Mirovniki, naj vojna gre dalje!

 

Tudi Mussolini je naredil kaj dobrega! – 2

 

16 let, 4 polne mandate, dokler ga je prezgodaj prižgana božično-novoletna okrasitev mesta odnesla, je najbolj popularen od mojih naslednikov na čelu občine pripovedoval in prepričeval vse naokoli, da sem bil najslabši župan Kopra, ki jih je poznal. Pa je imel morda tudi prav. Vsake oči imajo svojega malarja. A nekdo me je potolažil, češ, da sem tudi jaz kaj dobrega naredil. Vprašal sem ga, kaj pa? Res, da nisi ene same palme posadil, a pogovoril si se s Čadom in preprečil, da bi se tisti 3 mrtvi na Škofijah namnožili in bi na Koprskem okusili pravo vojno. Primerjava z Mussolinijem je povsem naključna. Malce za šalo.

Sicer se na zelo eleganten način avtor prispevka pod gornjim naslovom z dne 8.3.2023, radijski kolega Stefano Lusa, izogne omembi nedavnega »Kučanovega« Poziva h končanju vojne v Ukrajini, ki smo ga četica, recite nam, »mirovnikov«, naslovili vsem vladam, ki se s to vojno ukvarjajo odkar traja, ne da bi nakazale doslej niti ene uresničljive poti iz nje. Pa ne grem ponavljat kaj sta Putinova agresija in napačen odziv Zahoda nanjo v enem letu pustila za seboj in kaj utegneta še pustiti. In ne samo v Ukrajini.

Ker pa je vsakomur jasno, da njegovi očitki letijo na vse, ki rešitve te drame ne vidimo v vztrajanju pri sankcijah zoper Rusijo in v nenehnem oboroževanju braniteljev, ob polnem spoštovanju do njihove pravice na odpor, ampak v nagovarjanju agresorja naj se ustavi, kar je možno le s tudi njemu sprejemljivo pogajalsko ponudbo, se kot eden od podpisnikov omenjenega poziva čutim poklican k repliki.

Lusa potegne vrsto vzporednic med rusko-ukrajinsko vojno, ki je – to pa gre poudariti znova in znova - po sodbi mnogih boljših poznavalcev od naju, dejansko vojna med ZDA in Rusijo za njuna vplivna območja, na plečih ukrajinskega naroda in ruske manjšine ki z njim živi, z našo osamosvojitveno vojno. »Če bi se je bali, Če bi verjeli v dogovor z Beogradom, Če bi računali na posredovanje mednarodne skupnosti temu v prid, Če bi se ustrašili svarilom s tujine da nas ne bodo priznali še 50 let etc etc…,ne bi razglasili neodvisnosti« - pravi Lusa, pri čemer dodaja, da če kdo, »Slovenija ve, da se je za dosego velikih ciljev treba boriti in da je pot do zmage kruta in negotova, a jo je treba prehoditi do konca.«

No, možno se je s tem tudi strinjati, a s hipotezami se daleč ne pride. Jaz rad uporabljam nekaj drugih Čejev… Če se Nato ne bi začel širiti na vzhod po padcu Berlinskega zidu, Če bi se Zahod držal dogovorjenih varnostnih razmerji iz Helsinkov ’75, in, še bližnji Če… Če bi Biden, Johnson in Stoltenberg rekli Ukrajini, da radi varnosti članic povezave (10.člen Severnoatlantske pogodbe), zanjo v njej ni mesta, naj ostane nevtralna in ji bodo v dogovoru z Rusijo tudi njej zagotovili varnost, vojne danes ne bi bilo.

Toda, če se vrnem k naši neodvisnosti, Če bi se dogovorili z Beogradom jo verjetno ne bi potrebovali. Zmenili bi se za boljšo in mednarodno konkurenčno Jugoslavijo. In prepričan sem, da če bi se dogovorili mi, bi se tudi ostali narodi in narodnosti. Kaj narobe s tem? 200 tisoč ljudi bi še živelo. Odšli smo na svoje ker dogovor ni bil možen.

In naj bi že takrat,  po Lusinem mnenju, sanjali o članstvu v Natu in Evropski uniji. Eni so, drugi niso. Če sodimo po referendumih, želja po Natu ni imelo kar 700 tisoč naših državljank in državljanov (34%). Bil sem med njimi, ker sem, če ne še vedel, slutil pa, v kaki druščini bomo končali. Pod »varnim« okriljem ameriških bombnikov, Stefano? Hvala za tako varnost. V njej osebno vidim in čutim prej veliko nevarnost! In nisem osamljen. Poglej mirovnike pri najinem matičnem narodu in po vsej Evropi. Pa ne more nam nihče reči da smo naivni ali idioti.

Da, sanje so legitimne, tudi za Ukrajince, do neodvisnosti in celovitosti svoje države, do boljše prihodnosti in geostrateškega položaja, ki naj jim zagotovi mir, varnost in blagostanje. A so enako legitimne sanje avtohtonih Rusov v Donbasu po svojih jezikovnih in ostalih manjšinskih pravicah – kot pripadnik italijanske narodne skupnosti pri nas bi Stefano Lusa to moral razumeti –, morda celo po samoodločbi in priključitvi matičnemu narodu,  pa sanje Rusov v Rusiji po sosedih, ki jih ne bodo ogrožali, ki ne bodo nameščali v njihovi bližini raket z jedrskimi konicami in pa sanje celotne svetovne skupnosti po temu, da se s kompromisi, s popuščanji enih in drugih, najdejo rešitve za izhod iz te vojne, ki ji bodo zagotovile še kako stoletje mirnega preživetja, vsaj do takrat, ko ji bo usodo zapečatilo podnebje.