Kako z mediacijo EU?

ODPRTO PISMO SLOVENSKI VLADI IN DIPLOMACIJI

Spoštovani predsednik vlade, dr. Miro Cerar,

Spoštovani minister za zunanje zadeve, Karl Erjavec,

Kot proaktivni državljan, ki je svoj čas, v vlogi še poslanca SD v Državnem zboru prvi formalno predlagal pristop k mednarodni ad hoq arbitraži o meji s Hrvaško (pobuda 2004) in ki mu ni in ne more biti vseeno kako se zgodba o implementaciji arbitražne sodbe odvija, oziroma kako se hrvaška stran nanjo odziva, Vaju sprašujem kaj sta postorila ali nameravata v dneh pred iztekom šest mesečnega implementacijskega roka postoriti, da se bo najavljeno posredovanje podpredsednika Evropske komisije , g. Timmermansa, zgodilo.

Iz Bruslja prihajajo namreč le pohvale obema premieroma, ker sta se včeraj dobila in pogovarjala, pozivi k temu, da naj preprečita morebitne incidente in konflikte, in najava, da bo Timmermans pripotoval v Ljubljano in Zagreb, zagotovo ne še nekaj časa, le v primeru, ko državi sami ne bosta našli poti k razreševanju spora. Najhuje pa sledi: "Podpirali smo arbitražo, jasni smo bili o arbitražni odločbi. Seveda je to dvostransko vprašanje, a kjer lahko, bomo pomagali članicama, da dosežeta dogovor." - je dejal Timmermans. Podpirali so arbitražo? Jasni so bili o arbitražni odločbi?... Preteklik? A ju danes več ne podpirajo in prepuščajo zadevo dvostranskemu reševanju? Alarm! Nepričakovani, ali pač, boleč zasuk na hrvaško stran, zato tudi razumljivo, da se Pleskovič včeraj ni sekiral in ostal pri svojem. Da se mora vse vrniti k bilaterali je ponovila danes tudi hrvaška zunanja ministrica, Marija Pejčinović Burić.

Torej, gospoda Premier in zunanji minister? Kaj to pomeni? Kako dalje?

Zavezala sta se, dr. Cerar, s kolegom Pleskovičem, da bosta storila vse da ne pride do incidentov. Toda, čez dober teden bo šest mesečni rok mimo, na kopnem bodo stvari, kljub pripravljenim zakonom, z implementacijo, oziroma s količenjem meje še počakale, na morju, pa ste napovedali, da bo slovenska jurisdikcija vzpostavljena skladno z arbitražno odločbo. A z Umaga, vam tamkajšnji ribiči spročajo da tega ne počnete, ker da bo frka. Oni te demarkacije ne bodo spoštovali in še naprej vstopali v Piranski zaliv vse do polovice. Domnevam da v spremstvu hrvaške policije. Incidenti se ne bodo zgodili le če se bodo slovenski ribiči in policija umikali, sicer jih bo težko preprečiti. Sledile bodo protestne note in morda tudi telefonski klici s hrvaškim kolegom prek vročega telefona.

A arbitražna sodba bo tako, vsak dan bolj, postala to kar je Sporazum Drnovšek-Račan... Spomin na vržen stran čas in, tokrat, tudi denar!

Ne bi morda že danes, če ne jutri, povprašala Junckersa in Timmermansa kaj pomeni zadnja izjava o tem da "so podpirali arbitražo in bili jasni o arbitražni odločbi, ter da je to seveda dvostransko vprašanje"? Ker če pomeni to, da danes na tem več ne vztrajata, je bolje da premislimo tudi mi še enkrat ali nadaljevati zgodbo s tožbo na Evropskem sodišču ko minimalnih političnih predpostavk, da jo dobimo, ni več. V tem primeru bi Evropsko komisijo morda raje zaprosili za povrnitev stroškov, ki smo jih imeli z arbitražo, in se vrnili na izhodišče iz leta 2010, oziroma 1991.

Najslabše je, ko domačo, sosedovo in ostalo tujo javnost zavajamo s tem, da smo podprti z vseh strani, da sodi arbitražna odločba v evropsko in mednarodno pravo in da bo slej ko prej Hrvaška popustila, ker tako mora. V to sem doslej verjel tudi sam, a ko vidim, da smo pri tej veri vsak dan bolj osamljeni, se zatekam k pragmatizmu, zato tudi ta moja vprašanja in sugestije. 

Hvaležen bo za odgovore in obema vse dobro v prihajajočem 2018.

Priznajmo Palestino!

… E BRAVO, KARL!

No, pa je prišel trenutek, ko si naš prislovično zaletavi in raztresen zunanji minister zasluži pohvalo. Ocena je seveda povsem osebna, a upam, da si jo delimo mnogi. Predlagal je namreč takojšnje priznanje Palestinske države in spomnil šefa Cerarja, da Slovenija ima svojo, samostojno zunanjo politiko.

Premier ga je namreč okregal ko je ustrelil pobudo za Palestino, češ da »zdaj ni pravi čas za njeno priznanje«  ter mu za prihodnjo sejo vlade naložil pripravo poročila o tem, kako so se po odločitvi ameriškega predsednika Donalda Trumpa, da prizna Jeruzalem za prestolnico Izraela, spremenile okoliščine za priznanje palestinske države. In naj bi tudi pojasnil ali mu je uspelo o tem priznanju prepričati še druge države. Koalicijske stranke sicer le to podpirajo, a se razhajajo pri tem kdaj bi se vlada tega lotila. »Mislil sem – mu je odgovoril Erjavec – da Slovenija ima svojo samostojno zunanjo politiko!«

Še enkrat bravo! Ker logika, ki vodi ravnanja našega premiera je očitno ta, da ne smemo storiti ničesar, zlasti ne v zunanji politiki, če se prej ne dogovorimo in uskladimo znotraj 27terice, oziroma Evropske unije. Morda celo NATO?! Niti pobudniki nečesa takega, kar bi zmotilo »Strica Sama«, bolje da nismo, a ne, dr. Cerar?

In tako se naš vse bolj zaskrbljujoč molk nadaljuje. Naj se s Trumpom, raje bockajo Merklova, Macron, Tusk, Mogherinijeva, Erdogan, Soares pa drugi evropski in svetovni pomembneži. Mi smo premajhni in premalo pomembni, Melaniji navkljub, da bi se z njenim možem pričkali. Želimo, da, biti v osrčju hitrejše Evrope, a vseeno ne izpostavljeni do te mere, da bi nas Donald začel gledati postrani.

Domislili smo se Vizije 2050, ki si že v prvih obrisih zasluži vse pohvale in polno podporo ter aktivno vključevanje v njeno dokončno oblikovanje, a si nočemo priznati, če se postavim v vlogo ključnih odločevalcev, od predsednikov Republike, Vlade in Parlamenta do ministrov in poslancev, da zato, da postane uporabna in izvedljiva moramo že danes, takoj, brez nadaljnjega oklevanja, ne čez 33 let, postaviti količke in gabarite njenega uresničevanja. Si je sploh možno zamisliti Slovenijo tako kot so prvi snovalci Vizije zapisali da bi bila leta 2050, v svetu v katerem se vse glasneje rožlja z jedrskim orožjem, v katerem se cilji Pariškega podnebnega dogovora izmikajo, v katerem se po dolgih desetletjih upanja v končno rešitev palestinskega vprašanja, ključnega v celotnem kontekstu sobivanja in odnosov med Zahodnim in Muslimanskim svetom, in relativnega miru med Palestinci in Izraelci, znova neti njihov konflikt in destabilizira središče Bližnjega vzhoda, kar pomeni tudi nova migracijska ofenziva na Evropsko Unijo z nezanemarljivimi  destabilizacijskimi učinki.

In vsi ti novi procesi nosijo eno samo pomembno ime – Donald Trump! A si ga res ne upamo izgovoriti?! Premajhni in poleg tega z njim, tako rekoč, še v sorodstvu?! Zato pridni tiho pri oživeli Korejski krizi, Jeruzalemu in Palestini, napovedi o posegu v Venezuelo, umiku ZDA od Pariškega sporazuma in od jedrskega dogovora z Iranom. Še Pogodbe OZN o prepovedi jedrskega orožja ki si je zaslužila letošnjo Nobelovo nagrado za mir, si ne upamo podpreti. Sramota!

A če se vrnem k pozivu Erjavca v prid Palestincev, prav v trenutku ko je poenoten muslimanski svet razglasil, kontra ZDA, Jeruzalem za glavno mesto Palestine in ob znanih in nespremenjenih stališčih OZN in EU da palestinsko vprašanje bo rešeno samo z ustanovitvijo in vzajemnim priznanjem, poleg Izraela še Palestinske države, z Jeruzalemom, kot skupnim glavnim mestom, bi morali pohiteti tudi mi v Evropi in ne znova cincati, s priznanjem Palestine. Bodimo prvi, pa ne bomo edini!

Malce več poguma in samozavesti, dr. Cerar! Pri implementaciji arbitraže o meji s Hrvaško, nam »Stric Sam« tako in tako ne bo pomagal!

Priznanje Katalonije kot države mora še počakati

ZA PRIZNANJE KATALONSKE NEODVISNOSTI NI ŠE POGOJEV

V mojem prejšnjem prispevku o tem, kako naj Slovenija ravna v primeru Katalonije potem, ko je španska oblast onemogočila izvedbo njene neodvisnosti, sem pozval našo vlado, da naj ponudi azil in pravno pomoč preganjenim katalonskim voditeljem, s predsednikom dežele Puigdemontom na čelu, v kolikor bi je ne bil deležem v Bruslju, ne pa k začetku postopkov znotraj Evropske unije za priznanje omenjene neodvisnosti. O tem novinarji na veliko sprašujejo te dni na predvolilnih soočenjih kandidata za drugi krog predsedniških volitev, Pahorja in Šarca.

In oba, po mojem prepričanju, odgovarjata, kot je prav. Kljub simpatijam do Katalonk in Kataloncev, ki so se na nedavnem razburkanem referendumu izrekli za samostojnost, si moramo priznati, da in sama udeležba, in manifestacije, ki so sledile tako zagovornikov kot nasprotnikov neodvisnosti, in, ne nazadnje, pohabljeno glasovanje o tem v deželnem parlamentu, de dajejo dovolj elementov verodostojnosti in legitimnosti izkazane volje. To kar je povsem jasno je edino, da je katalonska družba razklana, hvala Bogu, vsaj za enkrat, brez hujših nasilnih konfrontaciji. To kar bi bilo smiselno in nujno ob tej situaciji storiti je, da se preverjanje volje prebivalstva dežele opravi znova a le po predhodnem dogovoru o kvorumu veljavne udeležbe (vsaj 50% + 1) in še bolj pomembno, veljavnega izida, ki bi pa moral izkazati veliko več kot sama udeležba, glede na to, da gre za poseg v ustavno ureditev Španije. Za tovrstne odločitve imamo v Sloveniji institut 2/3 večine. Torej vsaj polovica plus eden od volilnih upravičencev, in 67 % ZA neodvisnost! Le tako, bi bili dani pogoji za njeno mednarodno priznanje. Ker tudi ob 99% udeležbi in izidu 51 ZA in 49 PROTI, bi ji neizpodbitno legitimnost težko priznali. Slovenija je šolski primer, kako se takim rečem streže! Zato sem pogrešal ponudbo k medijaciji.

Sicer bodo tudi predčasne decembrske volitve v Kataloniji, ki ji bo razpisala Španija, dober pokazatelj dejanskega razpoloženja deželnega volilnega telesa. Če bodo zagovorniki neodvisnosti prejeli absolutno večino, več kot vsi nasprotniki skupaj, bo nov trenutek za razmislek, tako v Madridu kot v Bruslju. A morajo biti volitve povsem demokratične, svobodne, odprte za vse, tudi za odstavljene katalonske voditelje!
Še morda ugovor vsem tistim, ki se zatekajo k španski ustavi, ko utemeljujejo nasprotni pogled, oziroma opravičujejo in zagovarjajo ravnanje španskih oblasti. Sam te ustave ne poznam, vem pa da je pravica naroda ( in Katalonci so po vseh strokovnih parametrih narod!) univerzalna, sveta in priznana v ustanovni listini OZN in da je vsakršna ustava v službi ljudem, ne obratno. V trenutku, ko se nek narod ne počuti več doma z drugim narodom ali drugimi narodi, s katerim/i je sobival stoletja ali desetletja, ima pravico, da se osamosvoji, ne da bi komurkoli od ostalih »sostanovalcev« prizadejal krivico, oz. krnil enako pravico, in ustava mu mora to omogočiti.

Ponudimo pomoč preganjenim Kataloncem

KAKO SLOVENIJA DO KATALONIJE?

Španska vlada ni sprejela niti prsta, kje šele roke, ki jo je ponujalo vodstvo avtonomne dežele Katalonije, da bi se našla za obe strani zadovoljiva politična rešitev krize, ki jo je bila sprožila želja dobrega dela Kataloncev po samostojnosti, želja, ki je mimogrede izzvenela celo kot večinska na nedavnem referendumu, in potem, ko samega ljudskega poizvedovanja ni uspela povsem zatreti, navkljub nesorazmerni uporabi policijske prisile, je posegla še po ustavnem členu, ki ji omogoča odvzem avtonomije nepokornim delom države in prevzem vseh njihovih pristojnosti, ter napovedala sodni pregon z najstrožjimi kaznimi (do 30 let zapora!) zoper upornike, oz. odgovorne za razpis  referenduma in razglasitev neodvisnosti, ker da nasprotju z Ustavo. Najbolj na udaru seveda predsednik suspendirane deželne vlade, Carles Puigdemont, zlasti ob njegovem pozivanju ljudstva k mirnemu uporu, oz. državljanski nepokorščini španskim oblastem.

Priča smo množicam, ki se veselijo razglašeni neodvisnosti Katalonije, drugim, ki pa jo obsojajo in skandirajo v prid enotni Španiji in to celo v samem središču katalonske prestolnice Barcelone. Doslej med enimi in drugimi nobenega opaženega spopada. Shodi potekajo za enkrat mirno, a retorika in vzdušje sta skrajno napeta, kar kaže na hudo in težko premostljivo polarizacijo katalonskega življa, ki se utegne sprevreči v nadaljevanju, v bolj nasilno razpletanje te zgodbe.

So dnevni, ko španske oblasti, pod vodstvom vicepremierke Soraye Saenz de Santamaria, fizično prevzemajo naloge ključnih deželnih uradov in ni pričakovati da jim bodo sedanji uradniki šli na roko, in začele se bodo odpovedi, čistke in aretacije katalonskih voditeljev. Tožilstvo je že spisalo vrsto ovadb. Kako jih bodo ovadeni sprejeli je še neznanka, ker so glavni, z odstavljenim predsednikom dežele Puigdemontom na čelu, odšli v Bruselj. Po azil ali le posvetovanja se še ne ve. Puigdemont je sicer napovedal da ne beži, da je šel na to pot, da bi vendarle »evropeiziral« vprašanje Katalonije in da se bo vrnil domov, ko bo prejel ustrezna zagotovila Madrida. In vprašanje je tudi, ali mu bo Belgija sploh izkazala gostoljubje?!

In v tej fazi krize je pričakovati, da vstopimo mi – Slovenija. Križem rok res ne moremo ostati, potem ko smo s pomembno peticijo in sicer izkazali kar nekaj simpatije in solidarnosti s Katalonci v njihovem prizadevanju po neodvisnosti, in sta celo pristojna parlamentarna odbora enoglasno podprla, ob spoštovanju mednarodnega prava, kar pomeni ne nujno tudi notranje španskega, pravico do samoodločbe narodov ter pozvala k mirnemu razreševanju situacije v Kataloniji.

Kljub tveganju po zameri Madrida in začasni ohladitvi bilateralnih odnosov, mora naša vlada, potem ko je zamudila priložnost, da bi ponudila mediacijo med Puigdemontom in Rajoyem, glede na slovenske izkušnje z osamosvajanjem in mednarodnem priznanju neodvisnosti, postoriti nekaj v bran preganjanih katalonskih voditeljev, v zaščito njihovih pravic do političnega prepričanja in nenasilnega političnega delovanja. Ni dopustno, naj piše ali ne v notranji zakonodaji države članice, da se v Evropski uniji v 21. Stoletju, nekomu, ki se je politično izpostavil zato, da bi uresničil želje in pričakovanja svojega naroda, ne da bi nikomur skrivil lasu, maha z odvzemom prostosti za kakršen koli čas, kaj šele za dobo 20 ali 30 let!

Zato naj Slovenija, če tega ne bo storila Belgija, in se bo pokazala potreba, ponudi Puigdemontu in ostalim preganjenim Kataloncem politični azil in pravno pomoč pri obrambi s svobode, ko se bodo morali zagovarjati pred španskimi sodišči.

Je minimum, ki smo ga dolžni nekomu, ki nas je med prvimi priznal, ko smo bili pred 26 leti v podobni situaciji.

Vlada ne popušča...

SMO ALI NISMO V SLOVENIJI ZA SVET BREZ JEDRSKEGA OROŽJA?

Naša vlada pravi, da nismo, da naj ostane tako kot je, da nam to orožje, kot obrambni ščit zveze NATO, zagotavlja večjo varnost in da tudi, ko bi se ga hoteli znebiti, bi bil vsak napor zaman, ker države, ki ga posedujejo ne kažejo niti najmanjšega namena, da bi se mu odpovedale. Premier pojasnjuje: »Ga ima tudi Severna Koreja in dokler ga ima in se mu ni pripravljena odreči, je težko pozivati druge države, da to storijo«. Bodiva resna, dr. Cerar, slednji argument je izgovor trenutka, ker če bi režim Kim Jong Una miroval, se ne igral in izzival s tem orožjem, bi kazali s prstom na Rusijo, ali na Kitajsko, Indijo, Pakistan. Dvomim da na Izrael in ZDA, ali na Francijo in Združeno Kraljestvo. Sami veste, da je imelo to orožje nek svoj smisel, če mu ga priznamo, v času hladne vojne med dvema blokoma, zahodnim in vzhodnim, med ZDA in Sovjetsko zvezo, med NATOm in Varšavskim paktom. Preprečeval je, na svoj način, da bi to politično merjenje moči glede obvladovanja sveta prerastel v pravi, oboroženi spopad in v tretjo svetovno vojno. A danes te vloge nima več, tudi zato ker ga poseduje že preveč držav, celo take, ki niso vezane na kake mednarodne dogovore in so torej neobvladljive (pa ne mislim samo na Severno Korejo) in je njegova sprožitev toliko lažja. Toda v tem času je tudi vojaška tehnika in taktika toliko napredovala, da se eventualen tovrstni napad lahko ustavi  še preden je sprožen, ali tik ob sprožitvi, brez nujnega jedrskega odgovora in – prosto po Trumpu – »totalnega uničenja« napadalca.

Čas je torej, da se požene nov napor svetovne skupnosti, da se tovrstno orožje, tako kot se je storilo svoj čas z drugimi orožji za množično uničevanje (biološkimi, kemičnimi, kasetnimi bombami itd) prepove. 122 držav članic Organizacije združenih narodov je julija letos, po dolgih pogajanjih, glasovalo za Pogodbo o prepovedi jedrskega orožja. Niso pri tem sodelovale seveda članice, ki posedujejo to orožje in pa mnoge druge, kot je naša, ki zavoljo skupnega članstva v teh ali onih zavezništvih, se prvim nočejo zameriti. In letos Nobelova nagrada za mir je bila dodeljena prav gibanju I CAN, ki je bil promotor omenjene prepovedi.

Ko smo se osamosvojili, smo bili del mednarodne pobude s Švedsko na čelu, za svet brez jedrskega orožja, a smo jo opustili, ko smo se začeli približevati NATU, čeprav umik z nje ni bil formalni pogoj za članstvo v tej organizaciji.

In še danes, Nobelovi nagradi navkljub, predsednik vlade vztraja pri tem, da Slovenija ne pristopi k julija izglasovani OZNovi pogodbi. Sprejema torej jedrsko orožje in njegovo potencialno uporabo, kot dejstvo, celo kot faktor naše varnosti. Etični in moralni vidik nesprejemljivosti tega orožja, tveganost njegovega obstoja za varnost okolja in preživetje človeštva na sploh, dr. Cerarja ne tangirajo.

In ne le njega, tudi predsednika republike, Boruta Pahorja, ne, ker da »smo v NATO in moramo z njimi deliti dobre in slabe stvari«. Da bi morda dodal: »A si moramo prizadevati, da zavezništvo opusti svojo jedrsko doktrino«, niti slučajno. Amen.

Tako je to, a več kot tisoč naših sodržavljank in sodržavljanov, in se njihove vrste širijo, misli drugače. Toliko je doslej podpisov na Peticiji, ki so jo spisali in promovirali pred dobrimi desetimi dnevi na Mirovnem Inštitutu, z osebnim angažmajem direktorice Neže Kogovšek Šalamon in s pomočjo mag. Miroslava Gregoriča, prva slovenska eminenca na področju jedrske varnosti, in ki poziva Slovenijo da naj vendarle pristopi k OZNovi prepovedi jedrskega orožja. Med podpisnimi mnoga znana imena kulture, znanosti, akademskega sveta, politike, gospodarstva, športa, estrade. Tudi protikandidat Pahorju za predsedniški položaj, Marjan Šarec.

https://www.pravapeticija.com/pristop_k_pogodbi_ozn_o_prepovedi_jedrskega_oroja

In zanimivo bo spremljati soočenje na to temo – računam da bodo tv in radijski voditelji tokrat postavili tovrstne vprašanja, ki so povsem izostala v prvem krogu – in sicer na ostale teme mednarodne politike, zlasti na grožnje, ki nam jih servira politika novega ameriškega predsednika.

Hvala Mirovnemu Inštitutu

PRISTOP K POGODBI OZN O PREPOVEDI JEDRSKEGA OROŽJA

Jedrsko orožje predstavlja eno od glavnih groženj mednarodnemu miru, civilnemu prebivalstvu in človeštvu nasploh. Gre za najnevarnejšo vrsto orožja, daleč hujšo od ostalih za množično uničevanje, katerega uporaba vodi do katastrofalnih humanitarnih posledic. Grožnja jedrskega orožja ostaja realna, kot je razvidno iz besednega dvoboja med voditeljema Združenih držav in Severne Koreje, napetosti med Rusijo in Natom ter merjenjem moči med Indijo in Pakistanom.    

7. julija letos je 122 držav članic OZN, sicer nobena izmed tistih, ki posedujejo jedrsko orožje, sprejelo Pogodbo o prepovedi jedrskega orožja (PPJO). Gre za odločitev 4/5 svetovne skupnosti. Pogodba, ki temelji na humanitarnem pravu, daje nov zagon procesu odpravljanja jedrskega orožja, ki je na mednarodni ravni blokiran že skoraj 20 let. Kako pomembna je pogodba, je potrdila tudi podelitev Nobelove nagrade za mir organizaciji ICAN (International Campaign to Abolish Nuclear Weapons), ki si je deset let prizadevala za sprejem te pogodbe na ravni OZN.        

Republika Slovenija PPJO ni podpisala in tega očitno ne namerava storiti. Izgovor, da je pogodba »nerealna in preveč radikalna«, kakor je nesodelovanje pri njenem sprejemu pojasnil Predsednik Vlade Miro Cerar, je nesprejemljiv. Argument, da bo Slovenija namesto tega raje nadaljevala uresničevanje Pogodbe o neširjenju jedrskega orožja (Treaty on the Non-Proliferation of Nuclear Weapons – NPT), pa je zavajajoč, saj NPT jedrskega orožja ne prepoveduje. Pristop k NPT in k PPJO se med seboj ne izključujeta, temveč bi se dopolnjevala. Slovenija je ratificirala vse ostale mednarodne pogodbe o prepovedi drugih tipov orožja (biološkega in kemičnega, pehotnih min in kasetnih bomb), ki prav tako povzročajo veliko tveganje za civilno prebivalstvo, zato ni nobenega razloga, da ne bi pristopila tudi k PPJO.  Pristop k pogodbi bi pomenil pomemben simbolični korak odpravi jedrskega orožja, spodbudo drugim državam, da se pridružijo, s tem pa k razširjanju območja brez jedrskega orožja. Nepristop, nasprotno, pomeni spodbujanje situacije, v kateri jedrsko orožje poseduje vse več držav. 

V preteklosti je Republika Slovenija kot mnoge druge napredne in ozaveščene države podpirala prizadevanja in zahteve po jedrski razorožitvi ter po odstranjevanju in uničenju tega orožja, a odkar je postala članica zveze Nato, tovrstnih pritiskov ne vrši več, z izgovorom, da je s članstvom v Natu tudi sama postala del t.i. Natovega »jedrskega dežnika«.

Z etičnega, moralnega, človekoljubnega, okoljevarstvenega in ne nazadnje varnostnega vidika taka drža ni sprejemljiva. Še manj je dopustna z vidika minulih prizadevanj za odpravo jedrskega orožja, katerih aktivni del je bila Slovenija.

Zato spodaj podpisane in podpisani POZIVAMO Vlado dr. Mira Cerarja k pristopu k Pogodbi OZN o prepovedi jedrskega orožja. Tak pristop lahko sproži podobne odzive tudi pri ostalih članicah Nata ter širše in privede do opustitve doktrine o nujnosti »jedrskega ščita« ter do pričetka procesa postopnega jedrskega razoroževanja.

Mirovni inštitut - Inštitut za sodobne družbene in politične študije

https://www.pravapeticija.com/pristop_k_pogodbi_ozn_o_prepovedi_jedrskega_oroja

Podprimo Katalonce!

Po referendumu, ki so ga Katalonci izvedli  v nedeljo 1.10.2017 o lastni samostojnosti in ki ga je španska vlada Mariana Rajoya s celo vojsko nacionalne policije in garde ter z uporabo nasilja (več kot 900 ranjenih med mirnimi volivci) skušala zatreti, je na pobudo skupine dobromislečih slovenskih državljank in državljanov nastala naslednja peticija. 

PETICIJA V PODPORO KATALONSKEMU NARODU

Podpisnice in podpisniki smo pretreseni nad nasiljem, ki so ga španske oblasti izvajale nad Katalonkami in Katalonci na dan referenduma, ki ga je izglasoval demokratično izvoljeni katalonski (regionalni) parlament.

Nasilje španske policije je zahtevalo več kot 1000 (!) ranjenih in edini »zločin«, ki so ga ti ljudje storili, je bil, da so želeli svobodno izraziti svojo voljo in neposredno odločati na referendumu, ki je najvišja oblika neposredne demokracije. Vsakršno nasilje oblasti nad državljankami in državljani je zavržno in strahopetno.

Državljanke in državljani Republike Slovenije z ogorčenjem opazujemo lahkotnost, s katero španske oblasti zanikajo katalonskemu narodu pravico do samoodločbe kot jo opredeljuje Ustanovna listina Združenih narodov. Nobena ustava, ki jo sprejme politična večina v določenem družbeno-političnem trenutku in kontekstu, ne more poteptati te pravice narodov, da sami odločajo o svojem političnem položaju in oblikah socialnega, ekonomskega in kulturnega razvoja.

Občudujemo in podpiramo nenasilen odpor Katalonk in Kataloncev. S svojim izjemnim pogumom so pokazali, kako se je mogoče dostojanstveno postaviti po robu ustrahovanju državnega represivnega aparata. V tem boju niso sami! Slovenske državljanke in državljani nismo pozabili podpore katalonskega naroda, ko smo leta 1991 pričakovali mednarodno podporo ob osamosvajanju in vzpostavljanju naše lastne državnosti.

Kot evropske državljanke in državljani pozivamo predsednike Evropske sveta, Evropskega parlamenta in Evropske komisije, da nedvoumno obsodijo nasilje španskih oblasti nad Katalonkami in Katalonci ter ustrezno ukrepajo zoper špansko vlado, kot izhaja iz temeljnih pravnih aktov Evropske unije.

Evropske unije, ki gleda stran, ko določena politična elita tepta in zanika temeljne človekove pravice in državljanske pravice ter načela mednarodnega prava, ne podpiramo!

Institucije EU pozivamo, da storijo vse, kar je v njihovi moči, da pride do dialoga med španskimi in katalonskimi oblastmi glede prihodnje politične ureditve Španije in Katalonije ter priznajo izid referenduma, na katerem se je 90% volivk in volivcev, ki so glasovali, odločilo za samostojnost.

Od predsednika Republike Slovenije, parlamenta in vlade zahtevamo obsodbo nasilja španskih oblasti in jasno podporo pravici do odločanja o samostojnosti Katalonk in Kataloncev.

Usoda Katalonk in Kataloncev je tudi naša usoda. Izražamo jim vso solidarnost in podporo.

Skupina podpisnic in podpisnikov:

Milan Kučan

dr. Dimitrij Rupel

dr. Spomenka Hribar

dr. Tine Hribar

dr. Peter Jambrek

akad. dr. Alenka Šelih

dr. Ivan Kristan

Bojan Brezigar

dr. Niko Toš

dr. Anton Bebler

Uroš Lajovic

dr. Ciril Ribičič

Ivo Vajgl

akad. dr. Jože Pirjevec

dr. Edvard Kovač

ddr. Rudi Rizman

akad. dr. Boštjan Žekš

dr. Pavel Gantar

Dušan Jovanović

dr. Maca Jogan

dr. Jože Vogrinc

Ana Stanič

akad. dr. Zdravko Mlinar

Vlado Kreslin

Franco Juri

Peter Toš

dr. Slavko Gaber

Grega Repovž

dr. Damjan Mandelc

Boštjan Gorenc Pižama

dr. Lucija Čok

Jožef Školč

Darja Lavtižar Bebler

Boris Cavazza

dr. Aleksandra Kanjuo Mrčela

Viktorija Potočnik

Mag. Bojan Grobovšek

dr. Milica Antić Gaber

dr. Božidar Flajšman

Miha Lobnik

Danijela Voljč

Drago Mislej Mef

Klara Stanič

Aleš Gulič

Mile Šetinc

dr. Darko Štrajn

dr. Tomaž Wraber

dr. Drago Zajc

Aurelio Juri

Silvester Gaberšček

dr. Neda Pagon

dr. Anton Grizold

Peter Tomšič

Mag. Jelena Aleksić

Simon Dreven

---

Prevod v katalonščino

PETICIÓ DE SUPORT AL POBLE CATALÀ

Els signants d'aquesta petició estem commocionats per l’agressió exercida per les autoritats espanyoles contra les catalanes i catalans el dia del referèndum aprovat pel parlament (regional) català que va ser elegit democràticament.

L’agressió de la policia espanyola ha provocat més de 1000 (!) ferits i l'únic “crim” comès per la ciutadania catalana va ser voler expressar lliurement la seva voluntat i decidir directament en un referèndum, que és la forma més alta de la democràcia directa. Qualsevol agressió de les autoritats contra els ciutadans és depravada i covarda.   

Les ciutadanes i ciutadans de la República d’Eslovènia observem amb indignació la facilitat amb què les autoritats espanyoles neguen al poble català el dret a l’autodeterminació tal com es defineix a la Carta de les Nacions Unides. Cap constitució aprovada per la majoria política en un determinat moment i un context sociopolític no pot trepitjar aquest dret de les nacions a decidir sobre la seva pròpia situació política i les formes del desenvolupament social, econòmic i cultural.   

Admirem la resistència pacífica de les catalanes i catalans i hi donem suport. Han demostrat amb el seu coratge excepcional com oposar-se amb dignitat a la intimidació de l’aparell repressiu estatal. No estan sols en aquesta lluita! Les ciutadanes i ciutadans eslovens no hem oblidat el suport del poble català l’any 1991 quan esperàvem el suport internacional a la nostra independència i l’establiment del nostre estat propi.   

Com a ciutadanes i ciutadans europeus fem una crida als presidents del Consell Europeu, del Parlament Europeu i de la Comissió Europea a condemnar inequívocament l’agressió de les autoritats espanyoles contra les catalanes i catalans i a prendre les mesures adequades contra el govern espanyol tal com està previst en els actes jurídics fonamentals de la Unió Europea.

Desaprovem la Unió Europea que mira cap a l’altre costat quan certa elit política trepitja i nega els drets humans bàsics, els drets civils i els principis del dret internacional!

Demanem a les institucions de la Unió Europea que facin tot el que estigui al seu abast perquè s’arribi a un diàleg entre les autoritats espanyoles i catalanes sobre la futura estructura política d’Espanya i Catalunya, i que reconeguin els resultats del referèndum en el qual el 90% dels votants que van poder exercir el seu dret a vot van fer-ho a favor de la independència.      

Demanem al president de la república, al parlament i al govern que condemnin l’agressió de les autoritats espanyoles i que expressin clarament el seu suport al dret de decidir sobre la independència de les catalanes i catalans.

El destí de les catalanes i catalans és també el nostre destí. Els expressem tota la nostra solidaritat i el nostre suport.

Koga volit?

PREDSEDNIK ALI PREDSEDNICA NAJ BO…?

…Tisti kandidat ali kandidatka, ki bo zadel odgovor na največji izziv trenutka, ki ga živimo! Prebral sem, to kar so povedali na tri vprašanja v častniku Delo, Šarec, Novakova, Pahor, Makovec-Brenčičeva, Tomčeva, Popovič, Likovičeva in Lazar-Kravseva in našel skorajda ničesar uporabnega, razen splošnosti in nekaj malega konkretnega glede zdravstva, arbitraže in mladih. O tem kar nas lahko vsak trenutek doleti nihče nič.

Smo na robu jedrske vojne najmanj med ZDA in severno Korejo, ki če se vname, ne ve se kam bo šla, ali bo ostala regionalno omejena in povzročila žrtve in škodo samo tam, ali bo zajela še širši prostor, morda ves preostali svet  in postala svetovna, kar pomeni apokaliptična, a o tem niti besede, kot da se tega stanja ne zavedamo, kot, da je še vse in povsem obvladljivo in nas nič hujšega ne more doleteti, kot da če se že ima zgoditi, bo ostalo tam daleč in se nas ne tiče, kot da smo na povsem varni strani sveta in nam kvečjemu grozijo nov val beguncev, provokacije in incidenti v Piranskem zalivu, kak recidiv v bivši SFRJ ter nova gospodarska kriza. Tudi do klimatskih sprememb smo dokaj prizanesljivi in neodzivni. No, da ne bom do koga prehud in krivičen, dopustim tudi resignacijo, češ karkoli povemo, smo tako mali in nepomembni, da nas nihče od ta glavnih ne upošteva. Zato tudi molk, previdnost, neopredeljenost do naslavljanja odgovornosti in odgovornih.

Prvi izmed vseh, ki nosijo to odgovornost je po mojem in mnenju še velikega dela svetovne javnosti, ne nazadnje tudi njegovih sodržavljanov, ki se vse prej kot spoštljivo vedejo do njega, Donald Trump, človek za katerega sem napisal, ko je bil izvoljen, da če so ZDA 2001 doživele svoj 11. September, je Svet lani doživel svoj 9. November.

In se novi ameriški predsednik v ničemer ni izneveril. Napovedal je umik iz pariškega podnebnega sporazuma, ena največjih zapuščin Baracka Obame, ter v samem hramu miru, dogovarjanja in iskanja političnih, diplomatskih in pravnih odgovorov na izzive sveta, na sedežu OZN, napovedal totalno uničenje Severne Koreje, ki da s svojimi raketami in atomskimi konicami grozi južni sosedi, Japonski in samim ZDA ter posredno, celotnemu Planetu, napadel  jedrski dogovor Zahoda, z Evropsko unijo na čelu, z Iranom, ki da ga vodi »morilski režim, glavni izvoznik nasilja«, in nakazal možnost posredovanja tudi v Venezuelo predsednika Madura, »v bran ustavne ureditve, svobode, demokracije in človekovih pravic«. Oklofutal je ves dobromisleči svet, samo svetovno organizacijo in…oklofutani tiho, da je ne bi prejeli še na drugem licu.

Naš predsednik vlade ga je celo pohvalil ker se bojda postavil na stran spoštovanja vladavine prava, misleč morda da nam bo s tem pomagal pri udomačitvi Hrvaške z arbitražno sodbo in njeno implementacijo, ter se navdušeno z njim in  njunima damama poslikal. Pa sem pomislil na vse tiste evropske politike, ki so se v drugi polovici tridesetih letih prejšnjega stoletja veselo fotkali s takratnim nemškim kanclerjem.

Ne le to. Zagovornike pristopa Slovenije k OZNovi Pogodbi o prepovedi jedrskega orožja je dr. Cerar okvalificiral za populiste in še enkrat poudaril, da naša država omenjenega dogovora ne namerava podpreti. Naj se torej jedrsko oboroževanje kar nadaljuje in se to orožje, ker prepovedi ne postavljamo, lahko tudi uporabi. Bravo premier!

In naši pretendenti za Erjavčevo 17? Vsi pridno tihi. Le o tem ali je ali ni predsednik moralna avtoriteta ter o tem, seveda z različnimi pristopi, da treba poskrbet za narodov blagor, še zlasti za mlade, ki da so naša prihodnost. Da! Če nam je ne bo kdo, tam daleč, v Washingtonu, vzel.

Še je čas, gospe in gospodje. Volilna tekma se je šele začela in soočenj še ni. Dajmo, malo korajže, samozavesti in suverene drže. Smo majhni a pomembni, kar so dokazali Dragič in tovariši na nedavnem Eurobasketu. Da bomo vsi tisti, ki mislijo podobno kot jaz, vedeli komu oddati glas.

Potrebno pojanilo

ZAKAJ HRVAŠKA NIMA PRAV?

Da bo povsem jasno, onstran domoljubnih vzgibov in čustev, da je v sedanjem sporu med Hrvaško in Slovenijo glede implementacije arbitražne odločbe o meji med državama, Hrvaška v zmoti, oziroma da svojo in tujo javnost zavaja s trditvami, da je bil proces arbitraže »kontaminiran« zavoljo nepooblaščenega telefonskega klepeta med slovenskim sodnikom Jernejem Sekolcem in slovensko vladno agentko Simono Drenik, in da je morala zato od arbitraže odstopiti, je nujen vpogled v besedilo in člene arbitražnega sporazuma. Poleg tega najdemo tudi argument, ki demantira hrvaške trditve, da v ta spor Evropska Unija nima kaj početi. A pojdimo po vrsti.

Hrvaška seveda ima vso pravico do lastnega mnenja o tem ali so bila tokom arbitražnega procesa posamična dejanja njej v škodo, toda njena presoja ni in ne more biti relevantna za sam postopek od trenutka, ko je s podpisom arbitražnega sporazuma, odločitev o tem prepustila arbitrom.

V 4. alineji 3. člena namreč piše da »za razlago sporazuma je pristojno arbitražno sodišče«,  

V 5. členu, poleg ostalega,  da »nobeno enostransko dejanje katere koli strani po 25. Juniji 1991 – tu lahko umestimo pogovor med Sekolcem in Drenikovo – za naloge arbitražnega sodišča nima pravnega pomena ter nikakor ne more prejudicirati razsodbe«, in  

V 2. Alineji 6. Člena, da »razen če ni drugače predvideno, arbitražno sodišče vodi postopek v skladu z Izbirnimi pravili Stalnega arbitražnega sodišča za razsojanje o sporih med dvema državama«. Le-ta pa predvidevajo tudi razreševanje, oziroma razsojanje o odgovornostih in učinkih morebitnih odstopanj od pravil dovoljenega vedenja posamičnih akterjev procesa na končno odločitev, zavoljo katere je bila arbitraža sklenjena. Po teh pravilih je arbitražno sodišče tudi presodilo, po razpravah, ki so trajale kar nekaj mesecev, da omenjeni incident procesa ni v ničemer kontaminiral, oz. da ni imel nikakršnega vpliva na okoliščine za izrek razsodbe.

To kar je sporno pri izmenjavi informaciji med Sekolcem in Drenikovo je le to, da sta to storila na idiotski način, da sta omogočila prisluh in objavo njunega telefonskega kramljanja in dala s tem Hrvaški izgovor, ki ga je samo čakala, da odstopi od arbitraže in skuša prisiliti Slovenijo na pot k rednemu sodišču pristojnemu za reševanje meddržavnih sporov.  Zakaj slednjega Slovenija noče pa je jasno. Na takem sodišču bi bilo upoštevanje poleg mednarodnega prava, »vseh relevantnih okoliščin« kot sta stik Slovenije z odprtim morjem in režim za uporabo ustreznih morskih območji (točki b in c prvega odstavka 3. Člena) vprašljivo. Tudi načeli pravičnosti in dobrega sosedstva sta pri takem presojanju zanemarljivi. Zato je bil arbitražni sporazum tudi nastal in vemo koliko težav je bilo potrebno premostiti da bi prišlo do njegovega podpisa. Vemo tudi, da mu niti Slovenija ni bila naklonjena, a morala je ogristi vanj potem, ko je skoraj leto prej predsednik vlade Borut Pahor blokiral pogajanja Hrvaške z Evropsko unijo za vstop v njeno članstvo. Ker so se morala ta pogajanja nadaljevati in zaključiti, je prav EU pritisnila na obe strani, da bi mejni spor prenesli na arbitražo.

In smo tu pri demantiju teze Zagreba, Plenkoviča in vse hrvaške politike, da EU nima pristojnosti vstopati v sedanji spor z Ljubljano, češ, razreševanje mejnega vprašanja je povsem bilateralna stvar. Slednjemu bi bilo moč pritrdili le če se nebi oblikoval in podpisal nek dogovor, ki zajame še nekoga v njegovo izvrševanje.

Preberimo nekaj in uvoda arbitražnega sporazuma:

»Vladi Republike Slovenije in Republike Hrvaške ( v nadaljnjem besedilu: pogodbenici) sta se….z odobravanjem posredovanja Evropske komisije sporazumeli za: Ustanovitev arbitražnega sodišča«….in vse ostalo.

Vlogo Evropske komisije najdemo še ob sestavi arbitražnega sodišča in ob pomoči le-temu, ter ne nazadnje v 8. in 9. Členu, ki opredeljujeta pogoje, pravice in obveznosti obeh strani glede nadaljevanja pogajanj za pristop Hrvaške k EU.

Na koncu pa še sopodpis na sporazum, ob predstavnikih pogodbenic, Pahorju in Kosorjevi, takratnega predsednika Sveta Evropske unije, Fredrika Reinfeldta.
EU torej ima in še kako tako pravico kot dolžnost poseži v ta konflikt in obraniti avtoriteto arbitraže!

Se Svet bliža apokalipsi?

KOT ZOMBIJI KORAKAMO V PREPAD!

Tako mi je opisala to kar sama opaža in čuti, da se dogaja s človeštvom bivša generalna sekretarka Socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu, s katero sva pogosto v elektronskem stiku in ji skrbno poročam a dogajanjih v odnosih med Slovenijo in Hrvaško posebej v zvezi z arbitražo o meji. Trenutno je svetovalka za zunanjo politiko predsednika skupine Giannija Pittelle in povsem soglasna s našimi prizadevanji za implementacijo arbitražne sodbe. Kolikor mi je sam Pittella odpisal – poznava se od takrat ko sem sam bil v Bruslju - tudi on nima dvoma, da ni alternative uveljavitvi vladavine prava in da bo morala slej ko prej Hrvaška to dejstvo sprejeti.

Pa sinoči sem gospo Anno Colombo seznanil z govorom Plenkoviča na generalni skupščini OZN, z njegovim pljuvanjem po arbitraži in arbitrih, ki da se niso vedli po najvišjih standardih mednarodnega prava, ter z odločitvijo našega premiera da prekliče napovedano in s hrvaškim kolegom že dogovorjeno pot v Zagreb 27. Septembra. Odgovor je bil zaskrbljen, zlasti ker sama ne ve več koga pocukat za rokav, naj se zgane in z avtoriteto Evropske Unije posvari Zagreb, da se tako takim rečem ne strže in da bo zabredel v težave v kolikor bo še vztrajal pri tej drži. Timmermans ji je še najbližji in jo je pobaral ko se je odpravljal na nedavni strateški forum na Bledu.

Mislim, da bo  ta zaostritev med premieroma, ta neposredna komunikacijska blokada med vladama, v Bruslju vendarle sprožila alarm in da bo vsaj evropska Komisija prevzela neko bolj vidnejšo in konkretno vlogo. Ne nazadnje je bila ponudila pomoč pri implementaciji arbitražne odločbe in vse bolj jasno postaja da sami Slovenija in Hrvaška nista kos tej nalogi.

Sicer se je vnovični zaplet zgodil na sedežu Združenih narodov, kjer v množici drugih svetovnih težav in izzivov, izpade lahko le kot droben in nepomemben prepir starih zakoncev, ki se itak kregata že 26 let.

In res je. Če vzamemo samo uvodni nastop Donalda Trumpa, ki jo osupel dvorano Steklene palače in vso svetovno javnost, ko je zagrozil s totalnim uničenjem Severne Koreje, obsodil jedrski sporazum »šesterice« z Iranom, ki da ga vodi »morilski režim, glavni izvoznik nasilja« s čimer je oklofutal vse podpisnike in še zlasti Evropsko unijo z ubogo Federico Mogherini, visoko predstavnico za zunanjo politiko, ki je svoje ime, svojo čast in verodostojnost zastavila na uspeh tega dogovora, ter napovedal poseg tudi proti Venezueli predsednika Madura, zgleda spor za Piranski zaliv prava smešnica.

Pa relevantno je, da si je tak nagovor ameriški predsednik dovolil v samem hramu prizadevanj za mirno, politično, diplomatsko in pravno  razrešitev svetovnih problemov, kot da bi hotel poizkusiti domet svoje moči, češ mu itak nihče nič ne more, večina se mu raje klanja in mu prepušča skorajda vlogo Boga na zemlji.

In v tej množici bogaboječih smo, žal, tudi mi, spoštovani dr. Cerar. Imeli ste sicer pohvalni nastop, ko ste spregovorili o »šokantnih prizorih« človekovega trpljenja, ob oboroženih spopadih, degradiranem okolju, lakoti, pomanjkanju gospodarskih priložnosti, hujših kršitvah človekovih pravic in terorizmu. Pribili ste tudi da se od Pariškega podnebnega sporazuma ne sme odstopiti in pozvali k razglasitvi svetovnega dneva čebel 20. Maja, zavoljo njihove nezamenljive vloge pri preprečevanju lakote, zagotavljanju prehranske varnosti, izboljšanju zdravja ljudi in ohranjanju okolja.  Super! Bravo! Toda ene same kritične besede niste zmogli na račun  Trumpovih groženj svetovnemu miru. Celo pohvalili ste ga, ko se je zavzel za vladavino prava, pri čemer ste takoj uvideli, po mojem iluzorno, podporo našim tezam glede arbitraže. In nazadnje ste se navdušeno poslikali z njim in vajinima damama.

Pa ni bilo dovolj. Okrcali ste za populiste vse ljudi in vlade, ki so nedavno podpisale na sedežu in pod okriljem OZNa Pogodbo o prepovedi jedrskega orožja in ki se te dni prizadevajo za njeno ratifikacijo v svojih parlamentih. 50  je teh opravil že pod streho. Vi pa kar vztrajen: »Ne, Slovenija te listine ne bo podpisala! Tako orožje ima na primer tudi Severna Koreja – pojasnjujete - in dokler ga bo imela je težko pozivati druge, ki ga imajo, da se mu odrečejo«. Prepričljiv, da te kap! Torej, naj se tekma k jedrskemu oboroževanju kar nadaljuje. Bomo morda kako jedrsko postojanko zveze NATO sprejeli tudi na naših tleh?

Si pa res privošči...

TRUMP IZZVAL SVET!

Prebiram:  »Apokaliptične grožnje Donalda Trumpa. V dvorani ZN je bilo slišati vzdihe osuplosti, ko je ameriški predsednik zagrozil, da je pripravljen uničiti Severno Korejo«. Nič kaj več prizanesljiv do Irana in Venezuele, zatrdil je, da bodo ZDA še naprej sila dobrega proti zlu in da bodo sodelovale z mednarodno skupnostjo, a da bo vendarle »Amerika ostala prva!« 40 minutni govor brez običajnih spremljajočih aplavzov ostalih voditeljev, razen nekaj izjem, kar že samo pove kako in koliko je Trump pomiril svet. Med redkimi navdušenimi, izraelski premier Netanjahu, ki je najmočneje zaploskal, ko je predsednik ZDA dejal, da je »morilski režim Irana – kot ga je poimenoval - glavni izvoznik nasilja ter da je jedrski dogovor mednarodne skupnosti s Teheranom sramota za Združene države Amerike«.

In tu smo. Rokavica je glede Irana vržena kar v obraz celotne mednarodne skupnosti, sopodpisnice omenjenega dogovora, še posebej Evropske unije, ki si je najbolj prizadevala zanj in ki še danes najbolj vztraja pri svojem prepričanju, da je bilo to nujno potrebno in koristno tako za stabilnost in mir v regiji, kot tudi za politične, poslovne in ostale odnose med Iranom in EU.

Sicer je tudi grožnja z uničenjem Severne Koreje in z vojaškim posegom v Venezuelo klofuta OZNovim in še posebej evropskih prizadevanjem, da se naj krize rešujejo politično, izključno z diplomatskim orožjem. Prepričan sem, da celo najtesnejši Trumpovi zavezniki na Daljnem vzhodu, ki so najbolj izpostavljeni nevarnosti politike in zlasti raketno-jedrskega programa severnokorejskega režima, se bojijo morebitne aktivacije ameriške grožnje. Tako Japonska kot sama Južna Koreja. Dobro vedo' kaj bi to tudi za njuno varnost in preživetje pomenilo. Da ne govorimo o usodi planeta ob opozorilih Rusije in Kitajske.

In znova tu smo. Trump se je še enkrat izkazal in dokazal. Tak pač je. Se nič ne špara, nič ne skriva, nič ne pretvarja, nič ga ni sram. Zanj je politika le črno-bela, boj dobrega z zlom pri čemer dobro seveda predstavlja on sam. Nianse, postranska škoda in nepredvidljive ali celo za večji del svetovne javnosti predvidljive in napovedane posledice na usodo sveta, so zanj zanemarljivi, celo nepomembni. Zato tudi vztrajanje na odklonu Pariškega podnebnega sporazuma, četudi mu je Irma na Floridi in še kje prizadejala za nekaj milijard dolarjev škode. Čuti se Bog, ki mu nihče nič ne more.

In – sprašujem se ter sprašujem našega predsednika vlade Cerarja, ki bo na Skupščini Združenih narodov spregovoril v četrtek - smo, del razsodnega sveta, lahko prijatelji in partnerji s takim človekom, zmoremo z njim res sodelovati in nanj računati pri udejanjanju naši prizadevanj za mir, varnost in blagostanje na planetu? Smo res prepričani, da gre zgolj za robato retoriko, ki nikogar ne more oškodovati?... češ, »pes, ki laja, ne grize«?!

Iluzije, gospodje! A nas ni zgodovina prejšnjega stoletja ničesar naučila? In tokrat je predmet retorike tudi jedrska grožnja.

Me zanima, kaj bodo po Trumpovem govoru povedali evropski voditelji. Kot da ga niso slišali? Težko se bo izogniti povedanemu. Visoka predstavnica EU za zunanjo politiko, Federica Mogherini, se je odločno postavila nedavno v bran dogovoru z Iranom in pri tem zastavila tudi svoje ime, svojo čast, svojo verodostojnost. In kaj bo izustil naš premier? Da južna soseda vztraja pri neupoštevanju arbitraže o meji s čimer krši načelo spoštovanja mednarodnega prava in da zavoljo tega, ob neurejenih meja Hrvaške tudi z drugimi sosedami bivše SFRJ, se znova lahko vname zahodni Balkan? Sodeč po prvem njegovem odzivu na Trumpa o čem drugem ne bo govora. V nastopu ameriškega predsednika je zaznal le resnost mednarodne situacije in Trumpa celo pohvalil, ko se je zavzel za vladavino prava. Ne samo to, Cerar je šel dlje, potrdil je odločnost svoje vlade da ne pristopi k  pogodbi OZN o prepovedi jedrskega orožja. Ma bravo,Miro! A ko bo »tam daleč« na Korejskem polotoku počilo in če se boste, dragi premier in podobni oportunisti Trumpu samo klanjali, ne da bi mu namenili ene same kritične opombe, se bo to tudi zgodilo, o naši arbitraži bosta ostala le še pojem in spomin ter vaša prva skrb, če boste vlado še vodil, bo postala nabava potrebnih količin jodovih tablet.

Implementacija sodbe o meji? Brez EU ne bo šlo!

POZIV VLADI RS

Spoštovani predsednik vlade, dr. Miro Cerar,

Zagovorniki arbitraže o meji s Hrvaško in implementacije njene razsodbe smo čakali na kako novo izjavo predstavnikov Evropske unije po tisti, ki jo je bil dal takoj po njeni razglasitvi prvi podpredsednik Evropske komisije, Frans Timmermans, da naj vladi opravita implementacijo in da je komisija pri tem pripravljena sodelovati. In dobili smo jo, znova iz ust gospoda Timmermansa, a tokrat – kolikor prebiram na strani Multimedijskega centra RTV – nič pretirano obetavno: »Arbitražno razsodbo BI morali spoštovani obe strani.«… s pogojnim prizvokom torej in brez ponovitve pripravljenosti k sodelovanju.

Enako splošno in neodločno je izzvenelo to kar je zunanjemu ministru Erjavcu povedala visoka predstavnica EU za zunanjo politiko, Federica Mogherini. Potrdila naj bi mu zavezanost unije implementaciji mednarodnih pogodb.

Spoštovani premier,

Minila sta dva meseca pa še kak dan od razglasitve sodbe arbitražnega sodišča o razmejitvi med republikama Slovenija in Hrvaška. Še manj kot štirje torej do njene zaukazane uresničitve. A proces uveljavljanja le-te stoji in nič ne kaže, da bi stekel. Nek mrtvi tek v katerem obe strani ohranjata svoji poziciji in si sporočata da umika ne bo, pri nobeni. Bruselj pa še komaj kaj pove in zdi se, če sodimo po izjavah Timmermansa in Megherinijeve na strateškem Forumu Bled, da bi raje ne bil poprašan. Kje šele, da bi kdo od evropskih pomembnežev na kakršni koli način požugal Zagrebu, oziroma sporočil jasno in nedvoumno kaj bo sledilo in na račun koga v kolikor bo šest mesečni rok minil in odločitev arbitraže ne bo udejanjena. Ker so več ali manj vsi, ki so se oglasili, zaprisegli na spoštovanje mednarodnega prava, kamor umeščajo tudi tovrstne sodbe – ne pozabimo, da je bil arbitražni dogovor sklenjen pod okriljem EU - bi morala biti Plekovičeva vlada že od razglasitve sodbe dalje pod hudimi pritiski bruseljske administracije in diplomacije, deležna celo groženj s sankcijami in se morda, za kulisami, to dogaja, a slišati ni ničesar. V primeru neevropske in vsekakor sporne ustavne reforme na Poljskem je izzvenelo svarilo o odvzemu glasovalnih pravic zelo glasno.

Medtem je Hrvaška oznanila, da je nekako pripravljena na tri scenarije, tudi na najhujšega – na izbruh incidentov v Piranskem zalivu.

Mi pa imamo tri ključne politike vsak s svojim scenarijem: Vaš, ki dopušča še nekaj časa sosedom da se zavedo da je implementacije neizbežna, preden boste ukrepali in to premišljeno, preudarno, ne brez načrta. Predsednik Republike, Pahor, ki pravi, da je potrebno ostati mirni, potrpežljivi, da naj čas kar teče, razumeti ga je tudi preko zapisanega šest mesečnega roka, ker da bo slej ko prej soseda spoznala, da ni druge poti k razrešitvi spora in k ohranjanju prijateljstva in dobrega sosedstva. Zunanji minister Erjavec pa, ki zahteva, da se sodba, glede meje na morju, uresniči takoj, ker da če sami ne bomo storili ničesar, tudi Evropska unija se ne bo zmigala. Kdo ima prav ne vem, vem pa, da sami, brez odločnega posega vrha EU, pri čemer mislim predvsem na trojico Junckers, Tusk in Taiani, oziroma na Evropsko Komisijo, Evropski Svet in Evropski parlament, v soglasni bran pravni državi in mednarodnemu pravu ter obenem avtoritete ustanov, ki jih vodijo, in opozorilu Hrvaški, da si bo nakopala kar nekaj težav če bo ta princip še nadalje ignorirala in teptala,  ne bomo zmogli ničesar, razen totalne zaostritve bilateralnih odnosov z morebitnim tudi oboroženim konfliktom, česar si ne gre želeti.

Zato vas pozivam, dr. Cerar, zlasti po medlih opredelitvah Timmermansa in Mogherinijeve, da skupaj morda z Državnim zborom in predsednikom Republike čim prej zaprosite omenjene tri evropske veljake za jasen odgovor na vprašanje: Kako in kdaj nameravajo ukrepati , če sploh, ko bo predviden čas za implementacijo arbitražne razsodbe tik pred iztekom ali celo čez, oziroma ali naj raje mi sami tožimo Hrvaško na pristojno evropsko sodišče, ali se celo sprijaznimo z dejstvom, da je arbitraža zaključena zgodba brez epiloga, ker da se vztrajanju Zagreba res na da upreti in pristanemo znova tam kjer smo bili, na farso brezplodnega bilateralnega iskanja rešitve?

Če tega odgovora ne bo, če se mu bodo trije gospodi izmikali, nam ne bo preostalo drugega kot to, da ugotovimo, da je Evropska Unija še enkrat pokazala vso svojo šibkost in nemoč, kot v primeru begunske in še kake krize, in da ni to v kar smo verjeli, ko smo vanjo vstopali, ter revidiramo vsa naša dosedanja prepričanja, da je arbitražna sodba zavezujoča in sodno izterljiva ter se sprijaznimo z dejstvom, da bo treba s Hrvaško znova za pogajalsko mizo tudi o meji. Menim, da si streljanja v Piranskem zalivu ne želi nihče, ki premore kanček razsodnosti.

Ankaran-Hrvatini morajo igrati na Bonifiki!

ANKARANGRAD?

Da mi ne bo kdo očital, da se ukvarjam samo s Trumpom, podnebnimi spremembami, predsedniškimi volitvami in 2tirom…

Tokrat o nogometu, na katerega se sicer kaj pretirano ne spoznam in zato bom vesel in hvaležen vsakršnega resnega poduka, ki me pa bega, ko spremljam določena dogajanja, ki niso v ničemer skladna z zdravo pametjo. Povprašal sem naokoli, da mi kdo pojasni zadevo, a prepričljivega odgovora še nisem prejel. Govorim seveda o Ankaranu-Hrvatini, novopečenemu prvoligašu, ki je primoran »doma« igrati v Dravogradu…v Dravogradu, na nasprotnem koncu države?!  Prebral sem vse kar je bilo objavljeno v medijih in spoznal, da se je najprej zataknilo v samem Kopru, češ se Ankarančani z upravljavci, oz. lastnikom stadiona Bonifika niso uspeli dogovoriti. Nato je bila v igri Sežana, pa je tokrat župan Terčon rekel NE, kar me, če sem iskren, preseneča in žalosti – dragi Davorin. In tik pred dvanajsto, so jih sprejeli v Dravogradu.

A vrnimo se k izviru, v Koper. Ne poznam okoliščin pogajanj in niti ne pogojev, ki jih je postavila, domnevam, Mestna občina, kot lastnica objekta, da bi dovolila sosedom da bi doma igrali na Bonifiki, sklepam pa, da so bili slednji taki, da jih Ankarančani niso mogli ali hoteli sprejeti. Kakršnikoli so že bili so privedli do tega, da koprski stadion prvoligaškega nogometa še dolga leta ne bo videl, da domači gledalci bodo večinoma spremljali tekme preko tv ekranov, da se bo edini  prvoligaš iz naših krajev po eni sami sezoni, vrnil v nižji rang, ker ga bo že sama logistika pokopala, in v državnem prvenstvu ne  bomo imeli nikogar!

Spet ne vem pod kakšnimi pogoji je gostoval v stadionu Bonifika koprski klub, ki je letos, baje zaradi dolgov in ne transparentnega poslovanja, izgubil licenco, a nič hujši, oz. zahtevnejši bi smeli biti ti pogoji za sosede. Resda formalno pripadajo drugi občini, a so še vedno del našega skupnega prostora in, ne pozabimo, za obnovo stadiona pred leti so tudi Ankarančani kot davkoplačevalci in dolgoletni prebivalci enotne koprske občine prispevali svoj delež.

Morebitno slabo razpoloženje župana Popoviča do Ankarana in do vsega kar od tam prihaja se ne sme, če imamo v mislih skupno dobro, odražati na odnose, ki jih moramo Koprčani gojiti z Ankarančani in obratno, najmanj pa na uporabo športne, kulturne in vsakršne druga infrastrukture, ki smo jo pridobili skupaj ali zgradili povsem na novo z namenom trženja in čim boljšega koriščenja tudi onstran občinskih potreb.

Svoj čas smo se z sosedi južneje od Dragonje pogovarjali kako bi storitve Splošne Bolnišnice Izola koristili pod enakimi pogoji kot domači pacienti, bolniki iz hrvaške Istre, ter s Trstom kako bi mi lahko čim ceneje tam odvažali in sežigali odpadke ter še z Reko o tem da bi skupaj kandidirali za eno od ediciji Sredozemskih iger. Vse v duhu prijateljstva, sodelovanja in dobrega sosedstva, predvsem pa s ciljem čim bolj racionalne in optimalne uporabe vendarle omejenih resursov. Danes pa ne premoremo reči »da« in »dobrodošli« niti našim dolgoletnim someščanom na nasprotni strani zaliva. »Damo vam Bonifiko za simbolno najemnino evra na mesec, pod pogojem, da prevzamete vse stroške vzdrževanja trate, tribun in slačilnic ter organizacije tekem«. Tako bi se morala glasiti zahteva MO Koper. Nič več od tega. Govorim seveda nekoliko na pamet, a v to smer bi morali iskati dogovor.

Ne nazadnje bi morala poseči v to zgodbo sama Nogometna zveza Slovenije, a dlje od tega da je vzela na znanje, da je Ankaran-Hrvatini našel dom v Dravograd in to registrirala ni šla. Amen! Enako mediji, zlasti poročevalci, ki so se s tem kar hitro sprijaznili in ne izrekajo več niti besedice kritike ali začudenja do odgovornih, da se ta sramota za celoten slovenski nogomet dogaja. Kak žalostno!

22.10. - predsedniške volitve

POTREBUJEMO PREDSEDNIKA, KI ZMORE POVEDAT SVOJE!

Navdušil me je, predsednik Državnega zbora, Milan Brglez, ko je v petek v Narodni Galeriji, ob podpisu  odloka o razpisu predsedniških volitev na dan 22. Oktober 2017, izjavil nekaj, kar ves čas, odkar volimo državnega poglavarja, zagovarjam in to je,  če ga kar citiram, da potrebujemo »nekoga, ki se bo oglasil vedno ko bo treba, o perečih družbenih vprašanjih in dilemah, zavzeti stališča. Predsednik republike je namreč vrhovna moralna in politična avtoriteta v državi, zato se mora in je prav, da svojo avtoriteto udejanja tudi s tem, da se opredeljuje do vseh dogajanj v naši državi in družbi,«… Naj dodam: Družbi, tudi v širšem, mednarodnem in svetovnem pomenu. Ne pozabimo, da skoraj vse kar se dogaja izven naših meja vpliva, tako ali drugače, na dogajanja doma!

Bravo, Brglez! Sporočilo in usmeritev glasov je jasno, vprašanje je le, ali se bodo po njej volivke in volivci tudi ravnali. Imeli smo namreč predsednika, ki se je opredeljeval in s tem mnoge politične akterje tudi razhudil, a mu drugega mandata nismo podelili, izbrali smo naslednika, ki je bil do sprotnega opredeljevanja bolj zadržan, ali se sploh ni odzival in se ne odziva, pa mu ankete  pripisujejo vnovično zmago. Zdi se, kot da nam je bolj pomembno, da se predsednik Republike, s prostovoljci, v kombinezonu in rokavicah, udeležuje čistilne akcije na obrežju Ljubljanice, kot pa, da Donalda Trumpa okrega, ker se je odpovedal Pariškemu podnebnemu sporazumu ter Svet pahnil v dodatno negotovost v trenutku, ko je norčavi Severni Koreji zagrozil »z ognjem in gnevom, kot ju svet še ni videl!« Da se razumemo, režim Kim Jong Džuna si najbolj ostra opozorila ter sankcije Združenih Narodov tudi zasluži, a največji problem je v tej oživeli krizi Trumpova retorika, ki če se prevede v dejanja, bo še Adolf Hitler izpadel kot cucek. Namig je k uporabi jedrskega orožja z močjo, ki jo človeštvo še ni videlo. Gre le za besede? Upajmo! A ko bo norec s Pjongjanga, ki se ob takih grožnjah bolj zabava kot ne, kako raketo usmeril v bližino otoka Guam? Bo ostal Melanin soprog le pri besedah?

No, idiota ne moreš utišati in onesposobiti s tem, da se vedeš kot on!

A če se vrnem k našim predsedniškim volitvam… Sam sem že zdavnaj napovedal, da bom podprl, s podpisom kandidature in sicer, ime, ki bo, recimo, zmoglo pozvati Trumpa in to z ustrezno ostrino, pa četudi ovito v celofan, k umiritvi strasti in napetosti do Severne Koreje, k preklicu groženj do Venezuele, ki že vnemajo vso latinsko Ameriko, ne nazadnje k povratku svetovnemu Dogovoru o podnebju in k politiki zmanjševanja jedrskih arzenalov. Pa vabilo k  novemu, bolj spoštljivemu in solidarnemu partnerstvu z Evropsko unijo, tudi ob prerazporejanju bremena migraciji.

A nič manj pomemben bo poziv naši vladi, naj pristopi k nedavno podpisani Pogodbi, pod okriljem OZN, o prepovedi jedrskega orožja. Če je Slovenija, kot pravi Ministrstvo za zunanje zadeve, naklonjena opuščanju te grožnje, naj zbere toliko poguma in suverene volje, da kljub članstvu v NATO, naslovi tak signal in se pridruži 122 članicam svetovne organizacije, ki so to zmogle.

Pa še morda opredelitev doma, do 2. Tira. Resda, bo referendum o predmetnem zakonu že mimo, a volilna kampanja za predsedniška Republike bo še ujela referendumsko. Da vidimo, kdo bo izmed kandidatov, oziroma kandidatk, temu referendumu rekel NE in gradnjo tira po sprejetem zakonu podprl?! Vsi ki to zadevo poznajo vedo, da če zakon pade, bo zgodba z 2. Tirom praktično končana, oziroma v najboljšem primeru, odložena za kar nekaj let in tudi kaj to pomeni za prihodnost Luke Koper – slovenskega okna v svet.