giovedì 2 novembre 2023

Kam smo zašli?

 

Podprimo Antonia Guterresa!

Čez dober teden bo Odbor za zunanjo politiko Državnega zbora obravnaval predlog Deklaracije o trenutnih (?) razmerah na območju Palestine in Izraela. Recimo temu, končno. Po 3 tisočih mrtvih na teden, predvsem med civilisti v Gazi, po ubitem otroku vsakih 10 minut,  po polovici porušene in sicer razdejane palestinske enklave, brez goriva, elektrike, vode, hrane, zdravil, osnovnih pogojev preživetja, kamor humanitarna pomoč prihaja po kapljicah, je naše koalicijske poslanke in poslance očitno malce zapekla vest. Odločili so se za poseben dokument, ki bi naj usmerjal nadaljnje delovanje vlade v odnosu do te najnovejše bližnje-vzhodne tragedije. Kar je slednja počela doslej je bila več ali manj improvizacija ali golo sledenje zahodnemu toku. Najprej ponesrečena izjava zunanje ministrice Fajonove, o »neomajni solidarnosti z Izraelom«, ko je le-ta 7. oktobra kasiral svoj »11. september« – upad skrajnežev iz Hamasa na jug Izraela in pokol tisoč in več izraelskih ter tujih državljanov, v glavnem civilistov, ki ga, pravijo, da najboljša tajna služba na svetu – Mosad, ni znala preprečiti, nato priznanje Izraelu pravice »do samoobrambe v skladu z mednarodnim in humanitarnim pravom«. Netanyahujeva vlada je bila namreč najavila povračilni napad, oz. dokončni obračun s Hamasom in pričela z raketiranjem Gaze. Dokaj hitro so žrtve med Palestinci presegle število ubitih v Izraelu in vsak razumen človek je že uvidel, da bo spoštovanje mednarodnega in humanitarnega prava Izraelu zadnja briga.

Prvi iz politične konstelacije, ki je na to opozoril z izrecnim pozivom Izraelu, da naj bombardiranje Gaze takoj ustavi, ker da že presega pravico do samoobrambe in krši mednarodno pravo, je bil generalni sekretar Združenih Narodov, Antonio Guterres. Ob tem je krepko razhudil Natanyahuja in njegovega prvega botra, ameriškega predsednika Bidna, z opombo, da se Hamasovi napadi niso zgodili v praznem prostoru, temveč kot posledica 56 let trajajoče »zadušujoče okupacije« Palestine. Skoraj da banalna izjava ker ni povedal nič več in nič manj kot preprosto resnico, to kar vsak zemljan, ki malce pozna zgodovino izraelsko-palestinskega spora, ve. Toda na Zahodu nihče od odločevalcev, nikjer, niti v Evropski uniji, ni temu pritrdil, prvega skrbnika usode sveta vzel v bran. Tudi mi ne. Kar smo zmogli je bila 27. oktobra podpora pozivu Generalne skupščine OZN k takojšnjemu humanitarnemu premirju v Gazi, ki ga je itak Izrael zavrnil. Je sicer dovolil prihod nekoliko večje količine humanitarne pomoči, a obstreljevanja enklave ni ustavil. Še udrl je vanjo s tanki in ostalimi kopenskimi silami.

Zdaj stopa v akcijo parlamentarni OZP z deklaracijo, ki bi nekoliko usmerila nadaljnje poteze vlade in zunanjega ministrstva.

Predlaga jo koalicija na pobudo Gibanja svobode. A že prvo, hitro branje besedila, čakajočega na bolj jasen in pravičen odziv na to kar se tam dol dogaja, razočara. Najprej nudi kritje dosedanjim odzivom vlade in ne upošteva dinamike dogajanj v Gazi. Pohvalno da spomni dokaj korektno na zgodovino konflikta in da obsoja vsakršno nasilje ter poziva k humanitarni pomoči prebivalcem Gaze in k oživitvi mirovnega procesa, toda se v nadaljevanju, v bolj decidiranih točkah, spozabi na poglaviten vzrok sedanje rekrudescence te drame, oz. na 56 let - kot je spomnil Guterres – izraelske zadušujoče okupacije Palestine. Kot da je za vse kriv Hamasov masaker iz 7. oktobra na jugu Izraela, kot da okupacijska, segregacijska, genocidna politika izraelske vlade do Palestincev, odžiranje njihovega ozemlja z vedno novimi judovskimi naselbinami ter posmehovanje iz 25 resoluciji OZN nimajo pri tem nič. Kako lahko glavnino ugotovitev in obsodb nameniš palestinskim skrajnežem, za zavržno dejanje izpred meseca dni - ne pozabimo da bo deklaracija obravnavana 9. novembra - in ne Izraelu kateri odziv bo v desetkratniku, če ne več, presegel bilanco žrtev Hamasa. Že sami prizori iz Gaze in pa statistika pobitega palestinskega otroka na vsakih 10 minut kličejo po obsodbi Izraela, po sankcijah zoper njegovo vlado, po napotitvi Netanyahuja in njegovih generalov v Haag. Vnovično priznanje Izraelu pravice do samoobrambe, seveda v skladu z mednarodnim in humanitarnim pravom, je v luči napredovanja, obsega in posledic izraelske ofenzive na Gazo norčevanje iz javnosti. Morda bomo 9. novembra že priče zradirane enklave z obličja zemlje. In kaj bomo rekli takrat? Da je pač to zakrivil Hamas, ker je vedel, kaj bo storil Izrael?


Nessun commento:

Posta un commento