Ah, ti mirovniki?!

https://www.delo.si/mnenja/kolumne/kolumna-mir-je-prevec-dragocen-da-bi-ga-prepustili-mirovnikom 

Mir je preveč dragocen, da bi ga prepustili mirovnikom – 2

Da bi mi Luka Lisjak Gabrijelčič, ob nedavnem obisku pri predsednici Državnega zbora Urški Klakočar Župančič s še  5 veliko bolj znanimi in spoštovanimi domačimi intelektualci, pogledal skozi prste, bi me skorajda užalostilo. Tako, da sem kar olajšan, ko spoznam, da mi sledi, da spremlja moje korake, tudi na twitterju, in predvsem da se z mano ne strinja, da ga moti to kar počnem. Se opravičujem Spomenki Hribar, Rudiju Rizmanu, Ivu Vajglu, Mojci Drčar Murko in Urošu Lipuščku, če sem jim v Lisjakovi kolumni v sobotnem delu vzel prostor. Privilegiji pač »koordinatorjev«. Seveda, opravičilo tudi predsednici parlamenta, ki jo je v podtonu vesti pokregal edino Uroš Esih dan kasneje, češ da se je bila z nami sestala »skrivno« in mimo uradne politike do vojne v Ukrajini.

In kaj počnemo ti »prekleti« mirovniki, ki se tu pa tam oglašamo s komentarji in pozivi državnemu vrhu k drugačnim pristopom k omenjeni drami od onih, ki nam jih narekujeta obsedenost z enotnostjo vrst znotraj povezav, ki jima Slovenija pripada, Natu in Evropski uniji, ali ubogljivost do višje rangiranih voditeljev,  ki pa v dveh letih in pol, odkar vojna traja, no, odkar jo je ruska vojska s prestopom ukrajinske meje 24. februaria 2022 sprožila, niso prispevali k ničemer, razen k zaostrovanju konflikta, k poslabšanju razmer tako na frontah, kot v odnosih z Rusko federacijo in sicer po svetu, nenazadnje tudi k temu, da smo v samih članicah zavezništva in unije pred tem, materialno in duhovno živeli bolje. Da, kriv je Putin, ki da je z agresijo, s tečajev vrgel svet, da ga je Nato z nenehnim približevanjem ruskim mejam pri tem spodbujal je za gospodje, ki nam ugovarjajo, nepomembno. »Ve se kdo je agresor in kdo žrtev, pika!«

A vrnimo se k skorajda že »zločinskemu« obnašanju mirovnikov. Namenoma karikiram s pridevnikom, ker nas mnogi pri skledi oblasti, tudi mediji, gledajo in obravnavajo kot državi in družbi sovražna bitja, pa bo morda napočil čas, ko nas bo treba celo kazensko preganjat, ker da širimo bogokletne misli. »Mir je preveč dragocen, da bi ga prepustili mirovnikom« – pravi Lisjak Gabrijelčič. Prepustimo ga torej tistim, ki znajo kako se mu streže, kako z njim rokovati, kako do njega sploh priti in ga utrditi, da bo čim dlje zdržal, a ne Lisjak? Ursuli Von der Leyen, Kaji Kallas, Stoltenbergu, »vitalnemu in pravemu voditelju zavezništva« Bidnu, kot ga je označil ob 75.obletnici Nata v Washingtonu naš premier, ter raznim Mocronom, Scholzem, Tuskom in podobnim. »Putina je potrebno premagati! Oditi mora z Ukrajine poražen, če hočemo Evropi dobro, ji zagotoviti varnost!«.

Da nekateri tega prepričanja ne delimo, ker menimo da onega, ki razpolaga z največjim jedrskim arzenalom na planetu ne moreš premagati, in da ruski voditelj dlje od nevtralnosti Ukrajine in od priznanja jezikovnih in drugih narodnih pravic Rusov na vzhodnem delu države kakih večjih ambiciji nima, lahko pa se z njim dogovoriš o znosnem sobivanju, je že grešno in škodljivo za nov gospodarski čudež Zahoda z zagonom orožarske in druge vojaške industrije. »Naj traja, naj traja« - poje Rudi Bučar, a ne misli, kot trenutni Zahodni odločevalci, na vojne in sovraštva. Obratno!

Še beseda-dve o mojem odzivanju na twitterju, oz. X, ob raketi, ki je nedavno padla na otroško bolnišnico v Kijevu. Da, »Še ena svinjarija. Kot Izraelci v Gazi« - sem zapisal. Kasneje žaloval z žrtvami, tako kot bi morali vsi dobromisleči ljudje, tudi Gabrijelčič, a tega ne berem pogosto, dnevno obžalovati in žalovati z pobitimi civilisti in otroki v Gazi. A nekdo je medtem poročal, pa ne iz Moskve, da naj bi bil projektil izstreljen pomotoma s strani domače protizračne obrambe - tudi sami opazovalci OZN niso bili o tem povsem gotovi - in sem zato dodal, da bi bilo »vredno raziskati to tragedijo, ki enkrat več kliče po končanju vojne«.

Vemo da obe propagandi, ruska in ukrajinska-zahodna delata s polno paro in vemo tudi, da ne bi bilo prvič, da bi kdo padel pod domačimi streli. Bila ruska, ukrajinska, britanska ali katerakoli druga raketa, pokončala je nedolžna življenja. Nehalo se bo s tem samo takrat, ko bo spet zavladal mir.

Če v Luki Lisjaku Gabrijelčiča prepoznam glasnika Zahoda, mu sporočam, verjamem da v imenu večine mirovnic in mirovnikov: Mir nam dajte, pa bomo odnehali!