Uboga Slovenija!

 

JJ in EU

Kaj počne naš premier in zakaj to počne v odnosu do Evropske unije ter njenih instituciji in to prav v času, ko mu je zaupano predsedovanje skupnosti,  je vprašanje, ki verjamem da si ga postavljajo mnogi, potem ko smo minuli teden prebirali in gledali njegovo komunikacijo, twitteraško in sicer, ki jo lahko označimo najmanj za nespodobno, z delegacijo Odbora evropskega parlamenta za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve, na tridnevni misiji pri nas radi ugotavljanja dejstev na področju pravne države, svobode medijev in boja proti korupciji. Vemo zakaj so parlamentarci iz Bruslja prišli: STA, delegirani tožilci, nespoštovanje sodb sodišč, afera z maskami in ventilatorji ter mnogokaj še odmevajo močno tudi onstran domačega praga.

In odgovor? Možna sta po mojem dva.

Prvi: Ali se mu je povsem skisalo ob pogostih opozorilih iz belgijske in evropske prestolnice, da tako ne gre, oz. da se naj že enkrat skulira, ob težavah s parlamentarno večino doma, pri uveljavljanju svojih želja in načrtov, ob utrujajočih interpelaciji, ki jih vlaga opozicija, ob moteči in pogosto neizprosni medijski pozornosti, ob protestih, petkovih in sredinih, ter zahtevah po njegovem odhodu, ob sodbah sodišč, ki mu nikoli ne dajo prav, ob občasnih javnomnenjskih anket, ki mu ne napovedujejo novega vladanja, ko se tale konča, ob grožnjah sindikatov zaradi zavračanja socialnega dialoga, ali ob nezmožnosti in nesposobnosti se učinkovito spopasti s Covidno epidemijo. Če vse to seštejemo je za običajnega smrtnika nepojmljivo, da še sedi na Gregorčičevi in celo, kao suvereno, predseduje svetu EU?! 

Drugi odgovor: Da vse to počne načrtno, v tihi, pa tudi ne, spregi z madžarskim Orbanom, poljskim Mazowietskim, češkim Babišem, morda tudi s srbskim Vučičem in še s kom, da se oslabi in torpedira bistvo Evropske unije, ali se jo vsaj podredi primatu suverenih članic pri kreiranju in izvajanju evropske politike. Prepričan sem da ni slučajno kar počnejo poljska, celo sodna, madžarska, slovaška in z njimi povezane druge vzhodnoevropske oblasti.

Če je temu tako, če je drugi odgovor bolj oprijemljiv in verjeten, si po svojem vso to sranje, če si dovolim nesramnost,  vrhovi EU zaslužijo. Vedelo se je mnogo od tega že dolgo prej, preden bi štartalo slovensko predsedovanje, vsem na očeh je bil primitivizem s katerim se je premier Janša odzival na poizvedovanja evropskih komisarjev in komisark ter poslank in poslancev, nenazadnje tudi prve evropske tožilke zaradi neimenovanja slovenskih delegiranih tožilcev, v zvezi z zapleti pri slednjih, pa s pritiski na medije, zlasti na STA in RTV, ter na sodstvo in sicer glede odnosa do vladavine prava. Vedeli so torej vsi, a mu enkrat niso resno zažugali s preklicem predsedovanja, s kako drugo sankcijo ali vsaj z odpovedjo sodelovanja na minulem vrhu EU na Brdu. Še več, prišli so vsi, od Leynove in Michela, do Macrona in Merklove, od Dragija do Sancheza, Kurza in Rutteja, in se vsi objemali, si izmenjavali nasmeške in se trepljali po hrbtu, kot največji prijatelji in privrženci iste miselne ter vrednostne družine. Oddali so mu priznanje enakopravnega in enakovrednega partnerja, velikega mediatorja in interpreta evropskih ambiciji ter so-kreatorja evropske prihodnosti. Tudi če so mislili in upali, da se bo s tako toplim, prijaznim, ljubečim pristopom Janša omehčal, omilil svojo retoriko, pričel s financiranjem STA , napotil delegirana tožilca na svojo novo dolžnost, se uklonil sodbam sodišč, nenazadnje ustavnega, in tako umiril doma vse bolj dinamičen in tudi nevaren nemir, so se krepko ušteli. Sedaj pa žanjejo kar so sejali ali sproti zalivali, oziroma se mu niso pravočasno zoperstavili. Pozabili so očitno od kod izhajamo in kako se utegnejo vesti bivši militantni komunisti, ko naenkrat preidejo na povsem nasprotno politično-ideološko stran, se pa militantnosti ne odpovedo.