NATO, Slovenija in vojne - 2
Spoštovani gospod predsednik, gospoda nadškofa – oprosti Marcel če se ti sposojam - Kam gremo? Mislim z zvezo NATO. Mar nimamo več dobrih odnosov z Rusijo? Bo rusko kapelico na Vršiču pogoltnil gozd?
Ko hodimo v Bruselj in minule dni v Rigo poslušat grozeče litanije generalnega sekretarja zavezništva Stoltenberga na račun »malopridnega« Putina, da naj se skulira, pri Ukrajini, Belorusiji in še kje, sicer bo plačal »visoko ceno«, se kdaj vprašamo kam taka retorika, kam taka žuganja vodijo? In se vprašamo tudi, ali so upravičena, oziroma kdo se komu približuje in kdo koga izziva ter kdo komu spodbuja občutek ogroženosti? Vzajemno? Morda?! Toda nekoč je obstajal, poleg Severnoatlantskega zavezništva še Varšavski pakt, pa tudi omembe vreden svet neuvrščenih in ravnovesja v takratni hladni vojni med jedrskima blokoma sta nekako držala. Celo pri osvajanju vesolja med ZDA in Sovjetsko zvezo. Nato se je Varšavska aliansa sesula, enako SSSR, dober del bivših zaveznic, ali če hočemo koloniji, Rusije, kljub zahodnim zagotovilom tvorcu tega procesa, Mihailu Gorbačovu, da se Zahod ne bo širil na Vzhod, oziroma do ruskih meja, sta Evropska Unija in NATO posrkali in s tem storili prav to česar sta se bili zavezali, da ne bosta in tako prišla z članstvom Estonije in Latvije do samega ruskega ozemlja. Sta edini še Ukrajina in Belorusija, ki tvorita tampon cono med Rusijo in Zahodom.
Smo pozabili na Kubansko raketno krizo, ki je jeseni 1962 leta za celih 13 dni na niti držala usodo sveta? Las je manjkal do neposrednega oboroženega spopada med ZDA in SSSR in celo do tretje, zelo verjetno jedrske svetovne vojne. Za kaj je šlo? Sovjetska zveza je v dogovoru s kubanskim liderjem Fidelom Castrom, na ozemlju Kube nameščala jedrske rakete z dometom do ameriških tal. Ko se je to izvedelo, je ameriški predsednik John Fitzgerald Kennedy s pomorsko blokado otoka zagrozil napad na ladjevje, ki je dovažalo to orožje in zahteval takojšnjo odstranitev raket, ki so tam že bile. Gledali smo na televiziji, kako so se sovjetske ladje bližale ameriški floti in kako je le ta imela že vse topove uperjene vanje. Rdeči telefon med Belo Hišo in Kremljem je pregoreval, toda sekundo pred dvanajsto, bi rekli, je ruski predsednik Nikita Hruščov zaukazal umik, oziroma povratek ladji domov. V zameno je prejel Kennedyjeva zagotovila da Kuba ne bo napadena. In svet se je oddahnil! Kasneje bi se izvedelo, da je bil del dogovora tudi umik ameriškega jedrskega orožja iz Turčije.
To kar se dogaja danes ne spominja na tiste čase? Toda z obrnjenimi vlogami?! NATOve pogoste vojaške vaje in ameriški protiraketni ščit ter preleti bombnikov tik pred ruskimi vrati? Čemu začudenje, da Rusija kopiči sile ob ukrajinski meji in se vse tesneje povezuje s Kitajsko?
Seveda, mi smo ta dobri in oni ta zlobni. Zahod je zakon, spoštuje človekove pravice, ima demokracijo, svobodo medijev in vladavino prava, oni ne, so še daleč od tega. In mi smo dolžni varovati pri njih vrednote, ki jih sami ne varujejo. Prav imamo mi, ne oni. Zato jim mi lahko povemo kar smejo in česar ne. To počnemo že od konca 2.svetovne vojne malo tu malo tam, sirom planeta, nazadnje smo to počeli 20 let v Afganistanu in vemo kako se je končalo.
Sprašujem se, kaj počne Slovenija v tej druščini?... In zavidam Avstrijcem, Švedom, Fincem, Švicarjem, Ircem, ker bremena te soodgovornosti ne nosijo. Če se ima zgoditi, se bo pač zgodilo. Nastradali bomo vsi, z nami tudi neodvisni in neuvrščeni, a če bo od njih kdo preživel in prispeval k novemu rodu človeštva, bo vsaj znal povedati, da tega hudiča s pekla ni bil on potegnil.
Sicer, da bomo čez kako stoletje tako in tako, pod vse bolj vročim soncem in visokimi vodami odšli vsi, bi moral vedeti vsakdo, ki danes tako rad rožlja z orožjem, namesto da bi napore in sredstva usmeril k podnebju.
Nessun commento:
Posta un commento