O Ukrajini en sam zvon, ena sama plat

 

Bo kak etabliran medij kdaj podvomil v eno samo “resnico”? 

 

Na nedeljskem portalu Multimedijskega centra RTVSLO, božičev komentar Mihe Lamprehta z Radia Slovenije ob novi obmesečnici, že deseti, vojne v Ukrajini in, glej ga zlomka, znova ista naracija o tej drami in o odgovornostih zanjo, ki jo slišimo iz osrednjih medijev,  da ne govorimo o političnih vrhovih, vsega Zahoda že od njenega začetka. 

“Tragedija ukrajinskega ljudstva, ki je nedopustna žrtev ruskega imperialnega refleksa, – pravi Lampreht – se nadaljuje.” Ni dvoma, tragedija je in se nadaljuje, toda kaj če je bil ob ukazu o začetku “Specialne operacije” Putinov refleks bolj preprost? Varnostni? Samozaščitniški? Samoobrambni? A to da praktično od razpada Sovjetske zveze in Varšavskega pakta se Zveza Nato vse bolj krepi in bliža ruskim mejam in Rusko Federacijo obkroža, ne igra vloge? Če smo že, Evropejci, imeli razumevanje za občutek ogroženosti, ki so ga izkazovale Združene države Amerike, ko se je ‘62 leta, z dovažanjem jedrskih izstrelkov na Kubo, Sovjetska zveza bližala ameriškemu ozemlju, zakaj ne bi z enakimi vatli gledali danes na genezo ukrajinske krize, ko sta vlogi obrnjeni, oz. ko je Rusija tista ki vidi ameriške rakete vse bližje svojim mejam? A zato, ker so ZDA svetilnik srečne prihodnosti sveta, Ruska Federacija pa sila zla, ki ga hoče uničiti, ko ga že ne more zasužnjiti? 

Res je. Bila je surovo in zločinsko napadena neodvisna in suverena članica Združenih narodov in za to početje Putin nima in ne more imeti opravičila. Prva žrtev je ukrajinski narod, druga ruski, ki z večinsko podporo svojemu predsedniku si tega zgodovinskega madeža še desetletja ne bo mogel sneti, tretja smo ostali evropski narodi, ki plačujemo ceno pomoči ukrajinskemu a tudi napačnega pristopa naših državnikov do tega konflikta. Imeli so ves potreben čas, da bi uvideli kaj se je tvegalo z zavrnitvijo Putinove zahteve po varnostnih jamstvih za njegovo državo in z Natovo politiko odprtih vrat in tudi čas, ki ga sicer še imajo, a ga je vse manj, da bi razumeli da zoperstavljanje sosedi, ki bo večno soseda in bo treba z njo znati sobivati in ki mimogrede razpolaga z največjim jedrskim arzenalom na planetu, s politiko sankciji, izolacije in oboroževanja njene žrtve, ne vodi h končanju vojne in obče krize, ampak obratno. 

In ker sem prej omenil enake vatle s katerimi bi morali zlasti mi Evropejci, kot plemeniti interpreti vrednot pravičnosti, soditi mednarodna konfliktna dogajanja in odgovorne zanje, ne pomnim, da bi obsojali, tako kot to počnemo sedaj z Rusijo, enako surovo in zločinsko ameriško agresijo na neodvisni in suvereni Irak, enakopravni član OZN, 2003. Še huje, pri njej smo neposredno ali posredno tudi sodelovali. Mi doma z Vilensko izjavo, ki je poseg ZDA proti režimu Sadama Husseina podpirala in to kljub vedenju, da je bil neopravičen ker utemeljen z lažmi in zavajanji ter, tako kot ruski v Ukrajini, v nasprotju z mednarodnim pravom in z Ustanovno listino Združenih Narodov. 

Pa še nekaj bi preko Mihe Lamprehta vprašal evropske državnike: 

Evropski Parlament je podelil letošnjo nagrado Saharov za svobodo misli ukrajinskemu ljudstvu, zaradi poguma in odporniškega duha ob ruski agresiji. Ker EP in vsa EU posvečata posebno skrb tudi pravicam narodnih skupnostih, menite da gre nagrada tudi ruskogovorečim Ukrajinskim državljanom v Donetsku in Lugansku, ki pa ruski poseg večinoma podpirajo in se za svoje pravice in narodni obstoj skupaj z ruskimi silami celo bojujejo? Pa jih ni malo - od 35 do 40%. tamkajšnjega prebivalstva.  

Za primerjavo z nami, oz. z našima avtohtonima manjšinama, ki nas je – sam pripadam italijanski - za niti odstotek celotne slovenske populacije. Imamo ustrezno urejen status, in to že od ustave SFRJ 1974 leta, a bile so skušnjave znotraj Demosa,  ko smo 92 leta snovali novo Ustavo, da bi te pravice ukinili ali vsaj zmanjšali. Kakšen menite da bi bil v tistem primeru odziv? Nas manjšincev in tudi matičnih narodov? No, vojne ne bi bilo, a tudi prijateljstva in dobrega sosedstva ne. 

Pa če se vrnem k avtohtonim Rusom v Ukrajini, ko bo vojne konec in se bodo, če bo ta konec po željah EU in Nata, znašli na strani poražencev, kako bo EU skrbela za njihovo usodo in narodnostne pravice, ki jim Kijev ni nikoli priznal, še manj uzakonil? 

 

 

  

Slovenije še vedno ni v TPNW

 

Bomo končno pristopili k prepovedi jedrskega orožja? 

 

“Jedrsko orožje predstavlja eno od glavnih groženj mednarodnemu miru, civilnemu prebivalstvu in človeštvu nasploh. Gre za najnevarnejšo vrsto orožja, daleč hujšo od ostalih za množično uničevanje, katerega uporaba vodi do katastrofalnih humanitarnih posledic. Grožnja jedrskega orožja ostaja realna, kot je razvidno iz besednega dvoboja med voditeljema Združenih držav in Severne Koreje, napetosti med Rusijo in Natom ter merjenjem moči med Indijo in Pakistanom.” 

Tako se začenja Poziv, ki smo ga oktobra 2017 – takrat vojne v Ukrajini še ni bilo, sicer bi z njo tudi začeli -  skupaj z nedavno izvoljeno ustavno sodnico, dr. Nežo Kogovšek Šalamun, takrat še direktorico Mirovnega Inštituta, ter mag. Miroslavom Gregoričem, med vidnejšimi in mednarodnimi priznanimi strokovnjaki za jedrsko varnost, že član delegacije OZN, ki je razkrila, kako so ZDA lagale, ko so pred napadom na Irak trdile, da je tamkajšnji režim Sadama Huseina razpolagal z orožjem za množično uničevanje, spisali ter naslovili Vladi, da bi tudi Slovenija vendarle pristopila k Pogodbi Združenih narodov o prepovedi jedrskega orožja (TPNW).  

Kot nekdanja pobudnica, skupaj s Švedsko in skupino drugih manjših držav, še pred Drnovškovo ero, ideje Sveta brez jedrskega orožja, se nam je zdelo nepojmljivo, da ko je omenjena pogodba na predlog gibanja ICAN (International Campaign to Abolish Nuclear Weapons) nastajala, naše države ni bilo zraven in ko je prišlo do glasovanja, 7. julija 2017, je celo abstinirala. Naj spomnim, da je dokument prejel 122 glasov od 193 članic svetovne organizacije in da si je ICAN prav zavoljo te pobude prislužilo takratno Nobelovo nagrado za mir.  

Zato naš poziv, ki je v parih tedni zbral nekaj več od 1300 podpisov, a vlade kljub temu ni prepričal. Tedanji premier Miro Cerar je kot odziv nanj dejal, da dokler jedrsko orožje ima tudi Severna Koreja je težko pozivati druge, da se mu odpovedo. Naj ponovim, 2/3 svetovne organizacije ni imelo tega pomisleka. Pa tudi sicer je bil Cerarjev argument za lase privlečen. Da bi bil vsaj odkrit in povedal, da smo bili pač kot pripadniki zveze Nato sprejeli tudi njeno jedrsko doktrino in da bi kakršno koli problematiziranje le te ujezilo ostale članice, zlasti ZDA. Drži, da nobena od jedrskih sil in z njimi institucionalno povezanih držav, ki mi jih ni težko nasloviti kot “vazalske”, ni bila pristala na prepoved uporabe jedrskega orožja, kljub temu za pristopna pogodba k zavezništvu z ničemer, z nikakršnim določilom, nasprotovanja jedrskemu orožju ne prepoveduje. 

Toda to je že zgodovina. Od takrat so nastali novi momenti: Putinova agresija na Ukrajino, aktiviranje ne samo ruskih jedrskih silosih - ZDA dovažajo v Evropo nove tovrstne konice, med katerimi tudi najbolj sofisticirane doslej, vodikove B61-12 -, pridružitev Slovenije k Stockholmski pobudi za jedrsko razoroževanje - gre za pobudo nastalo 2019 z namenom spodbujanja uspešnega rezultata 10. Pregledne konference Pogodbe o neširjenju jedrskega orožja (NPT) - in pa, nenazadnje, dejstvo, da med podpisniki poziva iz 2017 k pristopu tudi k TPNW, je sedanji član vlade in minister za obrambo Marjan Šarec, ter da je soavtor iste spodbude, mag. Gregorič, med poslanci Državnega zbora iz vrst najmočnejše koalicijske stranke - Gibanja Svobode. 

Oba vabim, celo naprošam, če se že premierju zdi za malo temu prisluhniti, da postorita vse kar je potrebno, da gre omenjeni Poziv na Vlado, da ga seveda  obravnavata pristojna parlamentarna odbora - za zunanjo politiko in za obrambo - in da se končno, po petih letih, tudi Slovenija povsem koherentno in ne s figo v žepu, zapiše med podpornicami Pogodbe OZN o prepovedi jedrskega orožja! 

Vstopimo v novo leto vsaj enkrat na mednarodni sceni z dvignjeno glavo!   

Ukrajinci potrebujejo elektriko

 

“Generatorji upanja”...? 

 

Predsednica Evropskega parlamenta, ga. Roberta Metsola, nas seznanja (Dnevnik, 9.12.2022) , da se je parlament povezal z mrežo Eurocities, ki zajema več kot 200 največjih mest v Evropi, da bi  nabrali in Ukrajincem podarili električne generatorje, transformatorje ter rezervne dele za popravilo elektroenergetskih omrežji, ter jim tako pomagali prebroditi bližajočo se zimo, ki pri njih ni nikoli mila in nedolžna. Pri vseh članicah EU so državne rezerve – pravi Metsola – več ali manj pošle, mesta pa tovrstne zmogljivosti imajo še. 

Vemo kaj počne Rusija, da bi ukrotila Ukrajino. Po vrsti neuspehov na bojiščih, se že nekaj časa znaša nad strateško civilno infrastrukturo, s čimer - kot opozarjajo v Združenih narodih - ogroža preživetje kar nekaj milijonov ljudi. Elektrike ne dobiva že skoraj polovica države. Enako je s tekočo pitno vodo in Ukrajini grozi ena največjih humanitarnih katastrof v zgodovini človeštva.  

A česa takega, kolikor že nehumanega in zločinskega, je bilo pričakovati, ko je Zelenski, opogumljen z dobavami najsodobnejšega ameriškega in evropskega orožja, vzhičeno razglašal prve večje zmage ukrajinskih sil in delne umike agresorja iz okupiranih predelov Donbasa. In še dobro – priznajmo si - da si Putin  ni privoščil uporabe jedrskega izstrelka, kar pa se še vedno lahko zgodi. Zagotavlja sicer, da tega ne bo storil vse dotlej, dokler Rusija ne bo napadena, a vemo koliko velja njegova beseda. Enako je miril, ko se je 120 tisoč ruskih vojakov urilo ob meji kak mesec pred agresijo. Vsi scenariji so torej še vedno možni, dokler ne bo dogovora o koncu sovražnosti. 

A vrnimo se k “generatorjem upanja”, kot so to akcijo v Evropskem parlamentu poimenovali. Plemenito, ga. Metsola, - sam pozivam tudi občine na mojem koncu, v Istri, Koper, Izolo, Piran in Ankaran, da se pobudi pridružijo in poskrbijo za nakup vsaj desetine strojev - toda pozabili ste, da sta največji “generator upanja” volja in pripravljenost na pogajanja o miru in pokončanju te drame, ki ubija in uničuje Ukrajino ter straši in siromaši Evropo. Pri tem pa ste nedavno zakorakali v nasprotno smer: sprejeli ste resolucijo, pa dvomim, da ste imela vi kakršnekoli pomisleke, ki razglaša Rusko federacijo za podpornico mednarodnega terorizma, ki da ga tudi sama izvaja. Morda je res temu tako, a nikoli niste česa takega razglašali na račun Združenih držav Amerike, ki imajo tovrstnih ali podobnih grehov (Vietnam, Irak, Afganistan, Sirija, Libija, Jemen, Kuba, Venezuela etc etc...) do vrha glave. Sicer je največja težava s resolucijo proti Rusiji to, da krepko zoži manevrski prostor za pogajanja v trenutku, ko bi bistroumij v Bruslju in v ostalih prestolnicah EU spoznali, da brez iskanja dogovora s Putinom ne bo šlo, da vojne in vseh z njo povezanih negotovosti in tveganj ne bo konec. Kot nekdo, ki ves čas zagovarja drugačen pristop Evrope do omenjene drame in do agresorja, zlasti potem ko dosedanji je učinkoval le toliko, da je veliko škode prizadejal, bolj kot ruskemu, evropskemu gospodarstvu, naj pohvalim naše štiri evroposlance iz socialdemokratskega in demoliberalnega bloka, Brgleza, Nemca, Jovevo in Grošlja, ker niso prispevali glasu k sporni resoluciji. In Brglez je tudi pojasnil zakaj: “Otežkočena bo pot k pogajanjem!” 

Pa na koncu, glede slednjih, potem ko sta obe strani, ukrajinsko-Zahodna in ruska, načeloma nanje pristali, a vsaka postavila pogoje, ki se vzajemno izključujejo, sugestija naši diplomaciji: daj nekaj od sebe! Predlagaj en sam, za obe strani veliko bolj sprejemljiv skupen pogoj – prekinitev spopadov za mesec dni, ali vsaj med božično-novoletnimi prazniki, ter takoj za pogajalsko mizo v Ankari (še bolje pri nas na Brdu?!) Blinken in Lavrov. Morala bi stopiti zraven - bo kdo rekel - še ukrajinski minister Kuleba in zunanje politični predstavnik EUja, Borrell, a bi lahko taki neuravnoteženosti Ruska stran nasprotovala in pa itak je vsakomur jasno, da je obči dogovor dosegljiv le na relaciji Moskva-Washington. Razmislita, spoštovana Golob in Fajonova, vsaj preden bosta znova soglašala z naslednjo pošiljko 18 milijard evrov Kijevu. Že prav da se Ukrajincem pomaga pri rekonstrukciji razdejane države, a le ko bo vojne konec. V soboto sprejeto nakazilo je Sizifov trud - denar bo pogorel v plamenih spopadov, pa niti en mali vrtec ne bo obnovljen. 

Pa lepe praznike voščim. 

 

 

Reci Ukrajina in razum odpove

 Bo komu kapnilo? 

 
 

Bo komu v Washingtonu, v Bruslju ali pri nas končno kapnilo, da absolutna zmaga Ukrajine v vojni z Rusijo, kar pomeni absolutni poraz Ruske Federacije, ne pride v poštev, če nočemo pahniti svet v jedrski spopad nepredvidljivih razsežnosti ? Lepo je slišati in brati vesti o pripravljenosti Ukrajine in Zahoda na pogajanja s Putinom in o tem, da je tudi Rusija  ZA, pa se ti takoj prižge lučka upanja na koncu tunela, kot temu pravimo, a se ugasne v trenutku ko bereš dalje in izveš o pogojih enih in drugih za to, da sedejo skupaj. Naveza Ukrajina-ZDA-Nato-EU zahteva umik vseh ruskih sil iz ukrajinskega ozemlja, Kremelj odgovarja "to pa... njet!". In vojna gre dalje. Vstopili smo že v njen deseti mesec. Ponekod se ruski vojaki umikajo in ukrajinski napredujejo, drugod obratno, Rusija raketira in uničuje strateško infrastrukturo, ukrajinskim prebivalcem, ki so ostali doma (8 milijonov jih je odšlo) grozijo tema, mraz in lakota, navkljub obilni humanitarni, finančni in vojaški pomoči Zahoda, v Evropi pa zavoljo predvsem energetske krize, ki je nastala kot posledica bolj kot vojne, slabo premišljenih odzivov Zahoda nanjo (politika vse trše palice do agresorja, brez enega samega korenčka in tudi ne ene same ponudbe face savinga Putinu se ne obrestuje), bredemo v vse globljo ekonomsko, razvojno in družbeno krizo.  Da o posledicah na podnebje niti ne govorimo.  Poudarjam, tonemo v Evropi, ne onstran Atlantika. Naš tamkajšnji zaveznik, ki je nenazadnje diktiral in še diktira naš odnos do rusko-ukrajinskega konflikta, nam pri soočenju s krizo vse prej kot pomaga. S svojim "Inflation Reduction Act", napoveduje fiskalne spodbude in subvencije izključno domačim, torej ameriškim ekološkim podjetjem, (369 milijard dolarjev)  nas pa izčrpava s prodajo energentov in orožja! 

A to ni tako hudo, pravijo v Bruslju. Huje je Ukrajincem in dolžni smo jim pomagati. Bravo, EU! Naprej torej s sankcijami, tokrat še klobuček bomo dali nad ceno ruske nafte, Evropski parlament razglaša Rusijo za podpornico mednarodnega terorizma in podeljuje nagrado "Saharov" za svobodo misli ukrajinskemu ljudstvu, ki da "Na bojiščih brani svobodo, demokracijo, vladavino prava in evropske vrednote".  Verjamem, da zasluženo, a spomnil sem se na rusko govoreče ukrajinske državljane v Donbasu, ki se že  8 let, od padca proruskega predsednika Janukoviča, borijo za manjšinske pravice, ki so jim bile pod novo, Porošenkovo oblastjo ukinjene, odvzete. Gre za krepko manjšino, ki tvori od 35 do 40% prebivalstva okrajev Donetsk in Lugansk, in ki je v vojni z ukrajinskimi silami in neonacisti iz bataljona Azov že ves čas od 2014 leta dalje. Prvotno se je Evropska unija na to odzvala in prispevala k sklenitvi dogovorov iz Minska 2014 in 2015, ki naj bi pokončali državljansko vojno (stala je v 8 letih 15 tisoč življenj!) in uredili poseben status za omenjena okraja, s repristinacijo manjšinskih pravic.  Podpisniki so bili Rusija, Ukrajina, Nemčija in Francija. V 30 dneh naj bi Ukrajinski parlament sprejel zakon o avtonomiji Donetska in Luganska, a tega ni storil, ne v dogovorjenem roku , ne kasneje, in so zato ruski separatisti boj nadaljevali. Zakaj se EU, z garantoma Nemčijo in Francijo, na neizpolnjene obveznosti s strani Kijeva, ni odzvala, mi ni znano, znano pa mi je, da je s tem prispevala k temu čemur smo priča od 24. februarja dalje. Namenoma se tokrat ne spuščam v odgovornosti, ki so poglavitne in gredo Zvezi Nato od trenutka, ko se ja začela širiti na prostor nekdanjega Varšavskega pakta in celo Sovjetske zveze vse bližje ruskim mejam.  

Še zadnje vprašanje vodilnim v Bruslju in pri nas. V Kolikor bi, recimo, RF pristala na umik iz anektiranih provinc, kar pa se mi zdi, po sklepih sprejetih v Dumi, verjetno toliko kolikor kolonizacija Marsa do 2050, kako in  kdo bo povrnil manjšinske pravice tam - pa ne mislim na Mars - živečim Rusom? Jim bo kdo od Zahoda stal ob strani? Zakaj o tem pišem? Sam sem manjšinec in ne vem kaj bi se zgodilo in kako bi odreagiral ko bi po osamosvojitvi,  Demosova oblast - pa ni bilo malo skušnjav v tem smislu - ob snovanju slovenske nove Ustave 1992 leta črtala pravice, ki jih je bila Ustava SFRJ že 1974 leta zagotovila avtohtonima skupnostima Italijanov in Madžarov v R.Sloveniji... ki nas je skupaj, pazi, za pičlih 0,5% celotne populacije.