ČE NAS NE BI VODILO V NEPOVRAT, BI SE SMEJAL…
Ima prav Anže Logar, prejšnji zunanji minister in SDSov »neodvisni«
kandidat za predsednika Republike, ko pravi, da Golobova vlada strategijo
zunanje politike spreminja le simbolno, ne pa tudi vsebinsko. Dejstvo je, da
uvaja v dokument nekaj pojmov, ki z usmeritvijo slovenskega pozicioniranja in
delovanja v mednarodnem prostoru nimajo veze. Da je več žensk na položajih
odločanja in izvajanja odločitev, da prioritetno gledamo na zahodni Balkan, da
se »vračamo« k jedru Evropske unije so bolj lepotnega značaja kot vsebinskega.
Na naše južno soseščino je gledal tudi Logar, to mu gre priznati, »jedro« EU je
pojem, ki nakazuje na razdeljeno unijo, na zahodno in vzhodno, na bolj modro in
bolj zaletavo, na Evropo »dveh hitrosti«, čemur smo svoj čas pravili tudi
»francosko-nemški vlak«, in to ne zveni dobro, ko prisegamo na enotnost. Edina
razlika, da je z novo vlado več feminističnega pridiha. To seveda pozdravljam,
a kaj ko pri vsebinah in smereh delovanja vlade, od notranje do zunanje
politike, ni bistvenih sprememb? Zlasti pri slednji ne?! In če pogledamo v EU,
imamo kar nekaj vnetih feministk, ki so tudi najbolj vnete zagovornice
nadaljevanja vojne z Rusi: predsednica Evropske komisije, Von der Leyen, predsednica
Evropskega parlamenta, Metsola, nemška zunanja ministrica Baerbock in finska
premierka, Marin. Iz tega zornega kota torej nič kaj obetavnega!
Zunanja ministrica Tanja Fajon je sicer sredi
dosedanjega poteka mandata, na očitek, da ni videti kaj drugega v zvezi z vojno
v Ukrajini, ki je izziv vseh izzivov od drugega svetovnega konflikta dalje – če
za trenutek odmislimo podnebje! -, od tega kar je počela Janševa vlada, oz.
njen predhodnik, spomnila na dve bistveni razliki: »Janša je zagovarjal
čimprejšnji sprejem Ukrajine v zvezo Nato in pa uvedbo »no-fly zone« nad to
državo, s čimer bi resno tvegali neposredni spopad z Rusijo in jedrsko vojno.
Mi temu nasprotujemo.« Res je, draga Tanja, a bilo je le vprašanje časa, ko bi
se k temu scenariju vendarle približali tudi vi. Moskva daje vedeti, da
pošiljanje Leopardov in Abramsov Zelenskemu pomeni vse večje vpletanje Nata in
EU v ta spopad ter, da zavoljo te odločitve mirovna pogajanja postajajo
nesmiselna. Naš premier pa nove pošiljke glasno pozdravlja. In ni še konec…
Beremo o možnih, če še ne kar verjetnih dostavah raket dolgega dosega in bojnih
letal, celo o estonski pobudi, da bi OZN dovolila Ukrajini uporabo s
konvencijami »prepovedanega orožja«. Kak glas proti? Ga ni slišati. S čim
bomo vojaško Ukrajini lahko še pomagali, če vse to ne bo dovolj? Kar s piloti
na letalih, pa s posadkami v tankih in merilcih pri raketah? Ali kot je nek
Natov general rekel, morali bomo intervenirati kar z lastnimi silami! In
Slovenija? Zraven bomo, kot pri vsem kar odločajo ZDA in Bruselj. Kaj že pravi
124. člen Ustave?
Toda kar mi je pri vsej tej godli najbolj
priklicalo nasmeh? Vest o aretaciji para v Ljubljani z argentinskim potnim
listom, ki bi naj vohunil za Rusijo. Naj mi obveščevalci Sove ne zamerijo,
verjamem v njihovo profesionalnost in ne dvomim, da so obstajali utemeljeni
indici ter mednarodni dogovori za ta poseg, toda vprašal sem se kaj pri nas
hranimo tako tajnega in pomembnega česar Rusija ne bi vedela, da bi nam
pošiljala speče agente? In to ob vseh tehnologijah opazovanja, odkrivanja in
obveščanja, ki jih je človeški um razvil v zadnjih desetletjih. Delovala naj bi
v nasprotju z našimi nacionalnimi interesi - je dejal v Odmevih Andrej
Benedejčič, državni sekretar v kabinetu predsednika vlade, zadolžen za
nacionalno in mednarodno varnost, ki se je držal hudo resno, ni pa pojasnil kaj
sta konkretno počela in zagrešila. Dodal je le da nas najbolj ogrožajo vohunska
dejavnost in kibernetski napadi, pri čemer sem se spet vprašal, ali ni prav
kibernetika tista tehnologija in metodologija, ki omogoča vohunjenje brez Mate
Harije ali James Bondov? Vsekakor je zanimivo, da v 31 letih samostojnosti
nismo poročali o teh rečeh, pa če smo res tako zanimivi za tuje tajne službe,
ne verjamem, da delujejo pri nas le ruski obveščevalci. Da bi kdaj kakega
ameriškega ujeli? Pa se spet nasmejem in spomnim Kafke...
Nessun commento:
Posta un commento