Tega članstva ne potrebujemo

KDAJ BOMO SPOZNALI, DA NAM NI MESTO V NATU?

Skrajni čas je da odidemo. 17 let pripadamo tej organizaciji in od tega imamo nič več kot stroške in tveganja, glede na trenja, ki jih sama ustvarja v odnosih z vzhodnimi tekmeci, z Rusijo in Kitajsko in primis, in z domnevno »mirovnimi« posredovanji širom sveta. Vstopili smo vanjo v večinskem prepričanju (66%) da nas bo to članstvo ščitilo, da nas bo kolektivna varnost bolje varovala in manj stala, da bomo pridobili na mednarodnem ugledu in veljavi. Je danes res temu tako? Smo dokazljivo bolj varni in varčni? Prepričani, da če ji ne bi pripadali, bi že bili napadeni? Morda še bomo? Od koga? S katere strani? Čemu? So Avstrija, Irska, Švedska, Finska, Švica…bolj izpostavljene grožnjam današnjega in prihodnjega časa ter manj ugledne članice mednarodne skupnosti? Ne mi zameriti, drage bralke in bralci, če znova težim s to temo, a me je nedavni Intervju Ksenije Horvat na TV Slovenija z dok. Vlasto Jalušič z Mirovnega Inštituta, ohrabrilo v veri, da obstaja še kdo in še bolje strokovno podkovan ter zmožen nagovoriti javnost kot sam, o nesmiselnosti in celo škodljivosti naše pripadnosti Severno-Atlantskemu zavezništvu.

Ruski predsednik Putin je v svojem nedavnem letnem nagovoru posvaril zahod, pravzaprav ZDA in NATO, posredno torej tudi nas, da za Moskvo obstajajo meje, ki jih ne gre prestopiti. »Upam, da nikomur ne pade na pamet, da bi prestopil tako imenovano rdečo črto proti Rusiji. Kje je ta črta, se bomo v vsakem konkretnem primeru odločili sami!«. In le-ta je v tem trenutku brez dvoma Ukrajina.

Težke besede, v duhu hladne vojne, za katero smo verjeli, da je bila končana s padcem Berlinskega zidu in z razpadom Sovjetske zveze ter Varšavskega pakta. Smo bili v zmoti? Strašljivo torej kar nam sporoča tudi od dobrega dela Rusov osovražen Putin, a ga gre do neke mere razumeti. Zahodno zavezništvo, ki je bilo nastalo kot protiutež vzhodni aliansi, za razliko od nje pa je obstalo, se razširilo in ojačalo, je vse bližje ruskim mejam in na Rusijo dodatno pritiska z napovedmi po podpori, celo vojaški pomoči Ukrajini, ki naj bi z Belorusijo tvorila še edino pomembno tampon cono pred neposrednim stikom med jedrskima antagonistoma. Dodajmo še stopnjevanje sankciji proti »malopridnemu« Kremlju, zaradi Krima in zaprtega Navalnega, pa bo nagovor Putina dobil svojo polno razlago.

A vrnimo se k našemu članstvu v NATO. Mnogo se je dogajalo v teh 17 letih, od Iraka do Afganistana, od Sirije do Trumpa, od našega strahu, da bi kot nekdaj zagovornica sveta brez jedrskega orožja pristopili k Pogodbi OZN o prepovedi le tega, do že opisanih tenziji z Rusijo ter občih prizadevanj zahoda da bi si ostali svet v čim večji meri podredil, oziroma na novo zarisal meje svojega vpliva. A dogajalo se je veliko tudi znotraj zavezništva samega. Nazadnje nov nevaren plinski spor v Egejskem morju med članicama Grčijo in Turčijo, zdaj pa še Erdoganov afront Bidnovi administraciji, potem ko je le-ta označila za genocid turški masaker nad Armenci med prvo svetovno vojno. Zaukazal je umik ameriških letalskih sil iz Turčije v roku naslednjih 15 dni in napovedal prekinitev vojaškega sodelovanja z ZDA. Do nadaljnjega. Kako bo Washington odgovoril bomo še videli, a ne glede na to, sobivanje v organizaciji, ki postaja leglo konfliktov navzven in navznoter, je iz dneva v dan vse bolj naporno. Pa odmislimo vse odločnejše zahteve članicam s strani vodstva zavezništva in zlasti ZDA po povečanju obrambnih izdatkov.

Skratka, skrajni je čas da odidemo, da zapustimo to druščino in se suvereno postavimo ob bok nevtralnim in neuvrščenim članicam mednarodne skupnosti, ali vsaj, da po 17 letih članstva potegnemo črto ob sodelovanju tudi strokovne javnosti in ne le obramboslovne, ter civilne družbe. Še bolje, da povprašamo narod, na posvetovalnem referendumu, ali se še strinja z odločitvijo iz leta 2004, oziroma ali bi kazalo storiti to, kar so Britanci z Evropsko Unijo, pri čemer vedimo, da bi bil odhod iz zveze NATO iz tehničnega in pravnega vidika veliko enostavnejši.