Prva obletnica je mimo, vojna pa gre dalje

 

 KDAJ BOMO KONČNO RAZUMELI KAJ JE PRAV STORITI?

 

Doma gledava tekmovanja na svetovnem Nordijskem prvenstvu v Planici. Najraje skoke, v upanju na kako medaljo tudi za naše, dekleta ali fante, vseeno, in prva je prišla. Imava vnuka pri 14tih ki tudi skače, seveda ne v Planici, ampak pri ta mladih. In kaže da bo skakal še dolgo, ker mu uspeva in ga navdušuje. Je pri Laniškovem klubu v Mengšu. Da, spremljava skoke, skupaj z mojo boljšo polovico, a ko je čas pa poročila preklopiva iz drugega na prvi program, »le toliko, da slišiva najpomembnejše vesti« - ji povem, ker bi ona raje ostala pri skokih, a ve, da so mi informacije kot joint. Bivši novinar in politik pač. Strižem še posebej z ušesi ob ukrajinski zgodbi in vsakič pomislim, kaj se mora še zgoditi, da bomo Zahodnjaki, pa v mislih imam naše oblasti, od domače do skupne bruseljske, razumeli, da se do nje ne vedemo tako kot bi morali, sicer ne bi še trajala, pobijala, uničevala in eskalirala ter povzročala ogromno škode tudi ostali Evropi in svetu.

Minilo je pravkar leto dni od Putinovega ukaza o agresiji na Ukrajino, država je za petino okupirana, mrtvi se na eni in drugi strani štejejo nad 200 tisoče, operira se s številom celo 300 tisočih, razdejanje je nepopisno, na milijone Ukrajink in Ukrajincev je razseljenih.

Silovit in učinkovit ukrajinski odpor je v zadnjih mesecih zajezil napredovanje okupatorja in sedaj samo še čaka na dobavo zahodnih najsodobnejših tankov in raketnih sistemov dolgega dosega, v veri, da ga dokončno prežene. Predsednik Zelenski razglaša, da bo letos vojna končana z zmago in z osvoboditvijo tudi Krima! Toda, motiviranosti in bojni učinkovitosti braniteljev navkljub, ni videti, vsaj zaenkrat ne, da bi stanje na bojiščih in drugod po Ukrajini pritrjevalo tej želji in napovedi, prej obratno. Če se v Donbasu fronta bistveno ne premika ne v eno ne v drugo smer, ostali del države s prestolnico Kijev vred, je vse bolj tarča ruskega raketiranja, predvsem na strateško in življenjsko infrastrukturo, medtem ko Putin iz Moskve napoveduje mobilizacijo še dodatnih 300 tisoč vojakov in okrepitev jedrske moči, kot da mu že obstoječa ne bi zadostovala za trikratno razkosanje planeta. »Zahod nas hoče uničiti!« - pojasnjuje svoji javnosti, ki mu v veliki večini verjame. Pa ne samo ruska, tudi dober del ostale, evropske in svetovne, ki se še enkrat več sprašuje čemu vztrajno širjenje strateškega vpliva ZDA preko ustrežljive zavezniške Evrope (Nato in EU) do samih ruskih meja? Zakaj se Zahod ni držal obljubljenega Gorbačovu ob razpadu Sovjetske zveze in Varšavskega pakta in je korak za korakom pričel razgrajevat ter obračat sebi v prid varnostno arhitekturo iz Helsinkov 1973? In pri tem ima Putin prepričljiv odgovor: »Da uveljavi svoj primat moči in interesov na svetovni ravni«. Se moti?

Ob obletnici vojne je generalna skupščina Združenih narodov znova obsodila agresijo, zahtevala umik ruskih sil iz okupiranih ozemelj in pričetek mirovnih pogajanj. Sočasno je Kitajska stopila v igro z nekim svojim načrtom za dosego miru. »Luč na koncu tunela?«. Sam Zelenski mu je za trenutek prisluhnil in najavil pot v Peking. A iz Washingtona in Bruslja takoj dvom, da bi kaj doprinesel, ker da Kitajska ni nikoli obsodila ruskega dejanja. Dokument, v 12 točkah, je vredno prebrati. Drži očitek, da gre bolj za naštevanje načel, ki jim treba slediti, in da ni besede o prvem, konkretnem koraku, ki ga bo potrebno storiti in kdo bi ga naj storil, a ni točke, ki ji je moč, celo z vidika polnega spoštovanja mednarodnega prava, ugovarjati. Naša vlada se opredelila še ni. Vabim jo, da vsaj te priložnosti ne zamudi in ustrezno ogovori še ostale v EU. Boljše ne vidim in je tudi ne bo.

Bili so ob prvi, pa upam, da edini, obletnici vojne, tudi shodi po vsej Evropi v podporo ukrajinskemu narodu s pošiljanjem orožja vred, a niso manjkali mirovniški, največji v Berlinu - več kot 13 tisoč ljudi -, ki so obsojali tako Putinovo agresijo kot širitev in celo obstoj Nata ter še zlasti zahodno oboroževanje Ukrajine, ker da to ne vodi k miru, ampak le k nadaljnjemu prelivanju krvi in stopnjevanju spopadov morda do neposrednega med Rusijo in Zahodom, z neslutenimi posledicami. Paradoksalno in po svoje bizarno, da so se na zadnji poziv k miru pri nas doma s prvopodpisanim Kučanom, kontra odzvali veleposlaniki 16 članic Nata in EU, med katerimi tudi hrvaški in madžarski, pa sem pomislil, da bi raje okregali svoja predsednika in premiera kot se znašali nad slovensko civilno družbo.

Se vračam k začetnemu vprašanju: kaj se mora še zgoditi, da bomo Zahodnjaki razumeli da se igramo z ognjem? Da Putin izstreli prvo, pa recimo ji še dokaj nedolžno taktično bombo na nek neposeljen del Ukrajine, da dokaže da mu lopute v jedrskih silosih niso zarjavele, kot nas poskušajo prepričati Natovi admirali in generali?

 

Vse huje postaja

 

MORA GLOBALNE VOJNE

 

Ne vem kako se počuti navaden smrtnik, pri nas doma a tudi drugje po Evropi, ko priklopi televizor ali radio in sliši o vsem kar se dogaja v zvezi z vojno v Ukrajini, od poročanja s fronte, do sestankovanja vrhov Nata in Evropske unije, od zasedanj Evropskega parlamenta do, te dni, tradicionalne varnostne konference v Münchnu, na kateri liderji Zahoda, potem ko so že stotič po video povezavi, slišali ikono te vojne, ukrajinskega predsednika Zelenskega, skorajda tekmujejo pri tem kdo mu bo zagotavljal več in prej orožja, da obrani Ukrajino od ruske agresije. Ključna je enotnost, ki mora biti neomajna – pravijo – ker samo tako bo Putin odnehal in se umaknil iz zasedenih ozemelj. »Sankcije EU proti Rusiji (že 10. paket) delujejo kot arzen« - pravi visoki zunanjepolitični predstavnik unije, Borrell, prepričan, da bodo slej ko prej učinkovale (Arzen ubija počasi!) »Kdo ima tanke že pripravljene naj jih kar pošlje Zelenskemu« – poziva nemški kancler Scholz. »Zdaj ni čas za dialog s Putinom« – nagovarja avditorij francoski predsednik Macron, »Izdatki za obrambo se morajo krepko povečat. 2% BDPja naj bo minimum« - skorajda ukazuje generalni sekretar Nata Stoltenberg in orožarski kartel si mane roke. »Zahod nas hoče uničiti« - odgovarja z nasprotne fronte ruski zunanji minister Lavrov.

Kaj pa mi, deželica na sončni strani Alp, ki prisega na kulturo miru in nenasilja? »Narediti moramo vse, da Ukrajini pomagamo v njeni obrambi ozemeljske celovitosti in suverenosti« pove zunanja ministrica Fajon, ko jo vprašajo za mnenje o najnovejšem Pozivu skupine slovenskih intelektualcev na čelu z nekdanjima predsednikoma Republike, Kučanom in Turkom, vladam EU, Nata, ZDA in Ruske federacije k takojšnjemu končanju vojne in pričetku pogajanj brez predhodnih pogojevanj, ker da smo vse bližje neposrednemu spopadu in to jedrskemu, Zahoda z Rusijo. Predsednica Republike, Pirc Musarjeva, pa da pogajanja bodo ko se bo Ukrajini tako zahotelo.

Narediti moramo vse torej?, pravi odločna kot še nikoli šefica SDja in podpredsednica vlade. Toda kaj naj to pomeni, Tanja? Da če dosedanji ukrepi (sankcije, mednarodno izobčenje Rusije, pošiljanje težkega in najsodobnejšega orožja Ukrajincem) ne bodo zadostovali, bomo napotili na fronto še vojake? In kaj, ga predsednica, če bo Ukrajina pristala na pogovore ko bo zreducirana na Kijev z okolico in na še kak milijon prebivalcev ali se bo Putin odločil za uporabo najhujšega orožja, ki ga ima in se odločitve ne bo dalo preklicati?

Vračam se k uvodnemu vprašanju: kako se naj ob vsem tem počuti navaden smrtnik? Meritornega odgovora nimam, povem pa kako se počutim sam. Kot nekdanji novinar in politik, ki nekaj malega misli da ve tudi o zunanji politiki, že od lanske jeseni, od takrat ko so se začela trenja med Zahodom in Kremljem ob želji Ukrajine da se priključi Natu in spopadih v Donbasu med ukrajinskimi silami in ruskimi separatisti po neuresničenih dogovorih iz Minska o avtonomiji te regije, pišem o tem svoja razmišljanja ter predvidevanja in jih posredujem javnosti z objavami v Dnevniku ter na svojem blogu. Mnogo od tega kar se je zgodilo in se še dogaja sem tudi prerokoval. Vsakič v upanju, da se bo koga od naših oblastnikov to pisanje prijelo, zlasti potem ko se je vlada zamenjala in vajeti vodenja države prevzela koalicija, ki je prisegala pri odnosih s svetom in domači varnosti na mirovno politiko ter kulturo miru in nenasilja, tako kot zapoveduje 124.člen Ustave. S podobno mislečimi smo k spoštovanju te koalicijske prisege in torej k spremembi pristopa do ukrajinske vojne, vlado in zunanje ministrstvo tudi parkrat pozvali, prejeli pa, razen nekaj pohvalnih besed, nič od nič. Zunanja in varnostna politika že prejšnje, Janševe vlade, je dobila polno kontinuiteto. Smer in cilj, enotnost znotraj EU in Nata za vsako ceno! 

Tokratni že tretji poziv k takojšnji ustavitvi vojne je pri Golobovi vladi naletel na totalni odklon. »Pozivanje k predaji žrtve ni naša politika in tudi ne bo!« - je bil kategoričen premier. Dvomim, da je pismo sploh prebral, ker o predaji ni nikjer besede. Da bi vsaj seznam podpisnikov in pomislil koliko izkušenj, znanja, pameti, razuma, vizionarstva in občega ugleda premorejo.

No, počutim se slabo, doživljam neko veliko žalost in skorajda obupanost, ob spoznanju, da je moja edina življenjska politična opcija - stavil sem nanjo 36 let aktivnega članstva – na vsej evropski ravni med najbolj gorečimi zagovorniki nadaljevanja vojne, in predvsem, da je bil Golob, v danem momentu, edina alternativa Janši, ki pa se v odnosu do te vojne, ni pokazala. Obrano. Vedno hitreje in globlje, ubogljivi in poslušni do Washingtona in Bruslja, rinemo v nepovrat in vse skupaj že dobiva konture prave more, ali drame absurda. Pa ne pomislim nase – pri over 70 se lahko z mojo gospo posloviva že jutri – pomislim na najine mlade, na otroka in vnuke, tako kot na vse ostale otroke in vnuke.

Zbudi se, mirovniški svet! Sekunde do pogube tečejo. Le še 90 jih je, pravi Doomsday Clock – ura do sodnega dne pri Chicaški univerzi. Leto nazaj, ko se je vojna začela, jih je bilo še 100.

 

Leto je mimo...

 

POZIV K PREPROSTEMU RAZUMU

 

Bliža se prva (in upam, da edina?!) obletnica od pričetka ruske agresije na Ukrajino, oziroma vojne, ki je terjala v tem času katastrofalno bilanco življenj, trpljenj in razdejanja v napadeni državi a tudi precejšnje politične, gospodarske, družbene in moralne škode v širšem evropskem ter svetovnem prostoru. Četudi ni prvi tovrstni konflikt na evropskih tleh po drugem svetovnem spopadu, kot ga radi v Bruslju prikazujejo - v še hujšem in daljšem je krvavela in zgorela nekdanja Jugoslavija - je zagotovo prvi in to v absolutnem smislu, v katerem se spopadata posredno, preko krvi in solza Ukrajincev in negotovosti tudi ostalih Evropejcev, vodilni jedrski velesili sveta, Rusija in ZDA, zaveznici v spopadu z nacifašizmom, sovražnici v času hladne vojne, zato veliko bolj nevaren od onega na zahodnem Balkanu.

Demokratična Evropa in ves zahodni svet sta seveda obsodila Putinovo odločitev, ker v nasprotju s pravili miroljubnega sobivanja narodov in držav, ki se jim je bila zavezala tudi sama Ruska Federacija (mednarodno pravo, ustanovna listina Združenih Narodov…) in ker na račun neodvisne in suverene manjše skupnosti, ki proti Rusiji ni bila zagrešila ničesar tako hudega s čimer bi si zaslužila agresijo, okupacijo in aneksijo dela svojega ozemlja. Toda odziv na to početje s strani Zahoda se kaže danes, po polnem letu dni spopadov, kot rokohitrski že ob štartu, kot neprimeren, ne dovolj premišljen, če se sovražnosti nadaljujejo in nič ne kaže, da bi pojenjale, niti da bi se moč in motivacija napadalca ugašali. Če so se na samem začetku konflikta, retorzije Nata in Evropske unije proti Putinovemu režimu (sankcije in mednarodna izolacija) ter pomoč ukrajinskemu odporu tudi z orožjem, zdele še nekako smiselne, češ da se bo Kremelj premislil in sestopil z avanture, ki jo je bil začel, še preden bi namnožila vso škodo, ki jo poznamo danes, je to leto dni pokakalo, da so se snovalci tega odziva ušteli, oziroma se z njim šli ne da bi pravilno ovrednotili in napovedovali ruski odpornost in vzdržljivost na kaznovalne prijeme. Še manj, naravo in čas potencialnega proti-udarca v kolikor bi s pomočjo vse obilnejšega zahodnega orožja, Ukrajinci pokazali prevlado na bojiščih, oziroma s konvencionalnem vojskovanjem potisnili Ruse v kot.

A tako kot ni znakov popuščanja s strani Putina, prej obratno (BDP mu celo raste), jih ni niti glede spametovanja v Bruslju (glej četrtkov vrh EU z udeležbo »kralja« Zelenskega!), oz. spoznavanja, da stanje na bojiščih in sicer kliče po novih, drugačnih pristopih do tega konflikta in sicer po kvalificiranem in resnem pozivu obema vojskujočima se stranema k prekinitvi sovražnosti in pričetku mirovnih pogajanj brez izključujočih si vnaprej postavljenih pogojev. Prav se je sklicevati na mednarodno pravo in na ustanovno listino OZN, a nič manj pomembno je razumeti genezo te vojne, okoliščine in dejanja, ki so do nje privedle, ter se kolikor lahko vrniti k varnostnim razmerjem, ki so bila dogovorjena 1975 leta na Helsinški Konferenci o varnosti in sodelovanju v Evropi, a po padcu Berlinskega zidu, z širitvijo Nata proti ruskim mejam, močno načeta. Imperativ je nov dogovor o varnostni arhitekturi Evrope!

Na 26. posvetu slovenske diplomacije, ki je potekal na Brdu pri Kranju pred točno mesecem dnevi, je zunanja ministrica Tanja Fajon prisegla na željo Slovenije po čimprejšnjem vzpostavljanju miru v Ukrajini, ko bodo seveda zato ustvarjeni pogoji - kot je poudarila. A slednji - to zagotovo ve - se no bodo zgodili kar tako, sami po sebi. Nadaljevanje politike sankciji do Ruske Federacije ter nenehnega oboroževanja braniteljev (smo že pri najboljših tankih, raketah in celo letalih?!)  poleg tega pa še pogojevanje pričetka mirovnih pogovorov z umikom agresorskih sil iz vseh osvojenih, oziroma okupiranih območji, pristopu k pogajanjem ne koristijo. Nasprotno! Še manj k oživljanju dialoga z Rusijo, brez katere - je pravilno ugotovila ministrica - ne more biti trajnega miru in stabilnosti na našem kontinentu, tudi ne o novi varnostni arhitekturi v Evropi, ko bo enkrat dosežen mir v Ukrajini.

Menim da je edina pot k pogovorom o končanju agresije in vsaj delnem umiku ruskih sil iz okupirane Ukrajine, pristanek Zahoda na pogajanja o varnostnih jamstvih za Rusijo in o implementaciji sporazumov Minsk 1 in Minsk 2 o statusu vzhodnega dela napadene države. Ko bosta do tega spoznanja prišla Zveza Nato in Evropska unija, bo oživelo upanje v končno zmago razuma in v nekoliko daljšo prihodnost človeštva, kot nam jo kuhajo v Moskvi, Washingtonu in Bruslju!