do ukrajinske krize tudi Evropske unije, da ne govorim o Natu. Skupaj z britanskim premierom Johnsonom strelja sodbe in grožnje na račun Putina, ki neizbežno vodijo k nepopravljivemu razkolu, kot učitelj šolarčke nadira članice obeh povezav – glej Češko, Slovaško, Madžarsko – ki se otepajo dodatnih sankciji proti Rusiji, zlasti embarga na uvoz ruskih energentov, ter, da bo mera polna, pripravlja se na podpis 33 milijard dolarjev, od katerih dobrih 20 v najsodobnejšem orožju, težke pomoči Ukrajini, kar utegne biti najtežja in najbolj nevarna ameriška rokavica vržena doslej v obraz kremeljskega vladarja, ki ves čas svari: »Nehajte oboroževati Ukrajino!« Ponovno na vojaški paradi v Moskvi ob Dnevu zmage. Česar povedati ne sme pa slednji prepušča svojim podizvajalcem. Njegov vodilni vojni TV poročevalec, Alexander Sladkov, trdi namreč da Putin kmalu ne bo več imel druge izbire, kot da Ukrajino napade z jedrskim orožjem. Spomni, da so ga prvi uporabili Američani, na Japonskem, kot demonstracijo, in poziva k temu, da enako stori tudi Rusija. Kot sem že enkrat zapisal, gre v teh izjavah in grožnjah lahko le za blef, lahko pa tudi ne. In kot da to ne bi bilo dovolj, dodatno rokavico na Putinov fris prispevata Švedska in Finska z vse bolj izraženo željo po članstvu v Nato.

Kako pa mi v Sloveniji? V pričakovanju ustoličenja nove vlade in ob polnih pooblastilih, ki jih ima še Janševa, se novim sankcijam seveda bojevito pridružujemo, še več – naj bi dostavili Zelenskemu tudi nekaj desetin »ruskih« tankov, ki jih imamo uskladiščene še iz časov, ko jih je bila tu pustila JLA, in nobenega za enkrat ni, Logar še najmanj, ki bi Bruslju sugeriral kak nov pristop pri iskanju poti iz te vojne, ki nam že krepko draži življenje, Ukrajincem jih kar jemlje, in ki se lahko tudi izrodi onstran še obvladljivega. Ponavljam: signale z Rusije ne gre jemati zlahka.

Kaj pa je pričakovati od nove oblasti? Bojim se, da nič kaj bistveno drugačnega, oz. da bo  sledila toku, ker nisem slišal ne v volilni kampanji ne v po volilnih izjavah zmagovalne alternative Janši, da bi se bilo vredno vprašati ali je politika, ki se določa v Washingtonu in usklajuje v Bruslju do tega najhujšega izziva za Evropo in svet po drugi svetovni vojni, obrodila doslej kak sad, – Putina ni videti da bi bil prizadet in pripravljen popuščati, ampak obratno, postaja vse hujši – ali bi kazalo ubrati kako drugo, bolj spravljivo pot, navkljub grozotam in zločinom, ki jih je novodobni ruski car zakrivil.

Spremljam italijanske tv programe, ki so nasičeni že z ukrajinsko dramo in z njenimi posledicami na življenje Italijanov, a jim je zanimivo prisluhniti, ker je polemika med zagovorniki palice, oz. korenčka do Putina živahna, filigransko argumentirana. Nasproti si stojijo zgodovinarji, mednarodni pravniki, dopisniki sedanji in nekdanji iz Washingtona, Bruslja in Moskve, dobri poznavalci ruske stvarnosti ter osebno Putina, kolumnisti, senatorji, diplomati in generali, pri čemer je fascinantno da so slednji največji suporterji iskanja politične rešitve konflikta. Eni krivijo Rusijo, drugi ZDA in Nato, tretji izrecno poteze in načrte Dragijeve vlade, ki gredo v povsem nasprotno smer od pozvane s strani papeža Frančiška. Po vsej Italiji pa shodi pacifistov, ki obsojajo vse deležnike v tej vojni in skandirajo prav pozive svetega očeta.

Pri nas le poročanje o agresiji in žrtvah ter o ukrepih Bruslja in onih, ki jih že izvaja ali še načrtuje Janševa ekipa ter kak dokumentarec o pošasti s Kremlja. Nobenih debat na to temo, ali če že, v glavnem enoznačne pripovedi o zlobnem Putinu, o »branitelju evropske demokracije« Zelenskemu, o varni in srečni prihodnosti, ki nam jo zagotavljata Nato in EU. Le v kapljicah kak sogovornik (Danilo Turk, Bojko Bučar, Bogomil Ferfila), ki vidi v politiko ZDA in širitev severnoatlantskega zavezništva na vzhod Evrope glavni vzrok porušenih varnostnih razmerji na evropskih tleh, nenazadnje tako kot je sam Biden napovedoval četrt stoletja nazaj. Bo vlada Roberta Goloba vendarle zmogla vsaj razmislek do tega vprašanja, z našim nadaljnjim članstvom v Nato vred?

 

 

Bo Golob odletel z oljčno vejico?

Z NOVO VLADO TUDI NOV POGLED NA UKRAJINSKO KRIZO?

 

Aprilsko-majski prazniki so mimo. Počastili smo Osvobodilno fronto - oni, ki je ne mara, je raje Tigrovce – vsi skupaj dan upora proti okupatorju ter praznik dela, otroci so si privoščili kar nekaj dni sončnih počitnic, starejši in mlajši spet druženja ob kresovih, čevapčičih, nagovorih sindikalistov in pozivih k obujanju socialnega dialoga po dveh letih mrtvega teka zavoljo bolj odhajajoče vlade kot Covida. In mnogi so v tem času tudi veselo plesali po prepričljivi volilni zmagi alternative Janezu Janši. Že takoj po veselicah so se najbolj verjetni koalicijski partnerji pričeli dogovarjati o obrisih nove oblasti, o razrezu resorjev in o skupnem programu dela. Sestal se bo k malu in se konstituiral novo izvoljeni Državni zbor, ki naj bi do 3 junija – tako želja in načrt Roberta Goloba – ministre tudi imenoval. In vse bo drugače, pravi zmagovalec volitev in gotovi mandatar. Prioritetno bomo sanirali kar se od posledic dvoletne vladavine SDSa sanirat da, povrnili avtonomijo in profesionalnost RTVju, začeli podirat ograje in bodečo žico ob južni meji in se že takoj lotili priprav na jesen, ko bi se lahko zgodil nov val okužb. Analizo epidemije Covida-19 že pospešeno pripravlja Nacionalni inštitut z javno zdravje, da bi nato sestavil še strategijo za morebitni nov izbruh.

No, vse za enkrat kaže dobro, le o neznankah, ki jih prinaša ruska agresija na Ukrajino, za katero nič ne daje slutiti da bi pojenjala, prej obratno, bo potrebno čimprej kaj doreči. Beremo namreč o poteku pogovorov z Nemčijo o morebitni križni izmenjavi težke oborožitve med državama, konkretno o dostavi naših »ruskih« tankov, zapuščina JLA, Ukrajini v zameno za nove nemške oklepnike, o zamisli torej, ki bi nas še bolj neposredno, konsistentno in, po mojem, tudi usodno vpletla v vojno ter dolgoročno kompromitirala odnose z Rusijo, vidimo, da posledice krize na ceno energentov že krepko segajo v naše žepe, pa pravkar smo končali kurit, vemo, da naš nov ali bolj verjetno naša nova ministrica za zunanje zadeve ne bo imela klasičnih 100 dni priprav na izzive, ki jo čakajo, marveč se jih bo morala spoprijeti takoj. Lahko odnosi s sosedi, tudi s Hrvaško in vprašanje implementacije arbitraže o meji, ter odmik iz Višegrada, malce počakajo, naš odnos do rusko-ukrajinske drame ne, tudi zavoljo učinkov na situacijo v Zahodnem Balkanu. Prva pot Fajonove ali  koga drugega, ki bi prevzel vodenje slovenske diplomacije, morala jo bo, ali ga bo voditi v Bruselj k šefom Nata in EU in k kolegicam ter kolegom iz drugih držav članic obeh povezav s preprostim vprašanjem: Smo bili doslej z vsemi ukrepi proti agresorskemu Putinovemu režimu in v podporo napadeni Ukrajini uspešni ali ne? Ker če ne, in sam ocenjujem, da je temu žal tako, bo na tej poti nekaj potrebno spremeniti. Ali kdo verjame predsednici ameriškega kongresa Nancy Pelosi, po obisku v Kijevu, da z dodatnimi 33 milijardami dolarjev pomoči, predvsem v obliki najsodobnejšega orožja, bodo Ukrajinci zmagali, obranili svoji suverenost in ozemeljsko celovitost ter demotivirano in zdesetkano Putinovo vojsko poslali domov? Oz. da bo osramočeni kremeljski vladar poraz pač resignirano sprejel, odmislil Donbas in Krim ter prepustil Zelenskemu odločitev o statusu države? Omenila je celo pripravo zakona, ki bi omogočil ZDA napotitev vojakov v Ukrajino. No, tovrstne vere ne delim. V dodaten ameriški angažma vidim prej dodaten izziv Rusiji in korak k scenarijem, za katere si ne gre želeti da s platen kinematografov stopijo na realna tla. Vse bližje smo »Vsoti vseh strahov« pri čemer v Beli Hiši nimamo  prislovično modrega Morgana Freemana, v Kremlju ne novega odgovornega predsednika in tudi videti ni, da bi se kje potepal s svojimi koristnimi nasveti Ben Affleck. Realnost, ki jo doživljamo in spremljamo na televiziji je zato veliko bolj strašljiva kot kultni film izpred nekaj let. Bo vlogo Afflecka prevzela in zmogla Tanja Fajon? Dopovedala Leynovi, Michelu, Borrellu, predsedujočemu Macronu, nič manj vplivnemu nemškemu kanclerju Scholzu, s katerim se tudi osebno poznata in cenita, ter ostalim, da treba Putinu nekaj zanj sprejemljivega ponuditi, da bo odnehal s tanki in Katjušami pobijat ljudi in uničevat mesta, da bo sprejel pogajanja in dezaktiviral jedrske silose, ki so lahko le blef, lahko pa tudi ne. Tu vidim ponudbo naslovljeno na varnostna jamstva, ki jih je za Rusijo zahteval pred napadom na Ukrajino in povabilo Zalenskemu k pogovorom z rusko stranjo o statusu Krima in samooklicanih republik Donjeck in Luhans'k.

Te dni se bo uradno sklenila Konferenca o prihodnosti Evrope, ki je prisluhnila državljanom in jim omogočila, da povedo kakšno Evropsko unijo si želijo. Če ne bo ustrezno končana ukrajinska drama, se bo ves trud, ki je bil vložen v ta edinstven eksperiment izjalovil, ker o kakršni koli znosni če sploh prihodnosti celine ne bo več govora.