https://www.delo.si/mnenja/kolumne/kolumna-odgovor-kritikom
Odgovor kritikom –
2
Vsakič se znova sprašujem
od kod ta vzpon Luke Lisjaka Gabrijelčiča med vodilne kolumniste Dela?
V njegovi zadnji
mojstrovini se zavzame za izboljšanje javne razprave o temah kot sta vojna in
mir. »Poskušajmo se izogniti dialogu gluhih in se neposredno lotimo argumentov
kritikov« - pravi, a v isti sapi pripiše »nasprotnikom zahodne in slovenske
podpore Ukrajini«, kot sam označuje podpisnice in podpisnike več pozivov
oblasti k spremembi odnosa do vojne v omenjeni državi, ponavljanje vedno istih »krilatic« in
izogibanje soočanjem s protiargumenti. Jaz osebno bi naj bil pri tem med
najslabšimi, nesposoben primernega pojasnjevanja lastnih trditev.
No, skušam se tokrat vsaj
malce popraviti. Enkrat samkrat nismo, po njegovem »samooklicani« mirovniki,
nasprotovali zahodni in slovenski podpori Ukrajini. Zagovarjamo nadaljevanje
humanitarne pomoči, pomoč pri razminiranju, za kar zlasti Slovenija je vrhunsko
usposobljena, kasneje tudi pomoč pri obnovi razdejane države. Nasprotujemo pa
neskončnemu dobavljanju vse hujšega orožja ukrajinski vojski, ker vojno in
agonijo z njo povezano samo podaljšuje, Ukrajincem daje lažno upanje v zmago in
nas, državljanke in državljane RS, kot del Zahoda (Nata in EU) vse bolj
neposredno potiska v ta konflikt. Pa odmislim za trenutek razmetavanje na
desetine milijard javnega denarja, ki končajo v blatu in krvi, ter scenariji
eskalacije spopadov do nič kaj bridkega konca za vse. Naj mi torej Gabrijelčič dokaže, da se motim,
da temu ni tako. Morda mi bo oporekal trditev, da dobava F-16, raket dolgega
dosega in drugega sofisticiranega orožja daje Ukrajincem lažno upanje v zmago,
kar že itak počne, češ vidimo zadnji teden kako je njihova vojska celo vdrla in
to dobrih 30 km v samo rusko ozemlje in domača obramba ji težko parira. Meni se
osebno ti pogumneži smilijo, ker se večina njih domov ne bo vrnila, preživeli
pa se, če se, ob kaki izmenjavi izmučenih ujetnikov. No, naj pri tem odprem
oklepaj in vprašam velekolumnista Dela kaj
meni o tem vdoru? Berem, da ga pozdravlja, ker straši Ruse in razgali njihove
slabosti, toda ali tudi sledi, za razliko od ruskega v Ukrajino, določila
mednarodnega prava? Do kod in do kdaj? Zaklepaj.
Nadaljujmo z našo,
mirovniško oceno, ali izrecno mojo, da jedrske velesile ni mogoče premagati,
pri čemer Gabrijelčič, ki mi jo ugovarja, zapiše »kako lahko razložimo ameriške
poraze v Vietnamu, Afganistanu in drugod, ter sovjetski poraz v Afganistanu?« Dodam
naj še umik Francozov iz Indokitajske preden so jih zamenjali in se enako
opekli Američani. Brez zamere Luka Lisjak, a vprašanje se mi zdi butasto,
nedoraslo kolumnistu vašega kova.
Saj, za boga, vsak, ki
malo pozna novejšo zgodovino, ve, da so to bile vojne daleč stran od doma, s
hudo zapletenimi oskrbovalnimi potmi, ter nikoli proxy med velesilami. V
primeru Ukrajine in se moja ocena nanaša izrecno na to vojno, pa govorimo o
spopadu praktično doma ali pred domačim pragom ter o posredni, pa če že naj
ostane taka, konfrontaciji med državama z najmočnejšima jedrskima arzenaloma.
Da smo si na jasnem. Če
bi prišlo do neposrednega merjenja vojaških moči med Zahodom in Rusko federacijo,
ali kdo verjame, da bi potekalo na konvencionalen način, s konvencionalnim
orožjem? Ne! Ker Kremelj dobro ve, da je s tega vidika kar nekaj krat šibkejši
od nasprotnika. Poslužil bi se zato jedrske
opcije. Bojim se, da bi do česa takega prišlo tudi ob morebitni prevladi
Ukrajincev na vzhodni fronti, potem, ko je Putin žrtvoval, da bi si Ruska
federacija prilastila poleg Krima še cel Donbas, od 50 do 100 tisoč –
zanesljivih podatkov ni - mladih ruskih vojakov. Pa ne pozabimo na iskro, ki je
zanetila konflikt: Natov NE Putinovi zahtevi po varnostnih jamstvih za RF
(Ukrajina izven Nata ter umik raketnih sistemov iz Poljske in Romunije) ter po
implementaciji sporazumov iz Minska o statusu vzhodnega, pretežno rusko
govorečega dela Ukrajine.
Seveda, špekuliram, ker
niti Bog ne ve, kaj nas še vse čaka v zvezi z ukrajinsko dramo, a tudi vaše
domnevno strokovne in argumentirane analize, Luka Lisjak Gabrijelčič, niso nič več
kot to, prav za prav so le apriorno in brezsmiselno kontriranje vsemu kar zagovarjamo,
za kar si prizadevamo mirovniki. Prvič sva javno na to temo polemizirala pred
dvema letoma, ko sem spisal in podpisal naš prvi mirovniški poziv takrat še
komaj ustoličeni Golobovi vladi. Glede na zdajšnje stanje, kdo je videl dlje in
bolje?
Nessun commento:
Posta un commento