GRENAK DAN SUVERENOSTI
Bil sem zraven, ko so zadnji vojaki JLA odhajali iz Slovenije, iz Luke Koper. Po funkciji. Predsedoval sem občini, ki se je bila jeseni 1990 leta, po prvih večstrankarskih volitvah pri nas, s soglasnim sklepom občinske skupščine, z glasovi tudi Demosovih strank, razglasila za demilitarizirano in ki je bila izbrana, zavoljo pristanišča, za odpremno postajo ostankov tri mesece poprej poražene a še vedno nevarne zvezne vojske, ki so se še zadrževali na slovenskem ozemlju. Ne brez zapletov, nekaj malih zamud in velike napetosti, se je zadnja ladja, ki jih je odvažala, malteški trajekt Venus z zadnjim vojakom na krovu, nekaj po polnoči, vendarle odlepila od pomola. In vso to operacijo je profesionalno, umirjeno in strokovno nadzoroval ter izvedel namestnik poveljnika slovenske policije, Boris Žnidarič.
Naslednje jutro je glavni mestni pomol že gostil slovesnost ob pomembnem dogodku, ki velja za zadnje dejanje z desetdnevno vojno izborjene polne suverenosti Republike Slovenije. Bil si ga je zamislil republiški sekretar za informiranje, Jelko Kacin. Občina je poskrbela za oder, ozvočenje in stojnico z nekaj osvežilnega. Kacin si je bil zaželel še pečenega vola, a zato je bilo premalo časa in resnici na ljubo, se tudi potrudil nisem, da bi klicaril po gostilnah, hlevih in klavnicah. Navsezadnje biki niso bili nič krivi za to kar se nam je bilo zgodilo.
Prišlo je s cele države nekaj več kot tisoč uniformiranih teritorialcev, stotina policistov, domačinov je bilo bolj malo, ter državni vrh s predsednikom republiškega Predsedstva, Milanom Kučanom, na čelu. Spregovorila sta poleg predsednika še sekretarja za notranje zadeve in za obrambo, Bavčar in Janša, ki sta si izmenjala zahvale in čestitke policiji in teritorialni, na koncu pa sem vse prisotne pozdravil še jaz, kot domačin in, v duhu s stališčem občinske skupščine, v odhodu zadnjega jugoslovanskega vojaka pozdravil pričetek postopne demilitarizacije republike. Res, da je bila osamosvojitev izborjena tudi z orožjem, a dlje od primerno usposobljene in opremljene policije ter teritorialne obrambe, v Kopru nismo verjeli v nujo oborožene sile z vsemi atributi klasične vojske, kakršno imamo in še dograjujejo danes. No, bil sem edini govorec, ki ni prejel aplavza niti z dveh rok. Le veliko mrkih pogledov in nekaj tudi zvočnega negodovanja.
V spomin na tisti dan in v političnih razmerah, ki jih doživljamo že leto in pol ter vsak dan slabše, se povabilu na ponedeljkovo slovesnost v koprski Osnovni šoli "Antona Ukmarja" nisem odzval. Zanimivo, tudi Milana Kučana, ki ne zamudi proslave, ko je nanjo vabljen, tokrat nisem videl. Pa ja, sem si mislil, da razume kar pravi sedanji predsednik države Pahor, da so to "redki trenutki, ko je prav, da skupnost stopi skupaj in praznuje kar nam je skupno". No, priznajmo si, da praznik moramo tudi intimno čutiti, zato da se ob njem veselimo. Če si ga oblast prisvoji, ga prikroji svojim potrebam, svojemu razumevanju in tolmačenju slavljenega zgodovinskega trenutka, je lahko le še njen. Odvzela ga je vsem ostalim! In da je letos tako je v ponedeljek dokazal tudi, takoj po neposrednem prenosu proslave v Kopru, dokumentarec na prvem programu TV Slovenija "Hrepenenje naroda". Pripovedovalci in pripoved izključno po kroju Demosa, SDSa in premiera. Nenazadnje sam dan pričetka agresije JLA, ki ga SDSovsko zgodovinopisje vztrajno obeležuje 27. in ne 26. junija 1991, potem ko je bilo ničkolikokrat dokazano, da so enote jugo armade odkorakale s kasarn in se napotile k meji z Italijo na Primorskem Dan prej! Sicer sramota tak dokumentarec za TV Slovenijo! Odličen za NOVO24TV, ne za glavni javni medijski servis!
Sedanji obrambni minister Matej Tonin, ki je bil še deček, 8 letni, ko so vojaki JLA odhajali in bi zato komod prepustil oder onemu, ki je odhod speljal, g. Žnidariču, nas je v njegovem značilnem moraliziranju pozval k umirjanju vse bolj pregretih političnih strasti v državi, pozabil pa je na to, da je sam kot udeleženec v vladi eden izmed glavnih generatorjev te napetosti in da bi je bilo takoj manj, če ne že kar konec, v trenutku, ko bi vlada odstopila in bi se dogovorili za čimprejšnjo izvedbo predčasnih volitev.
A še koga, razen oblastnikov, veselijo državni prazniki v takih razmerah? Morda le še če so dela prosti.
Nessun commento:
Posta un commento