lunedì 19 aprile 2021

Resnice in laži ob 30.obletnici

 


KMALU OBELEŽITEV 30.OBLETNICE VOJNE ZA SLOVENIJO… TUDI V KOPRU

 

Pred 30 leti je v naši občini JLA zavzela mednarodna mejna prehoda Škofije in Lazaret. Dan prej kot drugje po Sloveniji, kamor se ji policija in Teritorialna obramba nista uprli z orožjem. Splet okoliščin, med drugim tudi to da TO ni bila ustrezno organizirana in da ni bilo tovrstnih ukazov z vrha, je hotel, da ob prihodu agresorskih enot ni prišlo do streljanja. Pogajanja tudi ostra z zveznimi policisti, da – pomnimo Fabia Steffeta na Škofijah – a raje začasni umik kot uporaba orožja, ki bi pomenila pot v eno samo smer – v krvav spopad v tistem trenutku neznanih razsežnosti. Zagotovo bi padale žrtve in to na obeh straneh. Zgodilo se je tri dni kasneje, v soboto 29.junija zjutraj. V vasi Škofije. Počilo je in trije pripadniki zvezne vojske, ki nebi smeli zapustiti mejnega prehoda, so v svojem vozilu obtičali mrtvi. Še nekaj ranjenih v blindiranem BOVu, ki je iz Moretinov drvel na pomoč tovarišem, a so ga naši ustavili in zajeli pri Serminu. Takoj ukaz generala Marjana Čada, ki je poveljeval reškemu korpusu, o napotitvi oklepnih in drugih okrepitev, a se je odločil priti tudi sam, zato da bi se znova, še enkrat pogajali, kot se šli oborožen spopad. Poklical je načelnika Uprave za notranje zadeve Koper, Dušana Molka, mu predlagal pogovore na občini, ki bi jih naj moderiral predsednik občinske skupščine (bila je to moja malenkost, ki je generala poznala iz vsakoletnih proslav dneva JLA, 22. decembra) in ko je padel naš DA se je podal na pot. Okrepitve je zadržal pri kamnolomu na Črnem Kalu in prispel v Koper samo s varnostnim spremstvom. Ob 14h so stekla pogajanja, vsak je vsakemu povedal kar mu je šlo, a po dneh napetih urah je bil »mirovni« dogovor vendarle sklenjen in podpisan (o detajlih morda drugič). Čad se je napotil nazaj na Reko in s seboj potegnil še kolono s Črnega Kala. Od takrat dalje je orožje mirovalo. Potrebni so bili sicer še dodatni pogovori, v Moretinih, s polkovnikom, ki je poveljeval enotam JLA in ki je imel v tej vasici svoj štab, a se razsodnost ni razvodenela – preklicano je bilo tudi letalsko posredovanje iz Pulja -  in prišel je večer 3.julija, ko so se vojaki pobrali, spakirali kufre in arzenale in, lepo v dveh kolonah, prva iz Škofiji, druga iz Moretinov, se napotili nazaj tam od koder so bili prišli nepovabljeni osem dni prej. 

Čemu ta pripoved? Da bi se starejši bralke in bralci, zlasti s Kopra, teh dogodkov spomnili in jih znova podoživljali – obletnico neodvisnosti bomo vendarle počastili in praznovali – mlajše pa, ki jih takrat še ni bilo ali so bili komaj shodili, da bi podučili o tej kratki a pomembni vojni in o tem, kako so se do nje postavili njeni glavni protagonisti. Je pa še en razlog. Morda bolj oseben. V določenih krogih, predvsem okrog stranke SDS in njenega predsednika Janeza Janše, se niso nikoli sprijaznili z dejstvom, da se v Kopru ni streljalo tako kot drugod, da smo se raje pogajali in si prizadevali za ohranitev miru, kolikor je le bilo mogoče, vedoč da bo slej ko prej o končanju konflikta in o umiku zvezne armade padla politična odločitev. In izbrali so mene za strelovoda te njihove frustracije. V knjigi Premiki me je sam Janša obtožil kolaboracije z JLA in narodnega izdajstva, da bi to dokazal je zmanipuliral, tako da jih je le delno objavil, dve moji takratni pismi: predsedniku vlade, Peterletu, in generalu Čadu, kateri namen je postal jasen, ko sem ju kasneje objavil v celoti v Primorskih novicah. A moje pojasnjevanje je bilo za omenjene gospode neprepričljivo, nepotrebno, brezvezno. Ostal sem tisti, ki je »paktiral« s Čadom – da sem bil k temu zaprošen s strani pristojnih ni igralo vloge. A Hojsovo Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve gre te dni še dlje: »Vsa družina Juri se je v času osamosvojitvene vojne aktivno postavila na stran agresorske JLA«. Pomislil sem na mojo drago, ki je samo čakala, da bi se s službe na občini vrnil domov živ in zdrav in na otroka, ki sta bila premajhna, da bi povsem razumela kaj se je dogajalo in kam je vse to vodilo. Od Jurijevih ostaja le brat Franco, ki se je vestno odzival sej Republiške skupščine in le enkrat ostal protestno doma zaradi stopnjevanja nacionalistične retorike Demosove vlade. Od kod Hojsu in njegovim  da smo se bili Jurijevi postavili na stran JLA?

Nazadnje pa še češnja na torti idiotizma Janševih trobil. Jaz in brat Franco bi naj kot zakrinkana agenta, poročala na tujem o krivdi Slovenije za razpad Jugoslavije in za morijo, ki se je ob njem dogajala. Podpisani bi se naj – po Novi24Tv - skrival pod imenom Christiani, Franco naj bi bil Vento. Bilo bi dovolj, da bi gospoda Tomašič in Puš, glavni figuri te postaje, ki razglaša da se krčevito bori proti lažem, kliknila na Googlu. Našla bi dve resnični imeni takratnih poročevalcev o dogajanjih v razpadajoči SFRJ in sicer Fabia Christiania, generalnega konzula Italije v Ljubljani, ki bi kasneje postal prvi ambasador, ter Sergia Venta, italijanskega veleposlanika v Beogradu. Kako mizeren in neozdravljiv – sem si rekel -  je um teh gospodov in njunega šefa, ki bi moral za ta diplomata vedeti, a je zapisano laž raje delil na družbenih omrežjih.

 

 

Nessun commento:

Posta un commento