mercoledì 20 dicembre 2017

Kako z mediacijo EU?


ODPRTO PISMO SLOVENSKI VLADI IN DIPLOMACIJI


Spoštovani predsednik vlade, dr. Miro Cerar,
Spoštovani minister za zunanje zadeve, Karl Erjavec,

Kot proaktivni državljan, ki je svoj čas, v vlogi še poslanca SD v Državnem zboru prvi formalno predlagal pristop k mednarodni ad hoq arbitraži o meji s Hrvaško (pobuda 2004) in ki mu ni in ne more biti vseeno kako se zgodba o implementaciji arbitražne sodbe odvija, oziroma kako se hrvaška stran nanjo odziva, Vaju sprašujem kaj sta postorila ali nameravata v dneh pred iztekom šest mesečnega implementacijskega roka postoriti, da se bo najavljeno posredovanje podpredsednika Evropske komisije , g. Timmermansa, zgodilo.
Iz Bruslja prihajajo namreč le pohvale obema premieroma, ker sta se včeraj dobila in pogovarjala, pozivi k temu, da naj preprečita morebitne incidente in konflikte, in najava, da bo Timmermans pripotoval v Ljubljano in Zagreb, zagotovo ne še nekaj časa, le v primeru, ko državi sami ne bosta našli poti k razreševanju spora. Najhuje pa sledi: "Podpirali smo arbitražo, jasni smo bili o arbitražni odločbi. Seveda je to dvostransko vprašanje, a kjer lahko, bomo pomagali članicama, da dosežeta dogovor." - je dejal Timmermans. Podpirali so arbitražo? Jasni so bili o arbitražni odločbi?... Preteklik? A ju danes več ne podpirajo in prepuščajo zadevo dvostranskemu reševanju? Alarm! Nepričakovani, ali pač, boleč zasuk na hrvaško stran, zato tudi razumljivo, da se Pleskovič včeraj ni sekiral in ostal pri svojem. Da se mora vse vrniti k bilaterali je ponovila danes tudi hrvaška zunanja ministrica, Marija Pejčinović Burić.
Torej, gospoda Premier in zunanji minister? Kaj to pomeni? Kako dalje?
Zavezala sta se, dr. Cerar, s kolegom Pleskovičem, da bosta storila vse da ne pride do incidentov. Toda, čez dober teden bo šest mesečni rok mimo, na kopnem bodo stvari, kljub pripravljenim zakonom, z implementacijo, oziroma s količenjem meje še počakale, na morju, pa ste napovedali, da bo slovenska jurisdikcija vzpostavljena skladno z arbitražno odločbo. A z Umaga, vam tamkajšnji ribiči spročajo da tega ne počnete, ker da bo frka. Oni te demarkacije ne bodo spoštovali in še naprej vstopali v Piranski zaliv vse do polovice. Domnevam da v spremstvu hrvaške policije. Incidenti se ne bodo zgodili le če se bodo slovenski ribiči in policija umikali, sicer jih bo težko preprečiti. Sledile bodo protestne note in morda tudi telefonski klici s hrvaškim kolegom prek vročega telefona.
A arbitražna sodba bo tako, vsak dan bolj, postala to kar je Sporazum Drnovšek-Račan... Spomin na vržen stran čas in, tokrat, tudi denar!
Ne bi morda že danes, če ne jutri, povprašala Junckersa in Timmermansa kaj pomeni zadnja izjava o tem da "so podpirali arbitražo in bili jasni o arbitražni odločbi, ter da je to seveda dvostransko vprašanje"? Ker če pomeni to, da danes na tem več ne vztrajata, je bolje da premislimo tudi mi še enkrat ali nadaljevati zgodbo s tožbo na Evropskem sodišču ko minimalnih političnih predpostavk, da jo dobimo, ni več. V tem primeru bi Evropsko komisijo morda raje zaprosili za povrnitev stroškov, ki smo jih imeli z arbitražo, in se vrnili na izhodišče iz leta 2010, oziroma 1991.
Najslabše je, ko domačo, sosedovo in ostalo tujo javnost zavajamo s tem, da smo podprti z vseh strani, da sodi arbitražna odločba v evropsko in mednarodno pravo in da bo slej ko prej Hrvaška popustila, ker tako mora. V to sem doslej verjel tudi sam, a ko vidim, da smo pri tej veri vsak dan bolj osamljeni, se zatekam k pragmatizmu, zato tudi ta moja vprašanja in sugestije. 
Hvaležen bo za odgovore in obema vse dobro v prihajajočem 2018.

Nessun commento:

Posta un commento