Bomo končno pristopili k prepovedi jedrskega orožja?
“Jedrsko orožje predstavlja eno od glavnih groženj mednarodnemu miru, civilnemu prebivalstvu in človeštvu nasploh. Gre za najnevarnejšo vrsto orožja, daleč hujšo od ostalih za množično uničevanje, katerega uporaba vodi do katastrofalnih humanitarnih posledic. Grožnja jedrskega orožja ostaja realna, kot je razvidno iz besednega dvoboja med voditeljema Združenih držav in Severne Koreje, napetosti med Rusijo in Natom ter merjenjem moči med Indijo in Pakistanom.”
Tako se začenja Poziv, ki smo ga oktobra 2017 – takrat vojne v Ukrajini še ni bilo, sicer bi z njo tudi začeli - skupaj z nedavno izvoljeno ustavno sodnico, dr. Nežo Kogovšek Šalamun, takrat še direktorico Mirovnega Inštituta, ter mag. Miroslavom Gregoričem, med vidnejšimi in mednarodnimi priznanimi strokovnjaki za jedrsko varnost, že član delegacije OZN, ki je razkrila, kako so ZDA lagale, ko so pred napadom na Irak trdile, da je tamkajšnji režim Sadama Huseina razpolagal z orožjem za množično uničevanje, spisali ter naslovili Vladi, da bi tudi Slovenija vendarle pristopila k Pogodbi Združenih narodov o prepovedi jedrskega orožja (TPNW).
Kot nekdanja pobudnica, skupaj s Švedsko in skupino drugih manjših držav, še pred Drnovškovo ero, ideje Sveta brez jedrskega orožja, se nam je zdelo nepojmljivo, da ko je omenjena pogodba na predlog gibanja ICAN (International Campaign to Abolish Nuclear Weapons) nastajala, naše države ni bilo zraven in ko je prišlo do glasovanja, 7. julija 2017, je celo abstinirala. Naj spomnim, da je dokument prejel 122 glasov od 193 članic svetovne organizacije in da si je ICAN prav zavoljo te pobude prislužilo takratno Nobelovo nagrado za mir.
Zato naš poziv, ki je v parih tedni zbral nekaj več od 1300 podpisov, a vlade kljub temu ni prepričal. Tedanji premier Miro Cerar je kot odziv nanj dejal, da dokler jedrsko orožje ima tudi Severna Koreja je težko pozivati druge, da se mu odpovedo. Naj ponovim, 2/3 svetovne organizacije ni imelo tega pomisleka. Pa tudi sicer je bil Cerarjev argument za lase privlečen. Da bi bil vsaj odkrit in povedal, da smo bili pač kot pripadniki zveze Nato sprejeli tudi njeno jedrsko doktrino in da bi kakršno koli problematiziranje le te ujezilo ostale članice, zlasti ZDA. Drži, da nobena od jedrskih sil in z njimi institucionalno povezanih držav, ki mi jih ni težko nasloviti kot “vazalske”, ni bila pristala na prepoved uporabe jedrskega orožja, kljub temu za pristopna pogodba k zavezništvu z ničemer, z nikakršnim določilom, nasprotovanja jedrskemu orožju ne prepoveduje.
Toda to je že zgodovina. Od takrat so nastali novi momenti: Putinova agresija na Ukrajino, aktiviranje ne samo ruskih jedrskih silosih - ZDA dovažajo v Evropo nove tovrstne konice, med katerimi tudi najbolj sofisticirane doslej, vodikove B61-12 -, pridružitev Slovenije k Stockholmski pobudi za jedrsko razoroževanje - gre za pobudo nastalo 2019 z namenom spodbujanja uspešnega rezultata 10. Pregledne konference Pogodbe o neširjenju jedrskega orožja (NPT) - in pa, nenazadnje, dejstvo, da med podpisniki poziva iz 2017 k pristopu tudi k TPNW, je sedanji član vlade in minister za obrambo Marjan Šarec, ter da je soavtor iste spodbude, mag. Gregorič, med poslanci Državnega zbora iz vrst najmočnejše koalicijske stranke - Gibanja Svobode.
Oba vabim, celo naprošam, če se že premierju zdi za malo temu prisluhniti, da postorita vse kar je potrebno, da gre omenjeni Poziv na Vlado, da ga seveda obravnavata pristojna parlamentarna odbora - za zunanjo politiko in za obrambo - in da se končno, po petih letih, tudi Slovenija povsem koherentno in ne s figo v žepu, zapiše med podpornicami Pogodbe OZN o prepovedi jedrskega orožja!
Vstopimo v novo leto vsaj enkrat na mednarodni sceni z dvignjeno glavo!
Nessun commento:
Posta un commento