venerdì 13 gennaio 2023

2003 nisem glasoval za to!

 

EU in Nato krepita strateško partnerstvo


Kraj: Bruselj, prizorišče: sedež Zveze Nato, protagonisti: generalni sekretar zveze, Jens Stoltenberg, predsednik Evropskega sveta, Charles Michel in predsednica Evropske komisije, Ursula von der Leyen, predmet: podpis skupne izjave o krepitvi strateškega partnerstva, tokrat – predhodili sta jo deklaraciji 2016 in 2018 – na področjih kibernetske varnosti, vesolja, odpornosti in podnebnih sprememb.

Ni nepomembno, ko se take reči dogajajo, kje se dogajajo ter kdo igra osrednjo vlogo, recimo ji gostitelja, in kdo postransko, gosta. Že slika tiskovne konference po tem dogodku in vrstni red govornikov, pove kdo je bil glavni: kot pri športnikih, ki prejmejo priznanja: na sredi, prvi – Stoltenberg, na njegovi desni, drugi – Michel, na levi, tretji – Leynova. Le pri nastopih je prišlo do rahle disonance: prvi je spregovoril seveda prvi uradnik Nata, druga šefica EK in na koncu predsednik ES.




Ko se je tale trio pojavil na televiziji, v torek 10. januarja, in smo izvedeli, kaj se je bilo zgodilo, sem se vprašal ali sem 2003 glasoval prav, ko sem obkrožil ZA pristop Slovenije k Evropski Uniji ne pa tudi k Severno-Atlantskemu zavezništvu. Da se razumemo, nobenega obžalovanja glede Nata, obratno. Še bolj sem prepričan danes da sem se odločil prav. Ne pa več toliko, kot takrat, glede EU, če se  danes simbolno in tudi vsebinsko vse bolj zliva v vojaško-politično povezavo, ki sem jo takrat zavrnil in za katero je vsakomur s kančkom razuma jasno, da njeno politiko in njena početja vodijo strateški in drugi interesi Združenih držav Amerike in orožarskih kartelov. Ustanovljena 4.aprila 1949 leta kot obrambni pakt držav članic z namenom kolektivne samoobrambe, vemo kaj je z leti Nato postala: skupaj z vodilno zahodno velesilo ZDA, izvoznica neposrednih ali posrednih vojaških posegov širom sveta, ki s samoobrambo članic nimajo ničesar. Irak, Afganistan, Libija, Sirija in, da smo najbolj aktualni, Ukrajina. Slednja se je zgodila in se dogaja predvsem zaradi nje, točneje njenega širjenja na prostor, kamor se ne bi smela, ko je nasprotna vojaško-politična povezava – Varšavski pakt, razpadla in z njo njena vodilna velesila, Sovjetska zveza. Če bi se držala takratnih meja in dogovorov, oz. se ne bi vztrajno približevala ruskemu ozemlju, se Putin februarja ne bi odločil kot se je. Pa jo je bil, ja, pravočasno opozoril, da bi vsaj napovedanemu včlanjevanju Ukrajine rekla NE, s čimer bi v dobrem delu zadostila njegovim zahtevam po varnostnih jamstvih za Rusko federacijo.

»Imamo politiko odprtih vrat in vsaka neodvisna in suverena država ima pravico se sama odločiti s kom se politično, vojaško in drugače povezati, zato, dragi Vladimir, si tvoje zahteve nekam vtakni!« - je vsebinsko izzvenel odgovor Stoltenberga in, onstran Atlantika, ameriškega predsednika Bidna. Dodajmo še, da se je bila Ukrajina požvižgala na sporazuma Minsk 2014 in 2015 o statusu njenega vzhodnega dela, oz. o avtonomiji pretežno rusko govorečih okrožji Donetsk in Luhansk, in vladarju Kremlja je počil prvi film. Čemu smo priče od 24. februarja dalje ni potrebno posebej opisat. Bog ne daj, da mu poči še drugi!

Kaj imata skupnega EU in Nato, da se čutita poklicani sklepati dogovore o krepitvi strateškega partnerstva? Sedež – Bruselj, pretežni del skupnih članic, recimo tudi osnovne civilizacijske vrednote, kot so demokracija, svoboda, človekove pravice in državljanske svoboščine, toda poslanstvi sta različni: Nato naj bi zagotavljal – kot sem že dejal - samoobrambo svojih članic, a vemo da počne veliko več od tega, Evropska unija pa enotni notranji trg, oz. prost pretok ljudi, dobrin, storitev in kapitala, ter skupni pravni red, to je uveljavljanje zakonov pravosodja in notranjih zadev, skupno sklepanje trgovinskih sporazumov, skupno kmetijsko in ribolovno politiko ter regionalni razvoj. Poleg tega Nato je formalno vezan in dejansko podrejen, si tega priznamo ali ne, Združenim državam Amerike, EU ne, četudi sprejema in se klanja njihovim interesom, pa jim ne ugovarja tudi ko prestopijo meje spodobnega in prej naštetih, pogojno rečeno, skupnih vrednot.

Nenazadnje, me je kot Evropejca, pa verjamem da nas je na milijone ki gledamo na Nato z istimi očmi, kdo vprašal ali pristajam na še tesnejše sodelovanje s to druščino? Pa bom še vlado vprašal, ali sta Michel in Leynova prejela ali vsaj zaprosila za njeno soglasje k temu dogovoru? Hvala za pričakovani molk…kot vsakič.

 


Nessun commento:

Posta un commento