Ponudimo pomoč preganjenim Kataloncem

KAKO SLOVENIJA DO KATALONIJE?

Španska vlada ni sprejela niti prsta, kje šele roke, ki jo je ponujalo vodstvo avtonomne dežele Katalonije, da bi se našla za obe strani zadovoljiva politična rešitev krize, ki jo je bila sprožila želja dobrega dela Kataloncev po samostojnosti, želja, ki je mimogrede izzvenela celo kot večinska na nedavnem referendumu, in potem, ko samega ljudskega poizvedovanja ni uspela povsem zatreti, navkljub nesorazmerni uporabi policijske prisile, je posegla še po ustavnem členu, ki ji omogoča odvzem avtonomije nepokornim delom države in prevzem vseh njihovih pristojnosti, ter napovedala sodni pregon z najstrožjimi kaznimi (do 30 let zapora!) zoper upornike, oz. odgovorne za razpis  referenduma in razglasitev neodvisnosti, ker da nasprotju z Ustavo. Najbolj na udaru seveda predsednik suspendirane deželne vlade, Carles Puigdemont, zlasti ob njegovem pozivanju ljudstva k mirnemu uporu, oz. državljanski nepokorščini španskim oblastem.

Priča smo množicam, ki se veselijo razglašeni neodvisnosti Katalonije, drugim, ki pa jo obsojajo in skandirajo v prid enotni Španiji in to celo v samem središču katalonske prestolnice Barcelone. Doslej med enimi in drugimi nobenega opaženega spopada. Shodi potekajo za enkrat mirno, a retorika in vzdušje sta skrajno napeta, kar kaže na hudo in težko premostljivo polarizacijo katalonskega življa, ki se utegne sprevreči v nadaljevanju, v bolj nasilno razpletanje te zgodbe.

So dnevni, ko španske oblasti, pod vodstvom vicepremierke Soraye Saenz de Santamaria, fizično prevzemajo naloge ključnih deželnih uradov in ni pričakovati da jim bodo sedanji uradniki šli na roko, in začele se bodo odpovedi, čistke in aretacije katalonskih voditeljev. Tožilstvo je že spisalo vrsto ovadb. Kako jih bodo ovadeni sprejeli je še neznanka, ker so glavni, z odstavljenim predsednikom dežele Puigdemontom na čelu, odšli v Bruselj. Po azil ali le posvetovanja se še ne ve. Puigdemont je sicer napovedal da ne beži, da je šel na to pot, da bi vendarle »evropeiziral« vprašanje Katalonije in da se bo vrnil domov, ko bo prejel ustrezna zagotovila Madrida. In vprašanje je tudi, ali mu bo Belgija sploh izkazala gostoljubje?!

In v tej fazi krize je pričakovati, da vstopimo mi – Slovenija. Križem rok res ne moremo ostati, potem ko smo s pomembno peticijo in sicer izkazali kar nekaj simpatije in solidarnosti s Katalonci v njihovem prizadevanju po neodvisnosti, in sta celo pristojna parlamentarna odbora enoglasno podprla, ob spoštovanju mednarodnega prava, kar pomeni ne nujno tudi notranje španskega, pravico do samoodločbe narodov ter pozvala k mirnemu razreševanju situacije v Kataloniji.

Kljub tveganju po zameri Madrida in začasni ohladitvi bilateralnih odnosov, mora naša vlada, potem ko je zamudila priložnost, da bi ponudila mediacijo med Puigdemontom in Rajoyem, glede na slovenske izkušnje z osamosvajanjem in mednarodnem priznanju neodvisnosti, postoriti nekaj v bran preganjanih katalonskih voditeljev, v zaščito njihovih pravic do političnega prepričanja in nenasilnega političnega delovanja. Ni dopustno, naj piše ali ne v notranji zakonodaji države članice, da se v Evropski uniji v 21. Stoletju, nekomu, ki se je politično izpostavil zato, da bi uresničil želje in pričakovanja svojega naroda, ne da bi nikomur skrivil lasu, maha z odvzemom prostosti za kakršen koli čas, kaj šele za dobo 20 ali 30 let!

Zato naj Slovenija, če tega ne bo storila Belgija, in se bo pokazala potreba, ponudi Puigdemontu in ostalim preganjenim Kataloncem politični azil in pravno pomoč pri obrambi s svobode, ko se bodo morali zagovarjati pred španskimi sodišči.

Je minimum, ki smo ga dolžni nekomu, ki nas je med prvimi priznal, ko smo bili pred 26 leti v podobni situaciji.

Vlada ne popušča...

SMO ALI NISMO V SLOVENIJI ZA SVET BREZ JEDRSKEGA OROŽJA?

Naša vlada pravi, da nismo, da naj ostane tako kot je, da nam to orožje, kot obrambni ščit zveze NATO, zagotavlja večjo varnost in da tudi, ko bi se ga hoteli znebiti, bi bil vsak napor zaman, ker države, ki ga posedujejo ne kažejo niti najmanjšega namena, da bi se mu odpovedale. Premier pojasnjuje: »Ga ima tudi Severna Koreja in dokler ga ima in se mu ni pripravljena odreči, je težko pozivati druge države, da to storijo«. Bodiva resna, dr. Cerar, slednji argument je izgovor trenutka, ker če bi režim Kim Jong Una miroval, se ne igral in izzival s tem orožjem, bi kazali s prstom na Rusijo, ali na Kitajsko, Indijo, Pakistan. Dvomim da na Izrael in ZDA, ali na Francijo in Združeno Kraljestvo. Sami veste, da je imelo to orožje nek svoj smisel, če mu ga priznamo, v času hladne vojne med dvema blokoma, zahodnim in vzhodnim, med ZDA in Sovjetsko zvezo, med NATOm in Varšavskim paktom. Preprečeval je, na svoj način, da bi to politično merjenje moči glede obvladovanja sveta prerastel v pravi, oboroženi spopad in v tretjo svetovno vojno. A danes te vloge nima več, tudi zato ker ga poseduje že preveč držav, celo take, ki niso vezane na kake mednarodne dogovore in so torej neobvladljive (pa ne mislim samo na Severno Korejo) in je njegova sprožitev toliko lažja. Toda v tem času je tudi vojaška tehnika in taktika toliko napredovala, da se eventualen tovrstni napad lahko ustavi  še preden je sprožen, ali tik ob sprožitvi, brez nujnega jedrskega odgovora in – prosto po Trumpu – »totalnega uničenja« napadalca.

Čas je torej, da se požene nov napor svetovne skupnosti, da se tovrstno orožje, tako kot se je storilo svoj čas z drugimi orožji za množično uničevanje (biološkimi, kemičnimi, kasetnimi bombami itd) prepove. 122 držav članic Organizacije združenih narodov je julija letos, po dolgih pogajanjih, glasovalo za Pogodbo o prepovedi jedrskega orožja. Niso pri tem sodelovale seveda članice, ki posedujejo to orožje in pa mnoge druge, kot je naša, ki zavoljo skupnega članstva v teh ali onih zavezništvih, se prvim nočejo zameriti. In letos Nobelova nagrada za mir je bila dodeljena prav gibanju I CAN, ki je bil promotor omenjene prepovedi.

Ko smo se osamosvojili, smo bili del mednarodne pobude s Švedsko na čelu, za svet brez jedrskega orožja, a smo jo opustili, ko smo se začeli približevati NATU, čeprav umik z nje ni bil formalni pogoj za članstvo v tej organizaciji.

In še danes, Nobelovi nagradi navkljub, predsednik vlade vztraja pri tem, da Slovenija ne pristopi k julija izglasovani OZNovi pogodbi. Sprejema torej jedrsko orožje in njegovo potencialno uporabo, kot dejstvo, celo kot faktor naše varnosti. Etični in moralni vidik nesprejemljivosti tega orožja, tveganost njegovega obstoja za varnost okolja in preživetje človeštva na sploh, dr. Cerarja ne tangirajo.

In ne le njega, tudi predsednika republike, Boruta Pahorja, ne, ker da »smo v NATO in moramo z njimi deliti dobre in slabe stvari«. Da bi morda dodal: »A si moramo prizadevati, da zavezništvo opusti svojo jedrsko doktrino«, niti slučajno. Amen.

Tako je to, a več kot tisoč naših sodržavljank in sodržavljanov, in se njihove vrste širijo, misli drugače. Toliko je doslej podpisov na Peticiji, ki so jo spisali in promovirali pred dobrimi desetimi dnevi na Mirovnem Inštitutu, z osebnim angažmajem direktorice Neže Kogovšek Šalamon in s pomočjo mag. Miroslava Gregoriča, prva slovenska eminenca na področju jedrske varnosti, in ki poziva Slovenijo da naj vendarle pristopi k OZNovi prepovedi jedrskega orožja. Med podpisnimi mnoga znana imena kulture, znanosti, akademskega sveta, politike, gospodarstva, športa, estrade. Tudi protikandidat Pahorju za predsedniški položaj, Marjan Šarec.

https://www.pravapeticija.com/pristop_k_pogodbi_ozn_o_prepovedi_jedrskega_oroja

In zanimivo bo spremljati soočenje na to temo – računam da bodo tv in radijski voditelji tokrat postavili tovrstne vprašanja, ki so povsem izostala v prvem krogu – in sicer na ostale teme mednarodne politike, zlasti na grožnje, ki nam jih servira politika novega ameriškega predsednika.

Hvala Mirovnemu Inštitutu

PRISTOP K POGODBI OZN O PREPOVEDI JEDRSKEGA OROŽJA

Jedrsko orožje predstavlja eno od glavnih groženj mednarodnemu miru, civilnemu prebivalstvu in človeštvu nasploh. Gre za najnevarnejšo vrsto orožja, daleč hujšo od ostalih za množično uničevanje, katerega uporaba vodi do katastrofalnih humanitarnih posledic. Grožnja jedrskega orožja ostaja realna, kot je razvidno iz besednega dvoboja med voditeljema Združenih držav in Severne Koreje, napetosti med Rusijo in Natom ter merjenjem moči med Indijo in Pakistanom.    

7. julija letos je 122 držav članic OZN, sicer nobena izmed tistih, ki posedujejo jedrsko orožje, sprejelo Pogodbo o prepovedi jedrskega orožja (PPJO). Gre za odločitev 4/5 svetovne skupnosti. Pogodba, ki temelji na humanitarnem pravu, daje nov zagon procesu odpravljanja jedrskega orožja, ki je na mednarodni ravni blokiran že skoraj 20 let. Kako pomembna je pogodba, je potrdila tudi podelitev Nobelove nagrade za mir organizaciji ICAN (International Campaign to Abolish Nuclear Weapons), ki si je deset let prizadevala za sprejem te pogodbe na ravni OZN.        

Republika Slovenija PPJO ni podpisala in tega očitno ne namerava storiti. Izgovor, da je pogodba »nerealna in preveč radikalna«, kakor je nesodelovanje pri njenem sprejemu pojasnil Predsednik Vlade Miro Cerar, je nesprejemljiv. Argument, da bo Slovenija namesto tega raje nadaljevala uresničevanje Pogodbe o neširjenju jedrskega orožja (Treaty on the Non-Proliferation of Nuclear Weapons – NPT), pa je zavajajoč, saj NPT jedrskega orožja ne prepoveduje. Pristop k NPT in k PPJO se med seboj ne izključujeta, temveč bi se dopolnjevala. Slovenija je ratificirala vse ostale mednarodne pogodbe o prepovedi drugih tipov orožja (biološkega in kemičnega, pehotnih min in kasetnih bomb), ki prav tako povzročajo veliko tveganje za civilno prebivalstvo, zato ni nobenega razloga, da ne bi pristopila tudi k PPJO.  Pristop k pogodbi bi pomenil pomemben simbolični korak odpravi jedrskega orožja, spodbudo drugim državam, da se pridružijo, s tem pa k razširjanju območja brez jedrskega orožja. Nepristop, nasprotno, pomeni spodbujanje situacije, v kateri jedrsko orožje poseduje vse več držav. 

V preteklosti je Republika Slovenija kot mnoge druge napredne in ozaveščene države podpirala prizadevanja in zahteve po jedrski razorožitvi ter po odstranjevanju in uničenju tega orožja, a odkar je postala članica zveze Nato, tovrstnih pritiskov ne vrši več, z izgovorom, da je s članstvom v Natu tudi sama postala del t.i. Natovega »jedrskega dežnika«.

Z etičnega, moralnega, človekoljubnega, okoljevarstvenega in ne nazadnje varnostnega vidika taka drža ni sprejemljiva. Še manj je dopustna z vidika minulih prizadevanj za odpravo jedrskega orožja, katerih aktivni del je bila Slovenija.

Zato spodaj podpisane in podpisani POZIVAMO Vlado dr. Mira Cerarja k pristopu k Pogodbi OZN o prepovedi jedrskega orožja. Tak pristop lahko sproži podobne odzive tudi pri ostalih članicah Nata ter širše in privede do opustitve doktrine o nujnosti »jedrskega ščita« ter do pričetka procesa postopnega jedrskega razoroževanja.

Mirovni inštitut - Inštitut za sodobne družbene in politične študije

https://www.pravapeticija.com/pristop_k_pogodbi_ozn_o_prepovedi_jedrskega_oroja

Podprimo Katalonce!

Po referendumu, ki so ga Katalonci izvedli  v nedeljo 1.10.2017 o lastni samostojnosti in ki ga je španska vlada Mariana Rajoya s celo vojsko nacionalne policije in garde ter z uporabo nasilja (več kot 900 ranjenih med mirnimi volivci) skušala zatreti, je na pobudo skupine dobromislečih slovenskih državljank in državljanov nastala naslednja peticija. 

PETICIJA V PODPORO KATALONSKEMU NARODU

Podpisnice in podpisniki smo pretreseni nad nasiljem, ki so ga španske oblasti izvajale nad Katalonkami in Katalonci na dan referenduma, ki ga je izglasoval demokratično izvoljeni katalonski (regionalni) parlament.

Nasilje španske policije je zahtevalo več kot 1000 (!) ranjenih in edini »zločin«, ki so ga ti ljudje storili, je bil, da so želeli svobodno izraziti svojo voljo in neposredno odločati na referendumu, ki je najvišja oblika neposredne demokracije. Vsakršno nasilje oblasti nad državljankami in državljani je zavržno in strahopetno.

Državljanke in državljani Republike Slovenije z ogorčenjem opazujemo lahkotnost, s katero španske oblasti zanikajo katalonskemu narodu pravico do samoodločbe kot jo opredeljuje Ustanovna listina Združenih narodov. Nobena ustava, ki jo sprejme politična večina v določenem družbeno-političnem trenutku in kontekstu, ne more poteptati te pravice narodov, da sami odločajo o svojem političnem položaju in oblikah socialnega, ekonomskega in kulturnega razvoja.

Občudujemo in podpiramo nenasilen odpor Katalonk in Kataloncev. S svojim izjemnim pogumom so pokazali, kako se je mogoče dostojanstveno postaviti po robu ustrahovanju državnega represivnega aparata. V tem boju niso sami! Slovenske državljanke in državljani nismo pozabili podpore katalonskega naroda, ko smo leta 1991 pričakovali mednarodno podporo ob osamosvajanju in vzpostavljanju naše lastne državnosti.

Kot evropske državljanke in državljani pozivamo predsednike Evropske sveta, Evropskega parlamenta in Evropske komisije, da nedvoumno obsodijo nasilje španskih oblasti nad Katalonkami in Katalonci ter ustrezno ukrepajo zoper špansko vlado, kot izhaja iz temeljnih pravnih aktov Evropske unije.

Evropske unije, ki gleda stran, ko določena politična elita tepta in zanika temeljne človekove pravice in državljanske pravice ter načela mednarodnega prava, ne podpiramo!

Institucije EU pozivamo, da storijo vse, kar je v njihovi moči, da pride do dialoga med španskimi in katalonskimi oblastmi glede prihodnje politične ureditve Španije in Katalonije ter priznajo izid referenduma, na katerem se je 90% volivk in volivcev, ki so glasovali, odločilo za samostojnost.

Od predsednika Republike Slovenije, parlamenta in vlade zahtevamo obsodbo nasilja španskih oblasti in jasno podporo pravici do odločanja o samostojnosti Katalonk in Kataloncev.

Usoda Katalonk in Kataloncev je tudi naša usoda. Izražamo jim vso solidarnost in podporo.

Skupina podpisnic in podpisnikov:

Milan Kučan

dr. Dimitrij Rupel

dr. Spomenka Hribar

dr. Tine Hribar

dr. Peter Jambrek

akad. dr. Alenka Šelih

dr. Ivan Kristan

Bojan Brezigar

dr. Niko Toš

dr. Anton Bebler

Uroš Lajovic

dr. Ciril Ribičič

Ivo Vajgl

akad. dr. Jože Pirjevec

dr. Edvard Kovač

ddr. Rudi Rizman

akad. dr. Boštjan Žekš

dr. Pavel Gantar

Dušan Jovanović

dr. Maca Jogan

dr. Jože Vogrinc

Ana Stanič

akad. dr. Zdravko Mlinar

Vlado Kreslin

Franco Juri

Peter Toš

dr. Slavko Gaber

Grega Repovž

dr. Damjan Mandelc

Boštjan Gorenc Pižama

dr. Lucija Čok

Jožef Školč

Darja Lavtižar Bebler

Boris Cavazza

dr. Aleksandra Kanjuo Mrčela

Viktorija Potočnik

Mag. Bojan Grobovšek

dr. Milica Antić Gaber

dr. Božidar Flajšman

Miha Lobnik

Danijela Voljč

Drago Mislej Mef

Klara Stanič

Aleš Gulič

Mile Šetinc

dr. Darko Štrajn

dr. Tomaž Wraber

dr. Drago Zajc

Aurelio Juri

Silvester Gaberšček

dr. Neda Pagon

dr. Anton Grizold

Peter Tomšič

Mag. Jelena Aleksić

Simon Dreven

---

Prevod v katalonščino

PETICIÓ DE SUPORT AL POBLE CATALÀ

Els signants d'aquesta petició estem commocionats per l’agressió exercida per les autoritats espanyoles contra les catalanes i catalans el dia del referèndum aprovat pel parlament (regional) català que va ser elegit democràticament.

L’agressió de la policia espanyola ha provocat més de 1000 (!) ferits i l'únic “crim” comès per la ciutadania catalana va ser voler expressar lliurement la seva voluntat i decidir directament en un referèndum, que és la forma més alta de la democràcia directa. Qualsevol agressió de les autoritats contra els ciutadans és depravada i covarda.   

Les ciutadanes i ciutadans de la República d’Eslovènia observem amb indignació la facilitat amb què les autoritats espanyoles neguen al poble català el dret a l’autodeterminació tal com es defineix a la Carta de les Nacions Unides. Cap constitució aprovada per la majoria política en un determinat moment i un context sociopolític no pot trepitjar aquest dret de les nacions a decidir sobre la seva pròpia situació política i les formes del desenvolupament social, econòmic i cultural.   

Admirem la resistència pacífica de les catalanes i catalans i hi donem suport. Han demostrat amb el seu coratge excepcional com oposar-se amb dignitat a la intimidació de l’aparell repressiu estatal. No estan sols en aquesta lluita! Les ciutadanes i ciutadans eslovens no hem oblidat el suport del poble català l’any 1991 quan esperàvem el suport internacional a la nostra independència i l’establiment del nostre estat propi.   

Com a ciutadanes i ciutadans europeus fem una crida als presidents del Consell Europeu, del Parlament Europeu i de la Comissió Europea a condemnar inequívocament l’agressió de les autoritats espanyoles contra les catalanes i catalans i a prendre les mesures adequades contra el govern espanyol tal com està previst en els actes jurídics fonamentals de la Unió Europea.

Desaprovem la Unió Europea que mira cap a l’altre costat quan certa elit política trepitja i nega els drets humans bàsics, els drets civils i els principis del dret internacional!

Demanem a les institucions de la Unió Europea que facin tot el que estigui al seu abast perquè s’arribi a un diàleg entre les autoritats espanyoles i catalanes sobre la futura estructura política d’Espanya i Catalunya, i que reconeguin els resultats del referèndum en el qual el 90% dels votants que van poder exercir el seu dret a vot van fer-ho a favor de la independència.      

Demanem al president de la república, al parlament i al govern que condemnin l’agressió de les autoritats espanyoles i que expressin clarament el seu suport al dret de decidir sobre la independència de les catalanes i catalans.

El destí de les catalanes i catalans és també el nostre destí. Els expressem tota la nostra solidaritat i el nostre suport.