venerdì 10 gennaio 2020

Še o naših odzivih




Pahor: Ne bodimo sentimentalni do generala Soleimanija.

Predstavniški dom ZDA želi omejiti Trumpove možnosti za sprožitev vojne z Iranom, mi pa, kao suverena država, kot pravi predsednik Republike, ne premoremo niti najbolj drobne graje, kaj šele obsodbe, na račun Melanijinega soproga zaradi uboja enega najvišjih vojaških predstavnikov države, ki je tako kot mi in Združene države Amerike, vsaj formalno, enakopravna članica OZN. Edini prepoznaven slovenski politik, poleg Levice, ki si je to dovolil in z moje strani mu gre vsa pohvala, evropski poslanec SD, Milan Brglez. Ob tem da je poudaril, kako je atentat dodatno zakompliciral razmere v regiji, ga je označil za »noro potezo ameriškega predsednika, ki pomeni tudi doslej še nevidena kršitev mednarodnega prava«. Implicite torej obsodba in to odločna. Je pa pojasnil, dr. Brglez, kako »znotraj zavezniških odnosov, ki jih imamo z Združenimi Državami Amerike, je to težko povedat, kaj šele na podlagi tega ukrepat«. No, nihče ne poziva k ukrepanju zoper ZDA, razen Irancev samih, a kaka ostra evropska beseda na račun Donalda Trumpa bi se prilegla, prvič, ker bi mu povedali da se prijateljstvo, zavezništvo in medsebojno zaupanje gradi z obeh strani in uravnoteženo, ne pa tako, da najmočnejša določa sama kaj je prav in kaj ne, druga pa ji je primorana slediti, drugič ker bi morali Američani in Američanke slišat kaj si mislimo v Evropi o neumnostih, ki jih počenja njihov predsednik.
Ko so ga izvolili v Belo Hišo sem v nekem komentarju,  zapisal da je svet po 11. septembru kasiral še 9. november, dan ko smo za to izvolitev izvedeli. In napovedal kako se bo, tako kot po grozljivem sesutju njujorških dvojčkov, svet še enkrat poslabšal in se še bolj pogreznil v negotovost. Tako sem videl prihod na oblast Donalda Trumpa. In kar je sledilo potrjuje moje strahove. Odstopil je iz Pariškega podnebnega dogovora, raztrgal kmalu, kljub prošnjam evropskih partnerjev in prijateljev, da bi tega ne storil, še jedrski sporazum velesil z Iranom, pričel zaostrovati retoriko s Severno Korejo, a jo tudi kasneje omilil tako da sta se z Kim Jong Unom celo srečala in pričela prijateljevati – to je edino kar je po mojem dobrega storil – nato grozil Venezueli, pa odstopil tudi z raketnega dogovora z Rusijo, pričel trgovinsko vojno s Kitajsko in napovedoval carine tudi na uvoze z EU, opustil politiko multilateralizma in sedaj še najbolj nevarno potezo doslej - likvidacijo enega od simbolnih osebnosti Irana, ki je še bolj omajala namero Teherana da bi vendarle ostal znotraj jedrskega dogovora.
Po povračilnem iranskem raketiranju ameriških postojank v Al Asadu in Erbilu, v Iraku, ki naj bi vsaj delno potešil klicanje iranskih množic na maščevanje in sporočilo z Washingtona, da hujše škode ni bilo in da bodo sprožene le še dodatne sankcije, ne pa vojaški ukrepi, naj bi se razmere nekoliko umirile, a spoznali smo Trumpa kot neprevidljivega in tudi duhovi v Iranu niso povsem pomirjeni, zato je prav, da je Slovenija umaknila svojih 6 vojakov z misije NATOvih zaveznic v Iraku in naj bi tako tudi ostalo. A upanja ni veliko. »Smo del zahodnega sveta – pravi naš predsednik Republike – zato ostajamo del globalne koalicije proti ISISu in februarja bomo v Irak poslali novo vojaško skupino«. Dodaja da »ni potrebe, da bi imel kdo sentimentalne občutke do Soleimanija«, ker da je vodil vrsto operaciji proti »naše skupne zavezniške cilje« v Ormuški ožini, proti ambasade ZDA itd. Razumem ga, kot soglašanje z likvidacijo generala kar me spominja na kimanje naše vlade Bushu, ko je na osnovi dokazanih laži o "posedovanju orožja za množično uničevanje" s strani režima Saddama Husseina, napadel Irak. In spet me je sram!

 

Nessun commento:

Posta un commento