KNOVSova šlamparija!

SAMOKASTRACIJA ALI SKORAJ…

Sem eden izmed mnogih upokojencev, a ne sodim med fani Karla Erjavca, prej bi rekel obratno, toda tokrat ima prav! Matej Tonin s svojim KNOVSom, s preiskovanjem odgovornosti za prisluškovalno afero ob arbitraži o meji s Hrvaško, dela škodo Sloveniji. »Hrvatje se nam posmehujejo…« - pravi naš obrambni minister in kolikor mi povedo prijatelji in znanci onstran Dragonje, mu gre pritrditi.

Na vprašanje čemu razčiščevanje ozadij, odgovornosti in drugih okoliščin te zgodbe, potem ko je arbitražno sodišče samo presodilo da prekršek, ki sta ga bila zagrešila slovenski sodnik Sekolec in slovenska vladna agentka Drenikova z nedovoljenim telefonskim klepetom ni v ničemer onemogočil ali otežkočil, da bi arbitri vendarle proces pripeljali do konca,  je predsednik parlamentarne Komisije za nadzor obrambno-varnostnih služb zatrdil da je bil cilj preiskave »preprečiti takšne napake v prihodnje«. No, verjemimo v dober namen, toda odločitev da se je vanjo šlo dopoveduje domači, a tudi hrvaški in širši mednarodni javnosti, da ljudje, ki jih Slovenija pošilja naokoli zastopat svoje interese, so amaterji, nevredni zaupanja, in da Hrvaško gre nekako razumeti če je podvomila v poštenost sojenja ter iz arbitraže odstopila. To pa je hudo narobe, dragi Tonin!

Zlasti v trenutku, ko čakamo na še eno razsodbo, tokrat z Luksemburga, o tem kdo ima prav pri slovenskem zatrjevanju, da z neupoštevanjem arbitražne odločitve o meji med državama, Hrvaška krši evropsko pravo.

A problem je tudi v medijih, ki so v mnogočem nasedli KNOVSovi  performansi in tudi sami sprašujejo in raziskujejo kdo je bolj kriv pri Sekolčevi in Drenikovi šlampariji. Ne pozabimo, da je Hrvaška samo čakala na priložnost, da bi odstopila iz dogovora, ki sta ga bila podpisala pred 10 leti predsednika vlad, Pahor in Kosor, zato tudi hrvaško prisluškovanje, in če se ne bi zgodil pogovor med sodnikom in agentko, bi v Zagrebu poiskali in našli kak drug izgovor.

Preiskuješ odgovornosti takrat ko ti nekaj spodleti, ne ko je igra še povsem odprta. V tem primeru bi Tonina razumel in podprl le ko bi po umiku Hrvaške iz arbitraže prekinilo delo tudi sodišče in priznalo nezmožnost poštenega sojenja. A se to ni zgodilo, tribunal je proces nadaljeval, si vzel kar nekaj časa tudi za samo presojo morebitnih posledic omenjenega incidenta na končno razsodbo, ugotovil da jih ni bilo in do konca pripeljal tudi odločitev o meji. Od tistega trenutka dalje, je bila otročarija, o kateri je govora, pase'.

Smo pa s to preiskavo in njenimi zaključki dokazali še enkrat več, da ko nas že ne oklofutajo drugi, se pred ogledalom zelo radi sami.