Referendum o članstvu v NATO naj bo!

NATO, KAMEN SPOTIKE PRI OBLIKOVANJU LEVO-SREDINSKE VLADE

Ob vseh kombinatorikah, ki se te dni vrtijo okoli vprašanja oblikovanja nove slovenske vlade dobiva članstvo v zvezo NATO poseben pomen.

Če prvouvrščeni na nedavnih volitvah Janez Janša, oziroma SDS, z njim ali s kom drugim na premierskem položaju, ne bo zbral potrebno število podpornih poslank in poslancev – in če se bodo levosredinske stranke držale napovedi, ki so jih dajale pred in po glasovanju o tem da z Janševo stranko že programsko, ne le personalno, ne morejo sodelovati, se bo to zgodilo – bo druga priložnost ponujena drugo uvrščenemu Marjanu Šarcu, ki se že na to pripravlja z vrsto pogovorov s potencialnimi partnerji, oziroma z ostalimi levosredinskimi prvaki in tudi z Novo Slovenijo. Morda mu bo ratala formula petih levosredinskih strank (LMŠ, SD, SMC, SAB in DeSUS) + NSi, brez Levice, ker da preveč ekstremna za sodelovanje v vladi, a dvomim, da bo Matej Tonin privolil v španovijo s kar petimi, torej močno prevladujočimi, levosredinci. Tako da bo moral Šarec povabiti, hočeš nočeš, Luko Mesca in njegovo poslansko skupino. Menim, da je možen kompromis pri večini programskih točk, a je ena pri kateri bodo morali popustili ne Levica, ampak vsi ostali: članstvo v NATO. No, ne trdim, da morajo Šarec, Židan, Cerar, Erjavec (?) in Bratuškova pristati na umik iz zavezništva, bi pa naj pristali vsaj na to, da se o nadaljevanju tega članstva razpiše referendum in po 15 letih od onega, ki je z 66% določil naš vstop v to druščino preveri voljo naroda.

SDjevci izpostavljajo med svojimi prioritetami prizadevanja za večjo varnost, ker da samo v njej lahko tudi gospodarsko in družbeno prosperiramo. Soglašam, toda vprašajmo se, ali nam članstvo v Severno-atlantsko zavezništvo zagotavlja to varnost, bolj kot jo recimo uživa naša severna soseda, ki ni članica NATA? Sam si dovolim oceno, da ne, še več, da bi nas nevtralni status odvrnil od mnogih tveganj, ki nam to članstvo prinaša, zavoljo obveznega sodelovanja v mednarodnih misijah dvomljivega porekla (Irak, Afganistan, Baltik itd…) in že same pripadnosti organizaciji, ki gre mnogim narodom v nos, ker ostanek kolonializma, branik kapitala, podaljšana roka ameriške politike in kupec predvsem ameriške vojaške tehnologije.

Bil sem proti temu članstvu že 2003, toliko bolj sem danes zagovornik odhoda v luči spremembe pri vodenju ZDA. Novi ameriški predsednik, s svojo »America first and only America first« je z vrsto odločitev in potez dal svetu vedeti, da si ga želi po svoji zamisli in da bo storil vse, za ceno tudi globalne destabilizacije, da to uresniči (umik iz Pariškega podnebnega dogovora in jedrskega sporazuma z Iranom, sesuvanje dosežkov mirovnega procesa na Bližnjem vzhodu, trgovinske vojne s polovico sveta itd…). Zakuhal bo tudi kako novo vojno ali zaostril že obstoječe in vanje potegnil, vsaj deloma tudi NATO, z nami vred.

Združenemu Kraljestvu je uspelo izglasovati odhod iz Evropske unije, ker je pač menilo da bo svoje interese zagotavljalo lažje in bolje izven te družine. Ali bo res tako, ali obratno bo pokazal čas. Vsekakor taka ločitev, kot kažejo pogajanja, je izredno draga, zahtevna, naporna za obe strani. Ločitev od Zveze NATO pa je po mojem trdnem prepričanju veliko bolj enostavna, ker so tudi razmerja, ki so botrovala poroki, bolj preprosta. Rešili bi se obveze o čim prejšnjem zagotavljanju 2% BDP, ter sodelovanja na bolj ali manj tveganih misijah, za katere bi sami ocenili da nam ni mesta. Lažje bi se pogovarjali z Rusijo in ostalim, ne blokovsko opredeljenim svetom. Kdo bi naj nam grozil če bi bili, tako kot Avstrija in Švica, nevtralni? Sosede, članice NATA?

Skratka, možno je seveda mojemu prepričanju in prepričanju Levice tudi ugovarjati, težje pravici naroda, da se še enkrat, ob spremenjenih mednarodnih okoliščinah, o tej naši povezavi izreče. In ne nazadnje, gre za uspeh ali neuspeh Šarčevih želja in prizadevanj, da Slovenija dobi znosno levosredinsko vlado.