Kaj
pravi o izzivih časa slovenska diplomacija?
…o vojnah sem pa tja, ki ne pojenjajo in se množijo,
o enakem trendu terorističnih dejanj in groženj, o samooklicani Islamski
državi, o vlogi oblastnikov tamkajšnje regije in drugih vlad pri njenem nastajanju
in njeni krepitvi, o migracijah iz vojnih in obubožanih območji v »obljubljeno
deželo Evropa«, o sami Evropski uniji in razgrajevanju njenih temeljev s strani
posamičnih članic (Poljska, Madžarska in druge), o pospešenem procesu
včlanjevanja Turčije ob vseh grehih in stranpoti Erdoganovega režima, o potiskanju
članstva, z Ukrajino, na samih duri Rusije, ki ob občutku ogroženosti že
spreminja svojo obrambno doktrino in to ne v smer, ki bi pomirjala, o perspektivah
Schengenskega dogovora, o razraščanju fašizma na naši celini in sicer pomikanju
politične ter oblastne osi vse bolj desno? Ne nazadnje o tem ali bo pariški
podnebni dogovor obrodil želene učinke?
Mediji o vsem tem niso kaj prida poročali. Kar se je
dalo izvedeti in kar piše tudi na spletni strani Ministrstva za zunanje zadeve
je to, kar so v glavnem povedali šefi: minister Erjavec, premier Cerar,
predsednik Republike Pahor in predsednik parlamenta Brglez. No, še kaka veleposlanica,
oziroma veleposlanik, povprašan s strani novinarjev, je kaj kratkega izustil in
to izključno o begunski krizi in ograjevanju meja, češ da smo pri tem zelo
pridni, bodeči žici navkljub ali prav zaradi nje, kot nam sporočajo iz drugih
evropskih prestolnic. Naj pri tem pripomnim, da bo že prišel čas, ko bomo
morali položiti račune za to sramoto 21.stoletja. Vse ostalo kar si je smetana slovenske
diplomacije povedala je obtičalo tam, na jubilejnem 20. posvetu, za zaprtimi
vrati in varovanimi zidovi gradu Brdo.
Pa se sprašujem, tudi kot nekdanji, sicer dolgoletni
član parlamentarnega odbora za zunanjo politiko, ki se je s temi gospemi in
gospodi pogosto srečeval in si z njimi izmenjaval mnenja, ali so ocene šefov o
temah na mizi slovenske diplomacije, ki smo jih prebrali ali slišali s tega
posveta, vse kar slovenska javnost sme vedeti, oziroma vse kar premorejo analitiki
in akterji naše zunanje politike? Veliko več izvemo od poročanj in komentarjev
slovenskih dopisnikov na tujem ali pojasnjevanj strokovnjakov doma, a tega ni
zaznati v izjavah, usmeritvah, priporočilih in strategijah zunanjega
ministrstva.
Recimo, ocene, da v reševanje vojne v Siriji in Iraku,
oziroma v boju proti Kalifatu, ki straši in ogroža svet, je ključnega pomena vloga
sirijskega predsednika Asada, ker da se brez njega ne da zmagati nad jihadisti,
ni slišati ne iz Erjavčevih ne Pahorjevih ust, ki se raje držita recepta
Merklove, Hollanda in Barack Obame, da treba za vsako ceno sirijskega samodržca sneti
s prestola. Ali pa spet iz vrst stroke opozorila, da zavoljo kulture, značaja
in zgodovine Rusov, ni pametno hiteti s širitvijo EUja, še manj zveze NATO do
njihovih meja, zlasti ne z Ukrajino, ki je v vojni s pro-ruskimi separatisti.
Da je to vse prej kot modro, ker nevarno.
In kaj nam imajo povedati, naši vrli diplomati, o
hitenju s Turčijo, o mižanju na njena
celo zločinska početja, samo zato, da nam prihrani nekaj kolon beguncev? O tej
kupčiji EUja z Erdoganom, ki nas bo evropske davkoplačevalce stala mimogrede,
najmanj 3 milijarde evrov, ki bolj kravja ne more biti?
Da ne bo nesporazumov. Od vselej podpiram sprejem
Turčije v Unijo, a ne z diskontom in zlasti ne z režimom kakršnega je izbrala.
Lani preminuli nemški umetnik ter filozof Gunter
Grass ni leporečil nad tem, da je sedanja civilizacija na razpotju med
preživetjem in izginotjem, da smo že nekaj časa v tretji svetovni vojni, le da
tega ne zaznavamo, ker da »je proces, ki poteka po tihem in postopno, ki se razteza
od enih do drugih bojišč, med seboj oddaljenih, in vendar – poudarja Nobelovec za
književnost ter avtor Pločevinastega bobna - sta pri vseh očitna nemoč politike in moč
gospodarstva, ki je pri vladanju sveta že prevzelo prvenstvo«. Da je tretja svetovna vojna že tu pravi tudi
papež Frančišek, le da se odvija po koščkih.
Kaj še manjka, da bomo razumeli, da je usodnega
pomena, za pogasitev vojn, ustavitev ISISa, umiritev razmer od koder begunci
bežijo, repristinacijo politike miru in varnosti v čim širšem prostoru, dojemanje
tudi strahov ter interesov Rusije in njenih zaveznikov ter iskanje sinergiji z
njimi. Da kak norec, na eni ali drugi strani, sproži še jedrski arzenal?
Varnostni svet Združenih narodov je ob zadnji,
soglasno podprti resoluciji, ki poziva svet k globalnemu boju proti terorizmu, nakazal
pot in voljo, ki ju ne gresta zamuditi. Naj torej Bruselj ustavi konje glede
članstva Ukrajine in Turčije, ohrani naj le njuni perspektivi, naj zaveznikom
onstran Atlantika sporoči, da potrebujemo, če bo nujno, tudi novo »Jalto«, članicam
Unije pa nov dogovor o skupnih vrednotah in pravilih sobivanja, oziroma – če si
sposodim Pahorja – o enotni viziji.
In, spoštovani slovenske diplomatke in diplomati,
potrudite se in če treba, opogumite se, da vas bo kaj več slišat!
Nessun commento:
Posta un commento