Proti JEK2

 

PO GLASGOWU, KOLIKO ŠE? – 2

 

V prejšnjem prispevku s tem naslovom, sem se spraševal koliko časa je še ostalo človeštvu po skromnem izplenu na konferenci OZN o podnebju – COP26, v Glasgowu, ki naj bi bila ključna in zadnja postaja za dogovor o ukrepih posamičnih držav za zajezitev globalnega segrevanja planeta do konca stoletja na največ stopinjo in pol v primerjavi s predindustrijsko dobo. Vemo, da je do nekega dogovora prišlo a ne do takega, kot so si ga želeli in zanj pledirali znanstveniki ter nevladne organizacije, ki bdijo nad podnebjem, okoljem, naravo. Sprejete zaveze so preohlapne – sodi stroka – in ne bodo omogočile dosego zastavljenega cilja. Za stopinjo in pol se bo ozračje segrelo, po najslabših napovedih, že do konca desetletja, po najbolj optimističnih do 2050, medtem ko bomo 2100 že prek 2 stopinji, kar pomeni velika verjetnost katastrofalnih scenarijev.

No, in ko sem govoril o nadomeščanju fosilnih goriv (nafte, premoga, plinov) z obnovljivimi (sonce, veter, voda, biomasa) sem se dotaknil tudi jedrskega, ki zagotovo ne proizvaja CO2 in ne prispeva k segrevanju ozračja ter daje veliko energije, je pa potencialno hudo nevaren za ljudi in okolje. Poznamo nesreče in posledice – najbolj znani Černobil in Fukushima – in vemo, da je še velik in marsikje nerešljiv izziv za vsakogar, ki je v svoji energetski bilanci sprejel jedrsko opcijo, varno odlaganje nizko in srednje radioaktivnih odpadkov ter samega iztrošenega jedrskega goriva. Nam v Sloveniji zagotavlja več kot tretjino potrebne elektrike Jedrska elektrarna v Krškem, ki se počasi stara in bo njeno proizvodnjo, ko se bo poslovila, potrebno poiskati drugje. Še prej pa bomo morali zapreti 6.blok Termoelektrarne Šoštanj, ki je s kurjenjem premoga največji proizvajalec ogljikovega dioksida, skupaj s prometom. V relativno kratkem času bomo lahko ob 2/3 elektrike, ki jo moramo poiskati drugje: v čim širši aktivaciji potencialov obnovljivih energentov ter po mnenju vseh vlad doslej, levih in desnih, v izgradnji nove, to je 2 jedrske elektrarne. Lokacija ostane ista. Krško. Toda, ker je tema vendarle občutljiva,(kot sem malo prej dejal: nevarnost incidenta, problem odlaganja in shranjevanja radioaktivnih odpadkov, nenazadnje tudi potencialne skušnjave po koriščenju nuklearke in njenih stranskih produktov za vojaške interese, da ne govorimo o stroških) naj bi o tej gradnji odločal narod na referendumu, ki se napoveduje za prvo leto novega parlamentarnega mandata.

Zagovorniki projekta trdijo da že sedanjemu povpraševanju z elektriko s samimi obnovljivimi viri ne moremo zadostiti, kaj šele povečanim potrebam, kar bi nas sililo k uvažanju elektrike česar si pa ne bi smeli želeti. »Brez jedrske energije – pravi minister za infrastrukturo Jernej Vrtovec – ne bomo kos nalogi, brezogljični družbi in energetski neodvisnosti«. A tu ga je potrebno ujeti na čistino. Trditev o energetski neodvisnosti z jedrsko elektrarno je lažna, zavajajoča. Tudi s tem virom bomo odvisni: od konstruktorja centrale, od rezervnih delov in občasnih remontih, nenazadnje od jedrskega goriva, ki ga doma nimamo. In minister ne pove, ali ne ve, da je denarja za odlaganje in shranjevanje odpadkov ter za razgradnjo obstoječe centrale (bojda 200 milijonov evrov) hudo premalo, da bo s Hrvaško, kot enakopravne solastnice JEKa, dogovor o enakopravni porazdelitvi bremena, težko doseči, in da sama nacionalna energetika ne bo zmožna najti 10 in več milijard za drugi blok.

Rešitev je torej v opustitvi te ambicije in v dogovor z Avstrijo in Italijo, ali samo s Furlanijo Julijsko Krajino, o pospešenem razvoju in skupni uporabi obnovljivih virov. Pa se na koncu vprašajmo: kako zmoreta Avstrija, z 8,5 milijoni prebivalcev, torej več kot 4 Slovenije, in Italija s 60 milijoni (30 krat več od nas) brez jedrskih central? Pa ja imamo mi, na glavo prebivalca, veliko več sonca, vetra, vode in gozda od obeh sosedov. O tem kako bom glasoval na referendumu je vsakršna dodatna beseda odveč, mar ne?!