Bravo, Tanja…. toda?!
Naši zunanji ministrici
Tanji Fajon, v rahlih težavah sinoči pri Marcelu Štefančiču glede »datuma in
ure« dolgo pričakovanega in nepovratnega priznanja Palestine, gre vendarle priznati
da gara za dosego miru na Bližnjem vzhodu, najprej za stalno premirje in
primerno humanitarno oskrbo preživelim v Gazi ter za končno rešitev
izraelsko-palestinskega konflikta s formulo dveh držav, poleg že priznanega
Izraela še Palestino. Toliko bolj čuti to odgovornost kot šefica diplomacije
začasne članice Varnostnega sveta OZN.
Toda, a se te misije
loteva prav? Glede na dosedanji izplen njenih prizadevanj, bi lahko rekli, da
ji ne gre preveč od rok. Izraelska vojska namreč, gluha na vse pozive, iskrene
in sprenevedave (ZDA) in že kar v posmeh vsem dosedanjim resolucijam svetovne
organizacije, nadaljuje z mulčenjem po Gazi. Število pobitih Palestincev in
Palestink že presega 35 tisoč, pa še 8 tisoč jih je pogrešanih, večinoma
verjetno pod ruševinami. Od teh je 15
tisoč otrok in več kot 10 tisoč žensk. Ne pozabimo na ranjence, 80 tisoč in več, ter na sestradane od lakote,
brez prave zdravstvene in humanitarne pomoči. Da bi Netanyahu odnehal ne pomagajo
niti pristanek Hamasa na najnovejši kompromisni predlog dogovora o osvoboditvi
talcev in premirju, niti vse bolj množični protesti v samem Izraelu, študentski
upori na ameriških, kanadskih, avstralskih in evropskih univerzah, niti prva
resna sankcija z Zahoda, kamor lahko umestimo Turčijo, kot pomembno članico
Nata, v obliki prekinitve trgovanja z Izraelom, in niti zavedanje o potencialni
a ob že zgodovinski podpori ZDA malo verjetni usodi, ki sta pričakali Miloševiča in Mladiča. Gremo
do konca, do popolnega uničenja Hamasa – odgovarja izraelski premier. Turčija je lani v Izrael izvozila za
5,43 milijarde dolarjev blaga in storitev, kar ni malo, a vseeno ne dovolj, da
bi Natanyahuja v tej njegovi obsedenosti s palestinskim gibanjem zaskrbelo. Bi
pa ga zagotovo če bi enako ravnala Evropska unija kot taka, ali dober del
njenih članic, ker enotnega evropskega pristopa k temu, zavoljo Nemčije,
Avstrije in tudi Francije, ne gre pričakovati. Slovenija sicer podpira
poziv Španije in Irske Evropski komisiji, naj se ponovno preuči sporazum o
sodelovanju med Evropsko unijo in Izraelom, a ker od te moke - kot sem dejal - ne bo kruha, bi se morali sami podati k
ukrepanju proti neukrotljivemu Netanyahuju. Tega nam članstvo v EU ne
prepoveduje. Prekinitev trgovanja bi imela bolj kot ne simbolni pomen - Slovenija je namreč v letu 2023 v Izrael
izvozila le za 75 milijonov evrov blaga, uvozila pa za 203 milijone - bila bi
pa signal še drugim članicam, kot so Španija, Irska, Belgija pa še kdo, da bi
ravnali enako ali podobno. In sem trdno prepričan, da bi močno sporočilo prišlo
tudi iz vpoklica naše veleposlanice iz
Tel Aviva, iz znižanja diplomatskih odnosov ( prekinitvi nisem naklonjen ) na
raven odpravnika poslov.
Kaj smo si že z EU izmislili, glede sankciji proti Ruski federaciji,
potem ko je napadla Ukrajino? Ni, da ni, kar nam je vse padlo na pamet, da bi
kaznovali Putina in stavili, z nenehnim oboroževanjem ukrajinskih braniteljev,
na njegov poraz, ter ne ugovarjamo kaj glasno niti norim idejam o napotitvi
evropskih in Natovih vojska v Ukrajino, do Izraela in Netanyahuja, ki je v
četrtino časa ruske okupacije Ukrajine pobil trikrat več civilistov in sedemkrat
več otrok, pa še vedno ravnamo z rokavicami - dvakrat je šla naša ministrica v
Izrael in se rokovala z izraelskim kolegom, niti enkrat v Moskvo h kolegu
Lavrovu.
Nekje sem prebral da ima Izrael zaloge streliva, če odmislimo njegove
jedrske konice, le za tri dni. Kar počne zmore torej le zavoljo sprotnih dobav
iz ZDA, Združenega Kraljestva, Nemčije, Italije pa še koga. Smo te dobavitelje
kdaj prosili, če že ne od njih kar zahtevali, da bi dobave ustavili? Nismo!
Torej ne govorimo, da je humanost z Gazo padla na izpitu, gospa ministrica, ker
tudi sami sedimo med onimi, ki so za to krivi in se z vsakim dodatno pobitim
Palestincem breme te odgovornosti samo povečuje!
