Bil sem edini proti…
Čemu? Vilenski izjavi. A pojdimo po vrsti.
20. marca 2003, - minuli ponedeljek je minilo od
tistega dne točno 20 let - so Združene države Amerike in Združeno kraljestvo
brez predhodne odobritve Varnostnega sveta Združenih Narodov, kar pomeni v
nasprotju z ustanovno listino svetovne organizacije in mednarodnim pravom,
povsem samovoljno, s svojimi silami izvedle silovit napad, ki mu je sledila še
invazija, na Irak še pod režimom Sadama Huseina. Kot povod za ta poseg je
takratni ameriški predsednik George Bush mlajši navajal, da je Huseinov režim
posedoval orožje za množično uničevanje in z njim grozil svetu, a ker tega
orožja izvedenci OZNa niso našli, ga je sam sproduciral z vrsto lažnih
artefaktov. Najbolj znan, ampula z neko snovjo, verjetno sama pobarvana voda,
ki jo je državni sekretar Colin Powell razkazoval Varnostnemu svetu. Leta
kasneje bi Powell skesano priznal,- vest mu ni dala miru - da je bilo vse
ponarejeno.
Napadu na Irak so izrecno nasprotovale Francija,
Nemčija in Ruska federacija ter večina arabskih držav, z Vilensko izjavo pa so
jo posredno podprle nekatere države vzhodne in srednje Evrope, med njimi tudi
Slovenija. Nastala je bila »Koalicija voljnih«. Odboru za zunanjo politiko
Državnega zbora sta Slovenska nacionalna stranka in Stranka mladih sicer
predlagali da bi vlada odstopila od omenjene izjave, a je bil poskus neuspešen.
Kljub temu, da je bilo že vsem jasno, da je Washington operiral z lažmi, je
odločitev vlade podprlo 15 kolegic in kolegov, Jožef Školč iz LDSa se je
vzdržal, podpisani sem bil proti. »Jah, spoštovani poslanec – je skušal
dokazati da se motim zunanji minister Dimitrij Rupel – če hočemo da nam ZDA
odobrijo vstop v zvezo Nato, moramo njihov napad na Irak podpreti. To je to«.
Res je, da sem sam bil proti temu vstopu, z malo manjšino Socialnih Demokratov,
a tudi če bi bil za, bi tako prostituiranje zavračal. Še mlada osamosvojena
država, ki se je imela za neodvisno in polno suvereno, ne bi smela pristati na
tako nizkotno kupčijo.
No, koalicijska vojska iz ameriških, britanskih in
avstralskih čet je v dveh tednih zasedla vsa večja mesta v Iraku, vključno z
Bagdadom. 1. maja je Bush razglasil konec vojnih operaciji in začetek obnove
razdejanega Iraka. A spopadi so se kljub temu nadaljevali. Mnoge oborožene
skupine okupacije in novo nastavljene marionetne vlade niso sprejemale in šele
z umikom ameriških sil 18. decembra 2011 je prišlo do kratkega predaha. Nato so
se sektaški boji znova razplamteli in povsem destabilizirali državo. Bilanca te
ameriške avanture, milijon mrtvih in 6 milijonov razseljenih Iračanov.
Na vse to se gre spomniti, ko živimo skorajda
neposredno, preko tv prizorov, radijskih in časopisnih poročanj, ukrajinsko
dramo pri kateri posredno, kot člani Nata in Evropske unije, celo sodelujemo, a
tokrat na pravi strani, na strani žrtve, kar pomeni da če danes ravnamo prav,
smo takrat narobe, a nikogar ni ne v ZDA, ne v Natu, ne v EU, ne v takratni
»koalicij voljnih«, ki bi se kesal. Nikogar, ki bi priznal, da če danes Putina
pošiljamo v Haag, bi morali enako storiti takrat z Bushem in Blairom, ki mu je
stal tesno ob strani. Še huje, lanskega avgusta smo na tradicionalnem Blejskem
strateškem Forumu, Tonyja Blaira gostili z vsemi častmi in ministrica za
zunanje zadeve ni skrivala zadovoljstva, da ji je tak veliki met uspel. Pa
nekdanjega britanskega premiera smo tudi slišali na TV Slovenija, pojasnjevati
Adrijanu Bakiču, razliko med obema vojnama: »V Iraku je vladal diktator, ki ga
je bilo potrebno, v imenu demokracije in človekovih pravic, odstraniti. V
Ukrajini pa je demokracija že vladala, ko je Putin nanjo izvedel
agresijo«. Da je bila tudi takrat, kot lani februarja, napadena neodvisna in
suverena članica OZN, mimo dogovorjenih mednarodnih pravil, zanj ne igra vloge.
Sklepam, da tudi za ostale zahodne odločevalce ne?! Drži, Tanja? Bi temu rekli
dvoličnost, ali kako?
Nessun commento:
Posta un commento