mercoledì 19 gennaio 2022

Arbitraža in SOPS vse bolj bled spomin

 

KAKŠEN FANTASTIČEN DAN!

 

Kaj porečeš danes, gospod predsednik? Ko si podeljeval mandat Janezu Janši za sestavo vlade, po odstopu Šarčeve, namesto da bi se zavzel za predčasne volitve, oz. prepustil Državnemu zboru, da bi si sam poiskal nadomestnega premiera, smo te nekateri opozarjali, da bo z arbitražo o meji s Hrvaško konec, da se bo vztrajanje za njeno uveljavitev nehalo, da se bo Janša s hrvaškim kolegom Plenkovičem tako ali drugače dogovoril, da iz tvoje moke, iz tvojega »fantastičnega dne«, ne bo kruha.

Političnega suporta s strani Evropske komisije, zavoljo tesnosti prijateljstev znotraj EPP, tudi osebne med Junckerjem in Plenkovičem, ni bilo, neuspešni smo bili tudi s poizkusom po pravni poti. In ostala nam je le utvara, da je problem formalno rešen, da je meja zagotovo na morju določena, da je potreben le čas, da to spozna in prizna tudi Hrvaška. Prišel pa je nek drug čas - čas razglasitve izključnih ekonomskih con s strani Italije in Hrvaške, s čimer sta si državi dejansko razdelili Jadran in pri čemer je naša vlada, sicer povabljena zraven bolj iz vljudnosti kot drugo, umolknila, namesto da bi vsaj poskušala se znova poslužiti kakega pravnega trika, če hočemo, da bi za ceno slovenske privolitve v to razglasitev s strani Hrvaške izbojevala priznanje arbitraže. Verjamem, da bi na podlagi njene razsodbe, udejanjenje hrvaške pravice po omenjeni coni lahko zamaknili in Zagreb prisilili k zarisovanju nekoliko spremenjenega zemljevida le te. A morala bi biti diplomacija odločnejša in iznajdljivejša. Seveda, če bi obstajala volja po tem. Ne gre pozabiti, da arbitražnemu reševanju mejnega spora Janša ni bil nikoli naklonjen.

Upali smo nekateri, glede na to, da se je bila nova vlada vendarle zavezala k kontinuiteti odnosa do arbitraže in njene implementacije, da bo ob vztrajnem hrvaškem zavračanju sodbe, poiskala z drugo stranjo način njene uveljavitve brez nujnega priznanja, recimo z dvostranskim dogovorom o vsaj približno enaki meji v Piranskem zalivu pa do mednarodnih voda. Morda je tiha diplomacija na tem tudi delala, da ne bom krivičen do gospoda Logarja, a do danes še vedno od tega nič od nič.

Izvemo samo, sicer le po informacijah, ki prihajajo s hrvaške strani, da bi se naj dogovorili za neko skupno ribolovno cono od Kopra do Umaga, kjer bi lahko prosto lovili naši in sosedovi ribiči. Povejmo takoj, da če bi bilo to res, bi pomenilo izigravanje Sporazuma o obmejnem prometu in sodelovanju iz septembra 2001, ki še vedno velja tudi po evropskem pravu in predvideva tovrstno cono od Piranskega zaliva v celoti, pa vse do Vrsarja. Res je, da je se je ta režim izvajal le niti dve polni leti, 2002 do 2004, nato je bil vezan na določitev meje med državama, oz. na uveljavitev odločbe arbitražnega sodišča – brez tega, ni mogoče določiti do kje segajo in čigave so pristojnosti glede nadzora – in se je tako znašel v nekem mirovanju, ker je določitev mejne črte na morju, kolikor de jure že rešena, de facto še vedno v zraku, če že ne kar po hrvaških želja.

Prijatelj Marko Pavliha, sicer stručko pomorskega prava, pozdravlja morebitni dogovor o prostem ribolovu med Koprom in Umagom, a ga demantirajo ribiči sami, z obeh strani, razen kake izjeme. Naši opozarjajo zlasti na to – kar mi je potrdil Zlatko Novogradec, predstavnik ribičev občine Piran preko ribiške pisarne  – da bi prihod hrvaških mrež v slovenske vode totalno izropal že tako skromen ribji fond. Da bi tudi naši kaj profitirali v hrvaških vodah, pa ni upanja, ker barke, ki so jih nekoč imeli za take poti, več nimajo. Kar zahtevajo je le da vsak ostane na svojem, a da se enkrat za vselej uveljavi arbitražna odločba.

Jah, Borut, »Fantastičen dan« že dolgo ne zgleda več tak! Pa za one, ki ne vedo, naj povem, da sem bil arbitražo celo predlagal sam, formalno prvič 2004 na Odboru DZRS za zunanjo politiko, 6 let preden bi se dogovor o njej zgodil, in da danes zamerim hrvaškim vladam, ker se ga niso držale, a morala bi se velika EPP prijatelja Janša in Plenkovič v teh dveh letih dogovoriti o za obe strani zadovoljivem zaprtju tega dosjeja. Očitno, te volje ni izkazal nihče! Lažje je bilo razjeziti Kitajsko, mar je gospod premier?!

 

Nessun commento:

Posta un commento