mercoledì 24 giugno 2020

Predsednik k fojbi



PAHOR NA BAZOVIŠKO FOJBO?

Kdorkoli je bil ubit in vržen v to ali kakršno koli drugo brezno, namesto da bi bil dostojno pokopan, si zasluži, po 75 letih od konca druge svetovne vojne, vsaj svečo. Gre za dejanje preproste človečnosti. Če je še spravno toliko bolje.
Toda pomembno je vedeti komu boš posvetil svojo minuto molka, svojo misel. Gospodje ki vsako leto romajo k Bazoviški fojbi, položijo tam vence in deklamirajo nekaj pompoznih stavkov, pravijo, da častijo spomin na tisoče nedolžnih Italijanov pobitih s streli »okupatorskih« jugoslovanskih partizanov, ki so bili zasedli Trst. V resnici so ga bili osvobodili, toda pustimo to. Tako tržaški župan Dipiazza, tako bivši italijanski notranji minister in vodja Lige, Salvini, tako nekdanji predsednik evropskega Parlamenta Tajani, tako predstavniki ezulskih organizaciji in tudi sam predsednik italijanske Republike Mattarella je lani spregovoril o »dolga leta zamolčani nacionalni tragediji«. Ko na vsaki taki slovesnosti, nato še na televiziji ob Dnevu spomina, ali v kakem filmu o takratnih dogodkih, pripoveduješ in prikazuješ, da so »Slovani pobijali in metali v fojbe nedolžne Italijane, krivi le tega, da niso sprejemali komunizma«, ne da bi niti s stavkom kontekstualiziral ta vsekakor zavržna dejanja s tem kar je bil počel prej, celih 20 in več let fašizem s Slovanskimi narodi in najbolj s Slovenci, kot prvo posiljuje zgodovinsko resnico, kot drugo proizvede sovraštvo, ki se neizbežno prenese na kakovost odnosov večinskega italijanskega naroda z dediči teh »zlobnih Slovanov«, oz. s pripadniki manjšinske slovenske narodne skupnosti, ki z njim sobivajo ter, seveda, tudi odnosov Italije do Slovenije in ostalih držav nekdanje Jugoslavije.
No, enako, z obratnega zornega kota, se je pripovedovalo tudi pri nas, ko vse do konca osemdesetih smo si zatiskali  oči pred dejstvom, da tudi osvoboditelji, ne le okupatorji so bili zakrivili zločine. Fojbe in exodus več kot 200 tisoč prebivalcev Istre in Dalmacije, predvsem italijanske narodnosti, sta bili tabu tema. Tako kot množični poboji tudi drugje v Sloveniji. Toda smo se zlasti po osamosvojitvi soočili s tem, priznali kaj so bile zagrešile povojne oblasti in začeli iskati poti k spravi.
Italija se je na to spozabila in ob Dnevu spomina slavi danes le žrtve krutosti jugoslovanskih povojnih oblasti ne pa tistih, tudi med samimi Italijani, ki so padle in trpele pod divjaštvom fašizma in nacizma.
Da bi to stanje presekali in se sprijaznili z zgodovino kakršna je dejansko bila, sta se slovenska in italijanska vlada 1993 leta dogovorili o ustanovitvi mešane kulturno-zgodovinske komisije, ki bi naj preučila odnose med narodoma v najbolj kritičnih časih in sicer od 1880 do 1956 leta. Vkopali so se, zgodovinarji, v arhive in drugo gradivo ter 7 let potem spisali in objavili Poročilo o njihovem delu in njihovih ugotovitvah, ki naj bi ga že po dogovoru iz leta 1993 obe strani, obe vladi, osvojili in ga uradno objavili kot najbolj objektivno pripoved odnosov med državama in narodoma v preiskovanem obdobju.
Slovenija je to storila, Italija ne. Če bi, bi Dipiazza, Salvini in njima podobni  morali priznati da so bile fojbe predvsem posledica fašizma in da v njih niso končali le nedolžni Italijani, zlasti ne na tisoče in ne v bazoviško. Kolikor dokaj verodostojni viri povedo, je v tem breznu, pravzaprav jašku opuščenega rudnika, končalo najprej, še 1944 leta, kar nekaj antifašistov, Italijanov in Slovencev pobitih s strani kolaboracionistične Mestne straže, po končani vojni pa so osvoboditelji za ene, okupatorji za druge, tam  zmetali trupla ubitih nemških vojakov, konjske kadavre in razbite vojaške vozove. Ve se tudi za truplo nekega lokalnega vojnega zločinca. Vse to so oktobra 1945, po odhodu jugoslovanskih enot iz Trsta in prihodu zavezniške vojske, ven potegnili angleški inženirci, ki so iskali novozelandske vojake in tiste Italijane, ki naj bi jih pokončali partizani, vendar teh niso našli. Morda tudi to ne drži, a Italija noče da se fojba znova odpre in temeljito preišče, ker bi jo - pravijo oblasti - oskrunili. Ni kaj, izgovor je dober. Gre pač za spominski kompleks, a težko zamaskira strah, da bi se mit jugoslovanskega barbarstva nad Italijani v Trstu in okolici do neke mere razblinil.
Kot nekdanji sodelavec in dolgoletni strankarski soborec Pahorja, sem predsednika Republike že nekaj časa nazaj, ko se je začelo šušljati, da je bilo to možno, pozval, da bi kot pogoj za skupni obisk z italijanskim kolegom bazoviške fojbe postavil uradni Mattarellov poziv svoji vladi k objavi Poročila zgodovinarjev in k njegovi implementaciji zlasti v učbenike in drugo relevantno zgodovinsko literaturo.
Kaže da tega naš predsednik ni storil in da bo na bazoviško fojbo vseeno šel. Poročilo zgodovinarjev bo ostalo nedokončano delo, zmagali bodo še enkrat več prirejevalci in posiljevalci zgodovine, in v spomin bo ostal še en velik kiks našega Boruta. Morda največji doslej. Sprava pa se bo pustila čakati.

"Pripovedujem svoje življenje"



Pubblicato da alle

Nessun commento:

Posta un commento

Iscriviti a: Commenti sul post (Atom)