Dve plati medalje

 

https://www.delo.si/mnenja/pisma-bralcev/kucan-o-orbanovi-mirovni-misiji-2

Kučan o Orbánovi »mirovni misiji« - 3

 

Odzivam se na Petra Brodariča iz Novega mesta, ki v Delu 2.8.2024 skuša razgaliti domnevne zlonamernosti in škodljivosti nedavne Orbanove »mirovne misije« za Ukrajino. Ker nisem mirovnik iz kroga prijateljev ali somišljenikov predsednika madžarske vlade, vse prej kot to, ne vem s kakšnimi nameni se je podal na pot, ki ga je vodila v Kijev, Moskvo, Peking in k Trumpu na Floridi in to takoj potem, ko je Madžarska prevzela šestmesečno predsedovanje Evropske unije, vem samo, da je na in po njej spregovoril tako kot to počnemo slovenski mirovniki, tisti, ki pogosto pisarimo državnemu vrhu s prošnjami tudi za sprejem, že skoraj dve leti, v zvezi z vojno v Ukrajini, zadnje leto tudi z genocidom v Palestini. Pozval je evropske partnerje k drugačnemu odnosu do ukrajinskega konflikta, k iskanju »realnih poti do miru« in v prestolnicah, ki jih je obiskal potipal tamkajšnjo razpoloženje.

Veseli smo, mirovniki, da se je oglasil nekdanji predsednik Republike Milan Kučan, res je, tudi podpisnik dveh naših pisem, skupaj s kolegom Danilom Turkom, in da je Orbanov poskus, za razliko od Bruslja in večine evropskih voditeljev, tudi naših, pozdravil, poskus, ki je Madžarsko stal celo poziv vrha EU k bojkotu njenega predsedovanja. In tako kot Kučan, še prej, na srečanju s predsednico Državnega zbora Urško Klakočar Zupančič, smo ga bili pozdravili tudi mirovniki.

Igračkanje gospoda Brodariča, s platmi medalje in z morebitnimi zlonamernostmi Orbanovega početja je lahko zabavno, delno tudi utemeljeno, ker ne verjamem v plemenitost politike in ciljev madžarskega premierja, a zavzemanje za mir, četudi krha enotnost z njo že patološko obsedene unije in njemu osebno prinaša kakršnekoli koristi, je vselej dobrodošlo. Na ukrajinskih frontah, v ukrajinskih mestih in vaseh, pa tudi ruskih, se umira že več kot poltretje leto, da, zaradi ruske agresije, ki bi jo Zahod, če bi pristal vsaj na pogajanja o varnostnih jamstvih za Rusijo in o implementaciji dogovorov iz Minska za vzhodni del Ukrajine, preprečil. A tega ni storil in je za stanje v kakršnem smo, soodgovoren! Toliko bolj, ker z nenehnim oboroževanjem ukrajinskega odpora ga še poslabšuje: ruska vojska zaseda že 22% ukrajinskega ozemlja in počasi napreduje ter vedno bolj, z dostavo Ukrajini raket dolgega dosega, bojnih letal F-16 in drugega sofisticiranega orožja, zaudarja po njegovem neposrednem angažmaju v spopade.

Lepo je bilo videti minule dni izmenjavo zapornikov med Rusko federacijo in Združenimi državami Amerike ter slišati izjavo našega premierja, Roberta Goloba, da je z »zgodovinskim metom«, predaje dveh ruskih vohunov, tudi Slovenija uspela  »četudi samo za kratek trenutek povezati tako ZDA kot Rusijo«, s čimer bi si lahko obetali prav to, kar je zanetil Orban s svojim mirovniškim vžigalnikom, a z Washingtona takoj močan sunek vetra: »Ta zgodba v ničemer ne spreminja odnosa do vojne v Ukrajini, oz. do Rusije!«, ki je plamenico upanja ugasnil.

Nas Biden, Stoltenberg, Von Der Leynova, Scholz, Macron, Tusk in ostali dvorjani že dobro leto prepričujejo, da Ukrajina bije bitko za ves Zahod, da če ona pade, bo Putin po nas. Kolikor razumem občasna merjenja javnega mnenja med Evropejci, malokdo v to verjame – ruski voditelj želi obdržati kar je osvojil in pod temi pogoji skleniti mir! – zato gre brati zahodno pripoved drugače, z druge plati medalje, gospod Brodarič: interes za renesanso orožarske in druge vojaške industrije, za militarizacijo evropske družbe in njeno lažjo vodljivost, za dodatne mastne profite, pri čemer velike plemenitosti ne vidim.

Morda še to, za zaključek: a menite da je tudi papež Frančišek del te mirovniške konspiracije?