Ubrali končno
pravo pot?
»Namen foruma je spodbujanje dialoga in razumevanja med različnimi akterji, tudi v najbolj zahtevnih in konfliktnih okoliščinah.« Tako Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve v pojasnilo povabila ministrice Tanje Fajon nekdanji izraelski kolegici Cipi Livni, k udeležbi na letošnji Blejski strateški forum. In čemu pojasnilo? Ker gre za gospo, ki je med letoma 2006 in 2009 poleg vodenja zunanje politike tudi podpredsedovala vladi in odigrala eno od ključnih vlog med vojaškim napadom na Gazo ob izteku leta 2008, ko je bilo ubitih več kot tisoč prebivalcev in uničena stotina domov, in ki jo Gibanje za pravice Palestincev in Solidarnostni odbor za Palestino ter še drugi nevladniki, kot hudo kompromitirano osebo, nočejo pri nas. Zato so na Fajonovo naslovili zahtevo po preklicu povabila. Enako je storila dan za tem še vladna stranka Levica, sicer je napovedala bojkot foruma.
Naj spomnim, da ko
se je dogajal omenjeni zločin, ki je trajal dobre tri tedne in oznanjal
genocidno naravo že takratne izraelske vlade, sem bil med evropskimi poslanci,
ki smo ga na plenarnem zasedanju parlamenta v Strasbourgu 15. januarja 2009
najodločneje obsodili in tako prispevali k resoluciji, ki je z ogromno večino
to obsodbo, pospremljeno z zahtevo Izraelu po prekinitvi napadov in umiku iz
Gaze, tudi potrdila. Povsem nekaj drugega, kot premore sedanja sestava EP, ki
ob 50 krat hujšemu masakru obsoja v prvi vrsti Hamas, ker da je s izkoriščanjem
civilistov za živi ščit, glavni krivec za to kar Izrael počne.
No, odziv in
zgroženost nevladnih organizaciji ter Levice je povsem razumljiv in upravičen. Tudi sam se
mu pridružujem, pri čemer ugotavljam, da še danes tako Vlada kot MZEZ nista pri
čisti kaj je v mednarodnih odnosih prav, ali vsaj spodobno, in kaj ne. Lani je
bil gost BSF nekdanji britanski premier Tony Blair, z Georgem Bushem mlajšim,
soodgovoren za nezakonito – nič manj, kot je sedanja ruska na Ukrajino! –
agresijo na Irak 2003. Utemeljena z lažmi, z namerno prirejenimi dokazi, s
poskusom izigravanja celotne mednarodne skupnosti, ob eklatantnem teptanju
Ustanovne listine OZN, je trajala 9 let in pokončala cca milijon življenj,
predvsem Iračanov. S sramotnim pristopom k Vilenski izjavi, oz. h »koaliciji
voljnih« jo je bila podprla tudi Slovenija. Eden izmed neizbrisljivih
političnih in etičnih madežev naše zunanje politike.
Sicer naj pri tem
prikličem k spominu izjavo naše zunanje ministrice ob vstopu RS v začasno
članstvo v Varnostnem svetu OZN, ko je priznala, da se Zahod pri spopadanju z
zunanjepolitičnimi izzivi pogosto poslužuje dvojnih standardov, a dodala, da se
bo temu Slovenija skušala čim bolj ogniti. Pogumna in obetavna izjava.
Iz tega naslova in
ob uvodoma citiranem pojasnilu čemu povabilo sporni Cipi Livni, da je namen
foruma, spodbujanje dialoga in razumevanja - kako je želja po čem takem
plemenita, nebeška! - med različnimi akterji, tudi v najbolj zahtevnih in
konfliktnih okoliščinah, pričakujem da bo častni gost naslednjega BSF, najmanj
Sergej Lavrov, ruski zunanji minister, če že ne sam Vladimir Putin, ali vsaj
Dmitry Peskov, tiskovni predstavnik Kremlja. Takoj pa vprašam gospo
ministrico, najprej ali je kot protiutež zagovornici sedanjega početja Izraela
v Gazi in Zahodnem bregu povabila tudi kakega predstavnika Hamasa, ter, kot
drugo, kje so razlogi, da nekoga od vodilnih ruskih predstavnikov ni povabila
že letos, ko je že govora o »najbolj zahtevnih in konfliktnih okoliščinah«?
Zagotovo to situacija v Palestini in vprašanje rešitve konflikta po formuli
dveh držav sta, toda je enako izzivalna, če ne še bolj, vojna v Ukrajini, ki se
že širi na samo rusko ozemlje, ogroža jedrsko elektrarno v Kursku in vsaj
Evropo vse bolj bliža k širšemu, neposrednemu, morda celo jedrskemu, spopadu z
Rusijo. Lahko prejmemo odgovor, ki ga je podala švicarska vlada, ko je
junija organizirala tako imenovano »mirovno konferenco za Ukrajino« brez ruske
udeleže, češ da je sam Kremelj načrtovano povabilo odklonil. Če mi Fajonova
potrdi, da se enako dogaja ob letošnjem BSF, da je bilo pismo v Moskvo
odposlano, tam pa zavrnjeno, bom svoje zgražanje nad povabilom izraelski
političarki preklical in priznal, da se končno januarska obljuba o enakih
standardih pričenja izpolnjevati.