Premiki na svetovni šahovnici

KAJ ČE ZDA IN NATO, PO UMIKU IZ AFGANISTANA GREDO V UKRAJINO?

 

Beremo te dni o končanju najdaljše ameriške vojne. Po 20 letih, tam do 11. septembra, bodo ZDA umaknile svoje vojake iz Afganistana. In kaže da bodo enako storile tudi ostale članice zveze NATO. Tudi mi. Kaj se bo zgodilo s to državo, ali bodo Talibani, ki obvladujejo 2/3 njenega ozemlja prevzeli še ostali del, oziroma se držali sklenjenega mirovnega dogovora s prozahodno vlado v Kabulu, se ne ve, a pomembno je, da v njej ne bo več tujih sil. Edine, ki jim gre priznati pravico zasedanja tujih ozemelj so tiste z mandatom Organizacije Združenih Narodov.

Mirovniki širom sveta se seveda tega veselimo a se obenem sprašujemo ali se je ameriški predsednik tako odločil ker mu je preprosto dovolj policijske vloge ZDA po svetu, ker sta dve desetletji angažmaja v tej azijski državi pogoltnili preveč ameriških življenj in na milijarde dolarjev, ali ker vidi potrebo po fokusiranju zunanje politike in razporejanju sil drugam?

 V Grčiji se je minule dni pričela vojaška vaja »Iniochos 21« s sodelovanjem letalskih sil ZDA, Izraela, Združenih Arabskih emiratov, Francije, Španije in Cipra. Domačini so zraven le z izposojo svojih vojaških baz. Ni nepomembno katera letala so Američani angažirali in sicer F-16 510. udarne skupine iz Aviana, pri  Vidmu, kateri namen je zapisan v samem emblemu formacije: izpod orlove glave, atom s tremi strelami, ki zadenejo zemljo. Gre torej za letala usposobljena tudi za jedrski napad.

Vaja se odvija nad Egejskim morjem in je povezana z ameriško maxi vajo Defender-Europe 21, ki poteka že od polovice marca. Na 30 lokacijah v 12 državah Evrope in Afrike, slednja poskuša interoperabilnost med silami ZDA in ostalih članic Severnoatlantskega zavezništva (mobiliziranih je 28 tisoč vojakov iz 26 držav) v službi – kot piše na svoji spletni strani – strateškega partnerstva za varnost na Zahodnem Balkanu, na območju Črnega morja, severne Evrope, Kavkaza, Ukrajine in Afrike.

Vse to tvori iz Evrope svojevrstno paradno igrišče, ki, če mu dodamo še nekaj let staro in nikoli preklicano namero ZDA po namestitvi nosilnih raket tudi z jedrskimi konicami v Romuniji in na Poljskem, najnovejša sporočanja iz Washingtona in Bruslja ukrajinskim oblastem da naj računajo na ustrezno, tudi vojaško pomoč ob stopnjevanju ruske agresije - kot ji pravijo -  na vzhod te države, želja le-te po vstopu v EU in NATO ter, nenazadnje, ob najnovejših ameriških še trajajoče sankcije EU uvedene zoper Rusijo po aneksiji Krima 2014 in izjave Bidna o Putinu »morilcu«, iritira ne malo Kremelj. Pa se ne gre za to čuditi. Koga ne bi? Prej se gre spomniti na zagotovila Zahoda Mihailu Gorbačovu, ko je razgrajeval Sovjetsko zvezo ter Varšavski pakt in se je ugašala hladna vojna, da se Severnoatlantsko zavezništvo ne bo širilo proti ruskim mejam. A se prav to danes dogaja. Nekdanje evropske zaveznice ali, če hočemo, podložnice Rusije v razformirani vzhodni aliansi so prešle na nasprotno stran in NATO je vse bližji ruskemu ozemlju. Z Estonijo in Latvijo je že tam, daljši del meje pa je še nekako izven dometa – »tampon coni« sta tesna ruska zaveznica Belorusija ter Ukrajina, ki jo Moskva očitno ne misli kar tako prepustiti zahodu, še toliko bolj ker ima na vzhodu te države, v samooklicanih »ljudskih republikah« Doneck in Lugansk, svojo manjšino. 

Pa ne pozabimo še na eno zgodovinsko okoliščino, ki je nekako trasirala pot če že ne sprejemanju, vsaj prenašanju »vplivnih območji« supersil, kolikor gre že to prakso, po vseh postulatih mednarodnega prava in resoluciji OZN, obsoditi in zavreči. Oktobra 1962 leta, sredi najbolj ostre hladne vojne, je takratna Sovjetska zveza nameravala na skrivaj namestiti jedrske rakete na Kubo, ki jo je že vodil Fidel Castro, a izvedelo se je in ji ZDA tega niso dovolile. Z vojaško pomorsko blokado so zaprle pot ruskim tovornim ladjam, ki so prevažale rakete in opremo, in malo, zares malo je manjkalo da bi prišlo do kolizije in neposrednega vojaškega spopada med supersilama. Dišalo je tistih 13 dni, kolikor je kriza trajala, po tretji in tokrat jedrski svetovni vojni. Rakete so bile v silosih aktivirane na obeh straneh. Le pogovor po rdečem telefonu med predsednikoma Kennedyjem in Hruščovom jo je preprečil. Ruske ladje so se obrnile in se vrnile domov, Washington pa je zagotovil da na Kubo ne po posegel a dal obenem vedeti, da s Castrom ali brez sodi ta država in celotno Antilsko otočje v vplivni prostor ZDA. Tako kot danes Kremelj sporoča Zahodu v zvezi z Ukrajino. 

In kaj bi morali storiti mi, Slovenija, v teh vse bolj napetih razmerah? Izločiti se iz tega prekletstva z odhodom iz zveze NATO ter s primerno ekvidistanco in s statusom neodvisne in neuvrščene članice svetovne skupnosti, tako kot Finska, Avstrija, Švedska, Irska in še katera, prevzeti proaktivno posredniško vlogo pri iskanju poti iz te najnovejše hladne vojne.