Komu mar, če ugrabijo RTV? – 2
Čestitam Magdi Plementaš Lombar za
odličen zapis pod gornjim naslovom z dne 6.4.2023. Tudi sam sem na obravnavani
torek spremljal informativne termine na TV Slovenija, da bi videl kako bo
zavoljo stavke novinarjev, program prilagojen. In razen informativnega
skrpucala nisem videl ničesar, kar bi na to kazalo. Še ustreznega obvestila
gledalcem ne, da bo na ta dan posredovanje informaciji o dogajanjih doma in po
svetu okrnjen, skrajšan na minimum, ker kolektiv pač stavka.
Imam za seboj tovrstno izkušnjo iz
časov, ko sem kot novinar in urednik informativnih oddaj še delal na televiziji
Koper-Capodistria. Vodil sem tudi sindikat vseh zaposlenih in smo si enkrat
leta ’87 ali '88 - spomin mi že malce peša - v odgovor na nek poizkus vodstva
zavoda, da bi posegel po naši organizacijski, programski in uredniški
avtonomiji, privoščili enodnevno stavko z grožnjo po ponovitvah. Vsa poročila
in osrednja dnevnika tako v italijanščini kot v slovenščini – Tuttoggi in
Primorska kronika - so bila skrajšana na minimum, na le nekaj minut, z
uvodno seznanitvijo gledalk in gledalcev s stavko in njenimi razlogi ter
zahtevami. In protest je uspel. V Ljubljani so vodilni dokaj hitro dvignili
roke. Da, tudi takrat, v času enopartijske ureditve, so se nekateri radi igrali
in se izkazovali s pozicije moči, a vedeli so za limite. Bili so angeli in bili
so demoni. In bila je amorfna množica. Tako kot danes.
No, iz naslova te izkušnje danes še
bolj prepričano solidariziram s stavkajočimi kolegicami in kolegi na RTVju in
mi ni vseeno, kako se bo zgodba s propadajočim osrednjim javnim medijskem
servisom končala. Ko sem videl že prvi tv dnevnik od 13h, ki ga je vodil Nejc
Krevs, ne da bi nas, gledalce, že v samem uvodu seznanil s potekajočo stavko in
s posledično okrnjenim informativnim programom, sem razumel koliko je bila ura.
Čisto stavkokaštvo s strani onega, ne vem še koliko velikega in vplivnega dela
novinarskega kolektiva, a bi ga poimensko v osrednjem Dnevniku razkril sam Igor
Pirkovič, ki z vodstvom zavoda dela roko v roki pri prevzemu hiše. In spet
Krevs ob 17h ter znova v Dnevniku ob 19h. Eno samo izživljanje nad trenutno
oblastjo, nad domnevno spornimi finančnimi transakcijami in krajo identitete
premiera Goloba v Romuniji, javljanja iz ukrajinske fronte - vedi če res?! –
Valentina Areha, ki potem ko je bil zaloten pri ponarejenih, že doma montiranih
prispevkih in to s tujim materialom, mu gre težko verjeti (no, ukrajinsko
čelado in neprebojni jopič je že imel?!) do Pirkovičevega modrovanja o zgodbi
naših in vaših glede obvladovanja RTV ter Možinovih zgodb povojnih pobojev. Na
kupu vse to s čimer pogosto in zelo rada operira opozicijska SDS. O sami stavki
novinarskih kolegic in kolegov le kratek zapis proti koncu oddaj, da pač »eden
od treh reprezentativnih sindikatov na RTVju stavka ker da se ne more zmenit z
vodstvom«.
A najbolj žalostno pride na koncu
dneva, v Odmevih, ki jih vodi Rosvita Pesek. Vsaj od nje, izmed ikon osrednjega
informativnega termina, bi pričakoval korektnost do dolgoletnih kolegic in
kolegov in do njihovega protesta. A bilo je isto kot pri Krevsovih javljanjih.
Kot da stavke ni, oddelala je svoje: ustavne spremembe in polemika o tem med
NSi in SDS, volitve v Furlaniji Julijski Krajini, nove napetosti ne severnem
Irskem ter pot Leynove in Macrona v Peking. Povsem na koncu pa znova le bežna
omemba stavke »enega od treh reprezentativnih sindikatov«. Pisal sem tako
Krevsu kot Peskovi, da sta po mojem ravnala neprofesionalno in predvsem
krivično do stavkajočih. Odziva ni bilo. »Komu mar, če stavkajo?!«
In medtem ko je javni zavod že
skoraj klon Nove24TV, ustavni sodnike in sodnice, ki bi naj odločali o
ustavnosti novega zakona o RTV razmišljajo komu izmed njih to prepovedati, ker
domnevno kontaminiran, oz. nepristranski, pri čemer stranke v postopku ugotavljajo,
da povsem »neomadeževan« ni nihče. In smo znova pri Kafki in Beckettu, oz. pri
vprašanju ne dolgo nazaj, Polone Jamnik, ki se tudi javlja v Dnevniku: ali si
sploh zaslužimo državo?
Nessun commento:
Posta un commento