Razmejitev državnega ozemlja ni pristojnost Unije? res je, toda…?!
Dozdeva se mi, da generalni pravobranilec sodišča Evropske Unije Priit Pikamae dobro pozna lepote dalmatinskih otokov. Primerno bi ga bilo vprašati, ali morda razpolaga tudi z kako vikendico ob kaki od hrvaških plaž. Da, začenjam verjeti v špekulacije, da si s svojimi jadranskimi lepotami Hrvaška kupuje vse več naklonjenosti v krogih znotraj EU in sicer v mednarodnem prostoru, kjer se odloča o njenih interesih.
Slovenska pritožba na Evropsko sodišče, kolikor jo javnost pozna, ne naslavlja razmejitve državnega ozemlja s Hrvaško, temveč hrvaško neupoštevanje sodbe arbitražnega tribunala o tej razmejitvi in s tem kršenje evropskega pravnega reda. Ce sodi seveda arbitražno odločanje v instrumentar tega reda. Neuki smo bili vse doslej in smo še prepričani da ja, da velja enako kot pri običajnih sodnih inštancah in da pravnomočne sodbe, tudi arbitražne, gre spoštovati in izvršiti.
Če bo slučajno tudi samo Evropsko sodišče sledilo mnenju svojega pravobranilca, bo nujno sprožiti na vseh ravneh EU razpravo o postulatih, praksah in zdržnosti evropske pravne ureditve. Ker če je arbitraža le opcijska rešitev nekega spora, iz katere se vsak od deležnikov lahko umakne brez posledic, jo bo potrebno ukiniti, prepovedati, odmisliti, sicer bo postala prej generator kot zaključevalec konfliktov v mednarodnih in bilateralnih odnosih.
Kazalo bi, da bi naši evro-poslanke in poslanci tovrstno vprašanje že postavili strokovnim pravnim službam parlamenta, ter povprašali o tem tudi predsednico nove Evropske komisije, še raje od nje zahtevali čim bolj precizen, ne izogibajoč in ne dvomljiv odgovor, kot je bila praksa njenega predhodnika, na vprašanje ali arbitražo o razmejitvi med Slovenijo in Hrvaško, mora slednja upoštevati in sodbo implementirati, oziroma ima pravico od nje odstopiti, ter v tem primeru kaj sledi, kaj vsaj svetuje? Pa naj ne bo presenečena, če ne bo slovenskega soglasja k sprejemu Hrvaške v Schengenski prostor in se bo klima nad zahodnim Balkanom hitreje ogrela. Jo gre še enkrat spomniti, da Hrvaška nima rešenega vprašanja še z Srbijo, Bosno in Hercegovino ter Črno Goro in da je bila, oziroma še je prav arbitraža videna kot najbolj primerna pot iz te neurejenosti.
2008 sem bil edini slovenski evro-poslanec, ki je javno ugovarjal odločitvi Boruta Pahorja in njegove vlade, da ustavi pristopna pogajanja Hrvaške k EU do končnega in uveljavljenega dogovora o meji, ker da brez arbitraže ne bo šlo.
In da nisem bil v zmoti je dokazal dve leti kasneje dosežen dogovor o arbitraži. »Kak fantastičen dan!«. A da bi že takrat vedel, kako se bo Hrvaška pri tem obnašala in kako se bodo obnašali njeni evropski prijatelji, od Junckerja dalje, bi kar ostal tiho, če že ne kar pritrdil Pahorjevi odločitvi. Verjel sem in bi se rad še tega držal, v vladavino prava, zato me stališče generalnega pravobranilstva Evropskega sodišča v Luksemburgu, priznam, hudo preseneča in žalosti.
Nessun commento:
Posta un commento