Polemike znotraj italijanske manjšine

 

TREMUL SE ODDALJUJE OD POLITIČNIH ODLOČITEV ŽIŽE  - 2

 

Da ne bo izpadlo, kot da je pri tem osamljen, edini - navsezadnje zastopa, vsaj formalno, ves italijanski živelj v Sloveniji in na Hrvaškem -, po odzivih drugih dveh pomembnih predstavnikov manjšincev pri nas, predsednika obalne samoupravne skupnosti, Scherianija, in predsednika koprske skupnosti ter podžupana MO Koper Steffeta, ki se od njegovega pisma z različnimi podtoni v glavnem ograjujeta, se oglašam tudi sam, kot nekdanji predsednik koprske skupnosti in dolgoletni poslanec v Državnem zboru, ki je s kolegom Battellijem in drugimi sonarodnjaki v ustavodajni republiški skupščini (Marino Domio, Isabella Flego in Franco Juri),  takoj po osamosvojitvi, popazil na to, da so bile pridobljene manjšinske pravice še iz prejšnje socialistične in samoupravne  ureditve prenesene v novo, slovensko, oz. vnesene v novo republiško Ustavo. Ni bilo lahko. Demosova večina temu ni bila najbolj naklonjena, a si po končani vojni novih front ni želela. S tega naslova mi je težko oporekali pravico, da o Tremulovem pismu tudi sam povem svoje. No, v celoti delim sporočilo in kritiko, ki jo predsednik UI naslavlja poslancu Žiži. Nastope slednjega spremljam, točneje njegova glasovanja, ker slišat, ga je bolj malo. In to počnem zlasti zato ker sem mu bil zaupal svoj glas in sem računal takrat, da bo kot zdravnik, po antonomaziji humanist, ravnal vselej v skladu s humanističnimi pogledi in vrednotami. A se žal to ne dogaja. Ne ugovarjam temu, da sodeluje z vlado, četudi hudo desno obarvana, tudi temu ne, da ima z njo sklenjen celo formalni  dogovor o sodelovanju, problematiziram, pa, tako kot Tremul, dejstvo da ta sporazum ni šel skozi ustrezne preverbe mnenj vseh manjšinskih struktur, da se o njem ni vodila širša javna razprava znotraj narodne skupnosti, predvsem pa pomanjkanje varovala, ki bi omogočilo poslancu, da bi v podporo vladi pristopal vendarle selektivno. V 30 letih parlamentarne prakse se je vselej pazilo na to, z desne in leve, da ne bosta manjšinska poslanca nikoli ključna, oz. jeziček na tehtnici, pri preživetju vlade. Bila sta, ob večini, ki si jo je vsaka vlada zagotovila s poslankami in poslanci koalicijskih strank, zaveznika koalicije. In prav je bilo tako. Tokrat pa smo prvič priče situaciji v kateri si vlada zagotavlja večino prav z glasovoma manjšincev. Brez niju, tudi podpora "kooperative opozicije", SNSa in uporniške poslanske skupine DeSUSa, ne bi zadostovala in bi se moral g. Janša že zdavnaj sprijazniti s predčasnimi volitvami. 

A spoštujmo ustavno določilo, da vsak poslanka/poslanec lahko ravna po svoji vesti in če mu je slednja narekovala, da gre vlado podpreti, ok, naj bo tudi jeziček na tehtnici. Toda kar nekajkrat je ta vlada, ali so njeni posamični členi, hudo zašli s poti spodobnosti, ko bi moral humanist vendarle odreagirati, reči "NE, pri tem štange ne bom držal, ne vladi, ne koaliciji, ne ministru". Govorim o zgodbah z STA, z delegiranima evropskima tožilcema, z nespoštovanjem sodb sodišč, tudi Ustavnega ne, glede vladanja z odloki, z neupoštevanjem razporeditev mest v parlamentarnih organih, ko so trije poslanci zapustili SMC in ustanovili svojo nepovezano skupino, s kadrovskimi cunami v podsistemih, z žaljivimi izjavami premiera na račun vidnih predstavnic in predstavnikov Evropske unije in sramotenjem Slovenije, z čestitkami Trumpu, ko je bil že poražen ter podporo Izraelu pri nadaljevanju gradnje judovskih naselji na palestinskem ozemlju in Poljski pri zavračanju umirajočih beguncev na meji z Belorusijo. Še in še bi lahko našteli. In pisal sem poslancu Žiži, mu posredoval svoje misli in pripombe. Odziva nikoli. Tremul ima prav in upam, da bo njegovo pismo še koga prebudilo iz tega zaskrbljujočega dremanja v katerega je zašla italijanska manjšina pri nas.