HVALA
GLASU LJUDSTVA
Najprej za idejo, ki vsem, tudi
ministru za notranje zadeve Hojsu, ter svetovalcu predsednika Republike, dr. Petriču,
pove, da se je dobro leto dni, ob petkih, kolesarilo ne le zato, da bi se negodovalo
proti vladi Janeza Janše, ampak tudi da bi se zbistrile, zbrale ter uskladile
misli o tem kaj početi, ko se bo zavoljo poteka časa, ki ga še ima, le-ta poslovila,
in bomo volivke in volivci pozvani k utelešenju novega mandata. Še enkrat
zaupati odhajajočim, ali poiskati alternativo? To bo vprašanje na glasovnici.
Hvala tudi, ker me je gibanje vzelo medse – si štejem v čast, da sem nekje med
1800 aktivnih posameznikov, ki so prispevali k oblikovanju 138 zahtev – in
tretjič, hvala nosilcem iniciative, da so omenjene zahteve ponudili vsem
političnim strankam, ki gredo na volitve, ter v ponedeljek javno predstavili
odzive. Na podlagi le teh bi naj do marca pripravili neko spletno orodje,
pravijo mu Volitvomat, ki bi volilnim upravičencem in upravičenkam aprila
olajšalo izbiro. Strankam, ki so se javne predstavitve udeležile a tudi
odsotnim – koalicijskih ni bilo, kar pove veliko o tem, kar si mislijo o
civilni družbi, toda očitek leti tudi na trenutno prvo na anketah, na Golobovo
Gibanje Svoboda – so tako rekoč ponudili platformo predvolilnega soočenja in po
svojem tudi ogledalo lastnih političnih ponudb. In glede na opredelitve do
posamičnih zahtev, moja izbira se je že močno skrčila.
Naj pojasnim. Pred nami, prebivalci
planeta Zemlja, sta še dva huda globalna izziva, če odmislimo Covidno
pandemijo, ki se kaže kot če ne še povsem obvladovano, vsaj v fazi umirjanja, ter
večna problema neenakosti in revščine, ki ju ne bomo nikoli izkoreninili. Gre za
podnebne spremembe, dinamika katerih, žal, zaenkrat še prehiteva hitrost
ukrepanja za njihovo zajezitev, in pa nova varnostna arhitektura sveta, še
posebej Evrope, do katere se bodo morali svetovni voditelji, zlasti jedrskih
sil, s pomočjo najbolj žlahtne diplomacije, dokopati, če naj človeštvo preživi
vsaj dokler mu bo podnebje to omogočilo. Ukrajinska kriza je razgalila vso
nezanesljivost, vnetljivost ter neperspektivnost obstoječih razmer med Zahodom
in Vzhodom, konkretno med NATOm z ZDA na čelu in Rusijo. Izkazovanje mišic enih
in drugih ne vodi nikamor, razen k stopnjevanju napetosti, v nadaljevanju morda
k spopadu sankciji in povračilnih ukrepov, nato še k neposredni uporabi orožja,
ki se lahko sprevrže tudi v pot brez povratka. In ker sodim, da je odgovornost
za nastalo stanje težko pripisati samo »grdemu in zlobnemu ruskemu medvedu« ne
pa tudi politiki ZDA in NATA do njega in še marsikoga, se še enkrat sprašujem
kaj Slovenija počne v tej druščini, zakaj ne razmisli o tem, da bi iz nje odšla
in si nadela status nevtralnosti, kot nekatere druge članice Evropske Unije.
Pridobila bi na prepoznavnosti, ugledu in diplomatski moči. Gre torej za to, da
po 19 letih članstva, po tem kar je NATO v tem času pokazala, z afganistanskim
polomom vred, kaže povprašati narod, kaj si o tem še misli. Če naj ostanemo v
tej navezi se moramo držati tudi danih zagotovil o povečanju obrambnega
proračuna na 2% BDPja. Iz tega naslova se je ena od strank, ki niso pristopile
k zahtevi za referendum, pa jo namenoma ne imenujem, izkazala za nekoliko
nekonsistentno, ko je vendarle podprla omejitev investiciji v vojaško opremo.
Oboje skupaj ne gre.
Kakorkoli že, po najnovejših meritvah
javnega mnenja, je podpora članstvu v NATO iz 66% v času referenduma 2002 padla
pod 60%. Da, še vedno je velika, a ne nepremagljiva. Dobra, artikulirana in
argumentirana kampanja s pomočjo stroke predane miru, evropskih mirovnikov,
nevladnih organizaciji, bi lahko prevesila tehnico na drugo stran. Nenazadnje,
je tudi 40% volilnega telesa dober bazen za stranke, ki nasprotujejo temu
članstvu in si želijo vsaj to, da še enkrat preverimo, kaj si ljudstvo misli. Ponovim
naj misel, ki sem jo že ubesedil v enem od mojih prejšnjih komentarjev na to
temo. Če se spopad velikih začne in sprevrže v jedrski, končamo tako in tako
vsi, veliko prej kot zaradi uničevanja podnebja, a Avstrijec, Finec, Šved ali
Švicar ki bo slučajno preživel, bo lahko rekel, pri tem nisem imel nič. Kaj pa
mi?
Nessun commento:
Posta un commento