giovedì 12 novembre 2015

Prekletstvo balkanske poti - 2


CERARJEVE KRONE

Verjamem, spoštovani premier, da vam je bila odločitev o postavitvi ograje najtežja odkar vodite vlado, a prav zaradi tega, bi jo morali pretehtati še kak dan.
Najprej izbira »tehničnega sredstva« s katerim naj se usmerijo tavajoči migranti k poklicanim mejnim prehodom… najslabša možna, morda najcenejša, a grozljiva v svojem bistvu in v svoji simboliki. Kristusove bodeče krone, kot sem nekje prebral, da jim pravijo, ki jih vojska razteza vzdolž naše meje s Hrvaško,  so najslabša rešitev, ki ste si jo lahko domislili, ker spominjajo na čase hladne vojne, nekoliko tudi na koncentracijska taborišča, na tovrstne rešitve na vojnih območjih v Afriki ter Bližnjem vzhodu, ker so enake kot so bile Orbanove in na katere smo se zgražali, skupaj z vso preostalo Evropo, ker bodo odvračale ljudi, od morebitnega namena, da bi jih prestopali ne le kot preprosta fizična ovira, ampak kot mučilni in za koga lahko tudi ubijalski stroj, ker če se nam že ne smilijo migranti, bi se nam morale vsaj živali, kot je zapisal dober znanec. Sam sem nekako računal, če se jim že ne moremo ogniti, na bolj prijazne pregrade, na take, kot jih poznamo iz štadionov, iz drugih varovanih območji, brez bodic in rezil. No, bilo bi lahko še huje, priznam…žica z visoko napetostjo.
Da je marsikomu, tudi iz vaših političnih vrst, hudo nerodno, da smo se znašli pred bodečo žico priča nekoliko zmedena izjava šefice vaše poslanske skupine, Simone Kustec Lipicer, da »se na meji sicer postavljajo tako imenovane tehnične ovire, kar pa nikomur ni in ne sme biti razumljeno kot postavljanje bodeče žice«. Evo je! Kako naj razumemo bodečo žico drugače kot to kar dejansko je?
Zdaj pa drug problem… Opozorjeni ste bili, dragi Cerar, da utegne biti tovrstni poseg vzdolž meje, ki ni še povsem določena, oz. ugotovljena in označena, in je zato še predmet odločanja na haaški arbitraži, zelo tvegan in potencialno nevaren, zlasti ob sosedu, ki je sicer član iste evropske družine, a nič kaj pretirano kooperativen in razumevajoč do naših begunskih težav, ki so ne nazadnje tudi njegove, a ste v to hudo kislo jabolko vseeno ugriznili. In odziv se ni pustil čakati. »Odstranite žico, tam kjer poteka po hrvaški zemlji, ali jo bomo mi!« Kaj pa zdaj? Pojasnjevanje notranje ministrice Vesne Gjerkeš Žnidar, da to ni nikakršen prejudic meje, da je o tem obveščen tudi arbitražni tribunal, da namen je le preusmeritev toka migrantov k mejnim prehodom, ni dovolj, ne prepriča nasprotne strani, morda tudi zato ne, ker se noče pustit prepričat in vidi novo priložnost za fajtanje. Kaj sta že dejala pred kratkim predsednika Pahor in Kitarovičeva?! .. Da, kljub vsem težavam, z arbitražo in begunci, ostajata Slovenija in Hrvaška prijateljski državi? Aha, lepo, sem pomirjen…
Bil sem še poslanec v Bruslju, ko so bivšega predsednika Finske Marttija Ahtisaarija iz Evropske komisije prepričevali, da bi prevzel mediacijo o meji med Slovenijo in Hrvaško, potem ko se je bil Pahor, takrat na čelu vlade, odločil blokirati hrvaška pogajanja za članstvo v EU in še pred dogovorom o arbitraži. Tudi spoznala sva se, ko je na tiskovni konferenci, nobelovec za mir, ki je bil skušal pomiriti strasti v Kosovu, odklonil povabilo k posredovanju s pojasnilom, da je imel dovolj Balkana. Spomnil se je svojih diplomatskih prizadevanj in uspehov v Južni Afriki, Namibiji in drugih afriških deželah, jih opisal z najlepšimi občutki ter dodal: »Želel sem si, da bi videl isto situacijo na Balkanu, a žal temu ni bilo tako. Zato naj se z mejnim sporom med Slovenijo in Hrvaško ukvarja kdo drug!«
Ob tem spominjanju se mi je porodila mala hudomušnost: kaj če je ogrevanje stanja na meji dogovorjeno med Ljubljano in Zagrebom? Kaj če bi kak zrežiran fight med policisti s streljanjem vred, s slepimi naboji seveda, odvrnil migrante, da bi še naprej silili k nam? Tudi Sirci vedo, kaj se je dogajalo ob razpadu Jugoslavije. Balkan pač, zunaj ali znotraj združene Evrope, ohranja v političnem smislu, svoj zlovešč predznak in vse zastonj, da dopovedujemo, da mu več ne pripadamo, da smo izključno srednja Evropa. Če že Avstrija pozdravlja to da postavljamo ograjo, ne računajmo, da nas bo podprla tudi ob očitku Zagreba, da to počnemo tu pa tam tudi na hrvaškem ozemlju. Ostala Evropa še manj. Iz Bruslja pričakujmo sporočila v stilu: »Izbor načina varovanja Schengena je suverena pravica vsake posamezne članice, zato tudi ogradam ne nasprotujemo, a pazite da z njimi ne zanetite mejnih konfliktov s sosedi. Pozivamo k strpnosti, dialogu in sodelovanju med Ljubljano in Zagrebom, k temu da se obe strani vzdržita dejanj, ki bi vnašale nove napetosti v, zavoljo zlasti begunske krize že napeti in zapleteni situaciji«.

Torej, gospod premier, bomo bodečo žico raztezali dalje, pa naj bo kar bo? V premislek…dokler je še čas, dokler se kaj hujšega in nepopravljivega ne dogodi! 

Nessun commento:

Posta un commento