Putinova nevarna patologija

 

Gremo h koncu?

 

Že skoraj teden dni in že predolgo, najbolj črni in grozeči oblaki, kakršne smo nazadnje gledali v 90tih letih na Balkanu, prikrivajo Ukrajino. Spodaj bliska in grmi povsod. Smrtonosna nevihta noče in noče pojenjat. Pa vsi čakamo, najbolj seveda trpeči, prestrašeni in ogroženi prebivalci Kijeva, Mariupola, Harkova, Odese in drugih krajev, kjer dežujejo ruski streli, a tudi oddaljena zgrožena javnost širom Evrope in sveta, pa verjamem, da nič manj velika večina v sami Rusiji, da se kumulonimbusi razblinijo in znova posije sonce, četudi nikoli več z iskrenim nasmeškom.  Molimo, da se Putin zave' posledic odločitev, ki jih je sprejel, zločina, ki ga je zagrešil, posilstva, ki si ga je privoščil nad mednarodnim pravom in zdravim razumom ter zaukaže konec te norije in morije. Zelenski pristaja na to kar je zahteval še par tednov nazaj, na nevtralnost Ukrajine, odpoveduje se namreč članstvu v Natu, za svojo državo prosi le  varnostna zagotovila, tako kot jih je sam Putin iskal za Rusijo pri ZDA in severnoatlantskemu zavezništvu. Invazija se torej lahko ustavi in okupatorji vrnejo domov. A se to še ne dogaja?! Zasleduje še kaj, gospodar Kremlja?! Pripojitev Ukrajine Rusiji, razen samooklicanih neodvisnih republik v Donbasu? Dvomim. Njeno zasužnjevanje z zamenjavo demokratično izvoljenega vodstva s sebi zvesto marionetno oblast, pa zagotovo, v upanju seveda, da bodo Ukrajinci s časoma na vse to pozabili, ali se privadili brez dolgotrajnih zamer. Ali ima v mislih morda še kaj, ki sega dlje od napadene države? Ne daj, Bože! A propo, kaj ko bi se Fračišek podal v Kijev in Moskvo?

Priznam, da si nisem nikoli mislil, da bomo tudi povojne generacije trepetale, kot so one naših staršev in dedkov, ko so prvič slišale firerja nagovoriti nemško nacijo in žugati svetu. Resda, bilo je hudo in zagonetno doživljat tudi (k sreči le 10 dnevno) vojno doma – omenil sem Balkan pred 30 leti - ter spremljati in trpeti za usode sorodnikov, znancev ter prijateljev ob veliko bolj krvavi drami v južni soseščini, a vedeli smo, da se bodo sovražnosti vendarle slej ko prej končale in ostale znotraj meja razpadle skupne države.

Tokrat te vere ni, ker se je šel novodobni ruski car nečesa, kar ni povsem razumeti, še manj predvideti, kdaj in kje se bo ustavilo. Ne vem, če tudi sam ve kaj počne?! Ker izjave in drugi signali, ki jih daje so dokaj konfuzni in po svojem blazni. Za sankcije, ki jih ZDA in Evropska unija sprožajo, da bi ga spametovali, se ne zmeni. Obratno, vrača s kontra-sankcijami. Ne pomagajo tudi ne domači mirovniški protesti ter zahteve, da naj preneha z agresijo in dvigne roke z Ukrajine. Odgovarja s pregonom demonstrantov. Tudi izolacija, osamitev Rusije na vseh področjih, ki se postopoma uvaja, mu ne pride do živega. V nedeljo je celo izdal svojim jedrskim silam ukaz o povečanju pripravljenosti?! To kar si je dal v glavo, očitno, hoče speljati do konca, naj stane kolikor stane. Kje pa je ta konec še ne vemo. Dajmo verjeti, ali vsaj upati, da ga bo kdo od bolj prisebnih svetovalcev posvaril, da so mu tanki že prispeli do meje s Poljsko in da jih kaže ustaviti, ker prestop črte pomeni skorajda zanesljivo korak na pot brez povratka, ali če že z zelo težkim, zanj osebno, za Rusijo, za ves svet!

Končam naj z razmislekom, ki zadeva mojo osebno prepričanje, da nosi pri vsem tem svoj del odgovornosti tudi zahod, bolj konkretno ZDA in NATO, če ne drugo – pa odmislim Kubo '62 ter zagotovila Gorbačovu ob razpadu Sovjetske zveze in Varšavskega pakta – zaradi tega, ker so sporočanja s Kremlja ostajala redno preslišana, ker jih nihče ni resno jemal in ni videl, da so se nimbusi kopičili.  Pri tem se, kot še vedno zagovornik našega odhoda iz Zveze NATO,  sprašujem koliko izmed somišljenikov je te dni spremenilo mnenje? Češ, ta pripadnost nas vendarle ščiti pred silaki in blazneži ala Putin, vsaj dokler ne obrnejo zakodiran ključ in pritisnejo na rdeči gumb. Res je, toda prav NATO s svojo širitvijo na vzhod, oziroma s približevanjem ruskim mejam in z ignoriranjem ruskih opozoril ter zahtev po varnostnih jamstvih, je sprožiteljica Putinove patologije, če si dovolim tale izraz. Kako naj torej? Moje zadnje upanje, da pristanek Zelenskega na nevtralnost svoje države Putina vendarle prepriča k preklicu tankov in k novi priložnosti diplomaciji, ob polnem in ne samo njegovem zavedanju, da sveta kakršnega smo poznali še teden dni nazaj, ni več. Bojim se, da je izgubljen tudi skupen boj proti podnebnim spremembam!