Ankete včasih krivične

KOPRČANI NEZADOVOLJNI S SEDANJIM ŽUPANOM?

Že prav, da javnomnenjske agencije opravijo svoje delo, celo koristno je vedeti kaj si ljudje mislijo o tej ali oni politični stranki, o tem ali onem politiku ali dejanju. Toda pogostost tovrstnih poizvedovanj izpade včasih vprašljiva, ker zlasti novoizvoljenim predstavnikom ljudstva daje premalo časa za samo dokazovanje ali, če hočemo, polaganje računa volivkam in volivcem. To še posebej velja za župane, ki praviloma prihranijo vse kar so storili iz naslova izpolnjevanja predvolilnih obljub, za zadnje, zaključno leto mandata.

Primerne so vsekakor ankete vezane na delo vlade, Državnega zbora in, trenutno seveda, na volitve za Evropski parlament, da se pa vpraša kaj si po 6 mesecih mislijo ljudje o aktualnem županu je nekoliko izven konteksta in tudi potencialni predmet manipulaciji in instrumentalizacije če postavljeno v nek primerjalni krog z drugimi.

Sam ne razumem s čim bi naj bila večina Koprčank in Koprčanov nezadovoljna do Aleša Bržana? Vse teče po ustaljenih tirih, storitve, ki jih opravlja občina ne zamujajo in tudi ne zgubljajo kvalitete, javni zavodi delujejo s polno paro, že začete investicije se nadaljujejo ter nove napovedujejo. Ob Marini Koper že sije in bo kmalu vseljen nov, sodoben sedež Uprave RS za pomorstvo, na skeletu palače, ki ji pravim »multifrutti«, ob Areni Bonifika in olimpijskem bazenu vidim, da spet mrgoli delavcev, stanovanjski kompleks »Koprska vrata« pred sodiščem se že ponuja kupcem, tlakovanje Brola tudi ob stolnici je v zaključni fazi, dobili smo dve novi krožišči na regionalni cesti Bertoki-Sv.Anton, vsak čas se bo začela gradnja podzemne garaže na Muzejskem trgu.

Ali je za vse to zaslužen prejšnji, oz. sedanji župan naj si vsak odgovori sam. Po mojem sta zaslužna oba, ker je omenjene posege prvi morda začel, drugi pa jih vsekakor nadaljuje. Pluse slednjemu pa lahko pripišemo iz naslova pocenitve določenih stroškov, ki jih je bil sprožil Popovič, v dogovoru s krajevnimi skupnostmi tudi prvi resen participativno oblikovan proračun, povratek k praznovanju občinskega praznika 15. maja in slovesnost v Dvorani Sv.Frančiška z vključevalnim, oz. povezovalnim sporočilom in pristopom do vseh, tudi drugače mislečih. Prvič po 16 letih, ko so bili zraven vsi sosednji župani in tudi dva nekdanja župana, v pričevanje, da skupnost živi in prosperira predvsem če v kontinuiteti in vzajemnem spoštovanju, da njeno zgodovino kreiramo vsi.

In predvsem je nekoliko krivično pripisati aktualnemu županu nezadostno ali komaj zadostno oceno in jo primerjati z oceno prejšnjega pred letom dni, potem ko vemo, da ko je bil nastopil prvi mandat Popovič, pred 16 leti, tovrstnih primerjav s predhodnikom Pucerjem ni bilo. Še več, če me spomin ne vara, že kmalu po prevzemu funkcije je moral Popovič v zapor in vsa nadaljnja leta županovanja niso šla brez sodnih obravnav in tudi dosojenih kazni po eni strani, in tudi ne brez dragih in dvomim, da vselej nujnih, popotovanj v Miami in drugod po svetu. In ja, v prvih šestih mesecih je bil Popovič storil le to, da je porezal par trakov na investicije - največja takrat Osnovna šola v Šmarjah - ki jih je bil realiziral Pucer.

Ali smo se že navadili tovrstnega dojemanja vloge in lika župana, da nam danes povsem normalen, ne konflikten, do vseh spoštljiv, umirjen, strpen, do davkoplačevalskega denarja odgovoren in do vsakogar pozoren možakar na krmilu občine dolgočasi in razočara?

Do vsakršnega oblastnika sem praviloma kritičen, včasih tudi neizprosen, zlasti če sem ga bil volil in mojega zaupanja ni opravičil, tako kot so bili drugi do mene, ko sem bil na njegovem mestu. Bržanu pa do sedaj nimam kaj očitati. Edina stvar, ki me je morda zmotila, ki pa jo je bil uvedel Popovič, je bil za domačine zaprt Titov trg ob ekskluzivnem koncertu Perpetuum Jazzile za potnike neke križarke in sem mu to tudi sporočil. Pa ni zameril.

Evropejci, obsodimo Trumpa!

Bomo že enkrat  rekli Trumpu Trump?

Berem: »Evropa svari Trumpa pred napadom na Irak«. Lepo, si mislim, morda ji bo ameriški predsednik vendarle prisluhnil in odmislil nadaljnje grožnje Teheranu. Saj smo vendarle zavezniki, partnerji, prijatelji?!

A me nemudoma predrami zgodovina tega partnerstva odkar je v Beli Hiši omenjeni model. Kolikokrat mu je Evropska unija povedala kaj si o njegovih napovedih že v volilni kampanji in dejanjih kasneje misli, kolikokrat ga je prosila, da tega ali onega ne bi storil, ker v škodo tako njenim interesom kot stabilnosti, miru in prihodnosti sveta, kolikokrat ga pozvala k zavezanosti k multilateralizmu in mednarodnemu dialogu in kolikokrat se je on odzval primerno? Ne pomnim.

Še s Severno Korejo je vzpostavil link, potem, ko ga je k temu pozval Kim Džong-un.

Umaknil se je s Pariškega podnebnega dogovora, znanstvenikom, ki nas opozarjajo, da ima človeštvo še največ 15 let časa da preide k radikalnim ukrepom za zmanjševanje toplogrednih emisiji odgovarja, da jim ne verjame, ker da mu je jasno, da za vse to človek ni kriv, EU ve dobro da to pomeni nezmožnost uresničitve v Parizu dogovorjenih in v Katovicah potrjenih ciljev glede zajezitve segrevanja ozračja, kasira še, zavoljo Trumpovega umika tudi iz jedrskega sporazuma z Iranom, oziroma z reaktivacijo sankciji zoper to državo, neposredno škodo svojemu gospodarstvu, a se mu še vedno klanja. Da, tu pa tam mu pove, da se z njim ne strinja, da bi kazalo ravnati drugače, a nima poguma, da bi se zase in nenazadnje za preživetje planeta, postavila bolj odločno. Za veliko manjše grehe Rusije teh zadržkov ni. Celo dražji plin je pripravljena uvažati iz ZDA in opustiti cenejšega iz Rusije, da se Trump ne bi preveč razhudil.

Mene je kot Evropejca sram! In tudi kot državljan Slovenije, da ne zmoremo ene malce bolj ostre in kritične povedati čez-atlantskemu partnerju: o podnebju, Iranu, Palestini, Venezueli, novemu oboroževanju, trgovinskih vojnah, multilateralizmu itd… Edino kar smo zmogli je prepoved nočnega streljanja na Počku, ki je nekoliko zmotila ZDA, češ vojaške vaje morajo čimbolj odražat dejanska stanja ob morebitni vojni in se morajo zato odvijat tudi ko ljudje spijo. Če to ne bo možno - so rekli ameriški oficirji - bodo naši vojaki šli drugam!

»Bravo Karl!« - sem vzkliknil. Vsaj to. A ne morem nehat sanjat o tem, da bo dozorelo spoznanje tako pri oblasti kot pri ljudstvu, da gremo že enkrat iz Zveze NATO in si nadenemo status nevtralnosti po vzoru Avstrije, Švice, Finske, Švedske in še katere članice EU. Ne bo ne nočnega streljanja, ne potrebe po zviševanju sredstev za to zavezništvo, ne sodelovanja pri tveganjih in spornih mednarodnih misijah. Pa še podpisali bomo z manj strahu in pomislekov, pogodbo OZN o prepovedi jedrskega orožja ter rekli Trumpu Trump!

Prisluškovanje? Nič novega

VRAT NE SMEMO ZALOPUTNITI

»Prav je, da Slovenija, kadar naši sosedi storijo nekaj, kar je nesprejemljivo, na to opozori, a obenem mora tankočutno graditi mostove sodelovanja in ne sme zaloputniti vrat, temveč odpreti nova«

Pričakoval sem takšen odziv predsednika Republike e se ga tudi veselim. Soseda si ne moreš izbrati in bo večno tam kjer je, zato ga imej, kolikor lahko, za dobrega. Le tako bo sobivanje ob skupni meji znosnejše in ljudje bodo od tega tudi nekaj imeli, še posebej oni, ki ob meji živimo. Velja za vse sosede: za Hrvaško, Italijo, Avstrijo in Madžarsko. A Pahorjev odziv, sicer načelen, sledi predvsem najnovejši prisluškovalni aferi na relaciji Ljubljana-Zagreb.

Kot pobudnik že leta 2004 arbitražnega razreševanja mejnega spora s Hrvaško me obnašanje sosede seveda jezi, tako kot me je, ko je zavrgla tri leta prej sporazum Drnovšek-Račan, ki je sledil pričakovanjem in pozivom predvsem Istrskih ljudi, in ustvarila pogoje za permanentne napetosti zlasti v Piranskem zalivu in je za iskreno prijateljico več nimam, niti za partnerico vrednega zaupanja. Toda soseda ostaja in jemati jo moram za tako kot je, ter si sproti prizadevati za to, da z njo ohranim čim boljše odnose. V politiki, tako kot v gospodarstvu, ni prijateljstva, so samo interesi. Žal, a je pač tako.

Da so nam hrvaške tajne službe prisluškovale in ujele nedovoljen telefonski klepet med slovenskim arbitrom Sekolcem in vladno agentko Drenikovo ter ga pretvorile v izgovor za miniranje arbitraže, kar je bilo očitno v interesu Zagreba že od podpisa dogovora o njej, name ni naredilo kakega posebnega vtisa, še manj da bi se nad takim početjem zgražal. Prisluškovalci so plačani da to počno, enako naši in ni nekaj novega, da vsi vse več ali manj prisluškujemo. Ali je bila ujela Sekolca in Drenikovo ameriška CIA in predala posnetek Hrvaški, ali so to bili Severno Korejci, ali Srbi, ali Hrvatje sami je meni vseeno, v trenutku ko je bil incident pase', oziroma ko so arbitri sklenili, da le-ta ni imel bistvenega vpliva na razsodbo o meji. Kar je danes še relevantno in zgražanja vredno je to, da se Hrvaška še vedno otepa implementacije arbitražne razsodbe, da usiljuje mejo na morju, ki jo ni nihče, razen nje same, odločil, a še huje ostaja zame indiferentnost Evropske komisije, ki dobro ve, kdo je kriv, da spor traja, katera je stran v tem sporu, ki noče izvrševati arbitražne zapovedi, a ne stori niti koraka dlje, v uveljavljanju svoje autoritete, od tega da pove vsakič znova, da »sta obe strani dolžni implementirati arbitražo!«. Niti požugati s prstom proti Zagrebu si doslej ni upala. To je glavni problem zavoljo katerega smo bili primorani vložili tožbo na sodišče Evropske unije v Luxembourgu in sosedo okriviti nespoštovanja pravnega reda EU.

Zato, opustimo zgražanja na račun Hrvaške, ker nam je prisluškovala, počakajmo kaj bo omenjen tribunal povedal in se nato odzovimo. V tem času bo oblikovan nov Evropski parlament, ki bo imenoval novo Evropsko komisijo, ki bo morda nekoliko drugačna in bolj načelna, ne nazadnje mora Hrvaška skozi sito preverbe pogojev za nadgradnjo lastnega statusa v EU, kot prosilka za vstop v Schengenski prostor, tu pa je dorečenost meje še kako relevanten pogoj.

Bog Boris!

UMIRI SE, ŽE ENKRAT, BORIS!

…In sprejmi dejstvo, da nisi več župan in da je čas, da nehaš trosit neumnosti in laži. Ob nekem nedavnem intervjuju na Regional Obali nisi mogel mimo tega, da bi, tako kot samo ti  znaš, napadel svojega naslednika in njegov prvi proračun ter posredno znova prezrl zapuščino prednikov. Da bi branil Aleša Bržana ne čutim potrebe, ker bo on to sam bolje opravil, moram pa se odzvat na tvojo ponavljajočo tezo, da se je zgodovina Kopra začela s teboj. Znova že zguljena fraza: »Jaz v prvem mandatu nisem imel ničesar, oni (Bržanovi o.p.) pa imajo vse nastavljeno.«

Pred teboj smo bili trije, ki smo vodili občino, če omenim samo obdobje samostojne Slovenije, in pred nami so bili še drugi in vsak je za seboj pustil nekaj kar je bilo vredno vsaj omembe. Nihče ni našel puščave. »Koper 2020« je spisek želja in projektov, ki ste jim tudi ti in tvoji sodelavke-sodelavci v glavnem sledili z rahlimi odstopanji in spremembami… obvoznica, komunalni privezi, obnova zelenih površin in tudi trgov in ulic mesta, prenova šol, štadiona, univerza, revitalizacija podeželja so bili opredeljeni takrat ko si ti še dirkal.

Za menoj Irena Fister, za njo Dino Pucer. Skupno 12 let socialdemokratske kontinuitete. In pustili smo ti, skupaj z našimi timi, občino v odlični kondiciji. Govorijo podatki iz leta 2001: po bruto družbenem proizvodu na prebivalca druga občina v Sloveniji, takoj za Ljubljano, čeprav šele peta po številu populacije, četrta po višini plač, prva po število motornih vozil. Na tisoč prebivalcev 45 diplomantov napram 39 iz takratnega slovenskega povprečja in pa nezaposlenost 9,3% - slovenska 13,3%. Dodam naj še širši Koprski, oziroma obalni prostor, skupaj torej z Izolo in Piranom, ki je bil po bruto dodani vrednosti na zaposlenega v gospodarstvu, prva med 13 slovenskimi statističnimi regijami! Da je bilo temu tako je pripomoglo tudi dejstvo, da smo se bili potrudili, da bi nas osamosvojitvena vojna poškodovala čim manj. Razen tragične in obžalovanja vredne smrti treh mladih vojakov JLA na Škofijah, hujših posledic in razdejanja ni bilo in posledično tudi ne potrebe po večjih stroških v sanacijo škod.

Zapustili smo tudi povsem dobljeno bitko, če sprejmemo za merodajno sodbo Sveta Evrope, kot varuha evropske Listine o lokalni samoupravi, z Ustavnim sodiščem za ohranitev MO Koper po večinski volji Koprčank in Koprčanov v slehernem njenem delu, (91% proti cefranju občine na več manjših), kar pa tebi z Ankaranom žal ni uspelo (64% za novo občino). In poskrbeli smo, da bi se preklop komunalnega sistema na novo ureditev lokalne samouprave zgodil ne da bi koristniki občinskih uslug, oz. storitev, to pretirano občutili, ter da bi ohranili prvine regijskega sodelovanja z Občinama Izola in Piran tudi brez Skupnosti obalnih občin.

Na terenu investiciji? Spisek je predolg da bi naštel vse. Več krat pohvaljena Arena Bonifika je le polepšava nečesa, kar je nastalo v našem času. Začetek gradnje večnamenske dvorane nosi moj podpis, njeno dokončanje Fisterjev in pričetek polnega obratovanja Pucerjev. Ti si jo samo posodobil in si to – priznam - dobro opravil, za potrebe Evropskega košarkarskega prvenstva leta 2013. Do takrat, celih 14 let, je pa nič manj kakovostno nudila gostovanje neštetim športnim, kulturnim, glasbenim in drugim dogodkom in povsem služila svojemu namenu. Računali smo, da bo v povezavi z dvorano zgrajen tudi olimpijski bazen in to že ob tvojem prvem mandatu – projekt je bil nastavljen in tudi finančno odobren – a si karte premešal, oziroma odstopil ob prvotne zamisli, in dobili smo bazen z zamikom več kot 15 let v okviru neke mega-stavbe kateri skelet že leta stoji in bojim se, da bo še dolgo stal, kot zarjavel spomenik tvojih zgrešenih investiciji. No, v tem času je bil več kot dober bazen v Žusterni, ki ga je bila usposobila tudi za bolj zahtevne dogodke ekipa Irene Fister.

Našel si dobro delujoča komunalni nadzor in geoinformacijski sistem, prenovljene kar nekaj trgov in ulic v mestnem jedru – Prešernov, Giordanov in Carpaccijev trg, Kidričevo, Gallusovo, Pristaniško ulico, cesto Zore Perello-Godina in Ferrarsko cesto, povezavo slednje z Vojkovim nabrežjem. Našel si dokončano in opremljeno Pretorsko palačo z eno najlepših sejnih dvoran daleč naokrog, in v zaključni fazi prenove še bližnji Armerio in Foresterio za potrebe nastajajoče Univerze na Primorskem, dober del mesta z odpravljenimi arhitektonskimi ovirami, obnovljeni Študijsko knjižnico in kinodvorano, nove prostore šolske in otroške ambulante Zdravstvenega doma, štiriindvajset neprofitnih in osem socialnih stanovanj, razširjeno osrednje pokopališče, Kvedrovo cesto – takrat smo jo imenovali cesto A – skozi Markovec do Bolnišnice v Izoli, urejene tudi druge ceste in poti, z enosmernimi režimi, med Semedelo, Markovcem in Žusterno, že izdelan projekt za novo srednjo tehnično šolo ob Dolinski cesti, adaptirano in dozidano osnovno šolo Šmarje.

Našel si urejene in komunalno opremljene vrsto prometnic na podeželju, skupaj za skoraj 100 km: Babiči-Marezige in Babiči-Pomjan, križišče Puče-Grintovec, cesta do Rakitovca, Pomjan-Fjeroga-Župančiči, v Krkavčah, Kampel-Brda, Gradin-Abitanti, nekaj novih km pločnika in kanalizacije do Sv.Antona, v Šmarjah, Ospu in Gabrovici ter obnovljen mejni prehod na Škofijah, poškodovan v dnevih vojne. Našel si obnovljene zadružne domove v Pobegih-Čežarjih, v Vanganelu in Gračišču ter kulturni dom v Loparju.

In našel si že delujoča Znanstveno raziskovalno ter Visokošolsko središče, slednje v sodelovanju z občinama Izola in Piran, in vse nastavke, zakonske, organizacijske in logistične, za Univerzo na Primorskem za katero še vedel nisi, ko si prevzel občinske vajeti.

In takrat je mesto že dolgo utripalo, četudi brez lučk in palm: Koprska srečanja in za njimi Folkest v organizaciji italijanske skupnosti, sveže ustanovljeno poklicno Gledališče, Primorski festival, nekaj ediciji Melodiji morja in sonca, Koprske noči, Praznik Sv.Nazarja s turnirjem pandola, Praznik refoška v Marezigah in prvič v Sloveniji 31.decembra 1992, Silvestrovanje na prostem, na Titovem trgu. In, na koncu, našel si dokaj urejeno občinsko blagajno, brez kakršnih koli okostnjakov. Da, dragi bivši župan, zgodovina Kopra, hočeš, nočeš, se je pisala tudi takrat.

Vlada RS priznata Guaidoja

VLADA JE IMELA NA VOLJO BOLJŠO KARTO…

A potegnila je slabšo, amen! Sklenila je, s častno izjemo ministrov SD, ki sta bila proti, sprejeti predlog ministra za zunanje zadeve, Mira Cerarja, in priznati za začasnega predsednika Venezuele, Juana Guaidoja s ciljem – kot pojasnjuje predlagatelj - da le-ta »v čim krajšem času razpiše svobodne, demokratične in legitimne volitve«. Soglašam s tistimi, kot dr. Milan Brglez, ki menijo, da je odločitev zgrešena ker nenačelna in politično nevarna. Guaido se je namreč za predsednika  oklical sam, brez potrebne volilne legitimacije in s sumom, da ga je namestila Trumpova administracija. Da je sum zelo utemeljen daje razumeti on sam z zavračanjem posredovanja s strani tako imenovane kontaktne skupine za Venezuelo pod vodstvom Evropske Unije in z naklonjenostjo morebitnemu vojaškemu posredovanju ZDA proti režimu Nicolasa Madura.

Primernejša osnova za odločanje slovenske vlade je bila torej misija, morda res nemogoča, ker se ji upira tudi Nicolas Maduro, omenjene kontaktne skupine. Slednja je naslovila režimu v Caracasu jasno pričakovanje po mirnem reševanju krize, oziroma po dialogu z opozicijo o razpisu svobodnih in demokratičnih volitev in o omogočanju humanitarne pomoči obubožanemu venezuelskemu ljudstvu. Bolj ko bo tovrstnega pritiska, brez navijanja za eno ali drugo stran in brez ultimatov, več šans bo da misija uspe in manj bo tveganja razdora v mednarodni skupnosti. Celo OZN se noče v to zgodbo umešat.

Nenazadnje so se začeli umiki iz prvotnega zagona na liniji priznanja Guaidoja. Pred dnevi je preklicala to podporo Slovaška. Italija noče niti slišat o tem in naj znova spomnim dr. Cerarja, da do pojava samooklicanega predsednika narodne skupščine za začasnega predsednika Venezuele, je bil za našo vlado, za vlado, ki ji je sam sedanju zunanji minister predsedoval, Maduro povsem legitimen šef države, kljub dvomom o poštenosti njegove izvolitve. Naj mi ne odgovori, da diplomatske odnose imamo z Venezuelo in ne z Madurom, ker se v vsakem primeru vežejo na tekočo vlado.

Slovenija bi morala torej podpreti misijo kontaktne skupine in določiti sredstva za prispevek k svetovni humanitarni intervenciji. Storila je nekaj drugega in se legitimno postavi vprašanje: v kolikšnem času naj Guaido razpiše volitve? Kdo bo jamčil, da bodo svobodne, demokratične in legitimne? Kaj če se začno' notranji spopadi, oz. izbruhne državljanska vojna? In kaj če se ameriške enote izkrcajo v Venezuelo in dobimo nov Vietnam? Pa nenazadnje, kaj če se zaradi vsega tega poslabšajo odnosi z Rusijo, Turčijo in Kitajsko? Pa dodajmo še Mehiko, Bolivijo in Kubo, ter v EU, Grčijo?

Imeli smo priložnost, da bi ostali nevtralni, distancirani tudi do samooklicanega Guaidoja in do nespodobne politike ZDA, katera odgovornost za obubožane razmere v Venezueli ni nič manjša od Madurine, ter se izkazali samo v humanitarni pomoči ter v podpori mediaciji kontaktne skupine. Žal, zamudili smo jo in prevzeli tako dober del soodgovornosti za posledice, ki utegnejo nastati mimo želenega cilja.

Tajaniju: Naj vas bo sram!

LETTERA AL PRESIDENTE DEL PARLAMENTO EUROPEO, ANTONIO TAJANI

Signor Presidente,

a scriverle e' un italiano, da Capodistria, in Slovenia, uno che fu per quasi un anno al parlamento che Lei presiede, supplente dell'attuale presidente della Repubblica slovena, Borut Pahor, quando questi nel 2008 eredito' la guida del governo. Fui con Martin Schulz nel gruppo S&D. E ancor prima fui il primo sindaco di Capodistria dopo la seconda guerra mondiale nonche' per tre legislature parlamentare socialdemocratico alla Camera di stato di Lubiana. Di professione giornalista, alla radio e alla TV di Capodistria. Da sempre - fui per 3 anni anche presidente della Comunita' degli Italiani di Capodistria - impegnato sui valori della convivenza, del buon vicinato, della solidarieta', della collaborazione, del rispetto dei diritti umani e dell'ambiente, della considerazione del ruolo di ponte fra i popoli delle comunita' minoritarie, dell'avvicinamento e dell'amicizia fra Slovenia e Italia, non ultimo su quelli della pace. Ora sono in pensione, ma la politica la continuo a seguire e mi sento nel diritto e nel dovere di dirle: Si vergogni!...per quanto dichiarato ieri a Basovizza nella Giornata del ricordo. Nessuno oramai piu' nega che ci sia stato il dramma delle foibe e dell'esodo, ma chi gestisce la politica, soprattutto se da una posizione altamente qualificata e responsabile qual'e' quella del presidente del Parlamento Europeo, non puo' permettersi esagerazioni, balle e istigazioni all'odio fra i popoli. Perche' non si prende un paio di orette di tempo e si legge attentamente il rapporto della Commissione mista storica italo-slovena che una ventina d'anni fa, su incarico dei rispettivi governi, ha redatto il documento piu' veritiero sulle foibe e sull'esodo, demistificando quanto continuate a dire e cioe' che a Basovizza siano stati trucidati e sepolti migliaia di italiani e solo perche' italiani. E' una grande menzogna e torna a dirvelo Claudia Cernigoi nel suo ultimo libro "Operazione Plutone". Se lo legga! Ma se lo ritiene di parte e non obiettivo, si prenda il citato rapporto della Commissione mista.

E si vergogni anche per la sua esclamazione finale: "Evviva Trieste, l'Istria e la Dalmazia italiane!" Vuole riaprire il tema dei confini fra i nostri due paesi? Ridiscutere Osimo? Convincere l'Italia che fu depredata dei territori oltre Adriatico e che magari sarebbe il caso di riconquistarli? 

Fra poco le elezioni europee. Poteva concludere il mandato con piu' dignita'!

Gospod predsednik,

Piše Vam Italijan, iz Kopra v Sloveniji, nekdo, ki je bil za skoraj leto dni v parlamentu, ki mu Vi predsedujete, kot naslednik sedanjega predsednika Republike, Boruta Pahorja, ko je 2008 leta podedoval vodenje vlade. Bil sem z Martinom Schulzem v skupini S&D. Še prej pa prvi italijanski župan Kopra po drugi svetovni vojni ter za tri mandate socialdemokratski poslanec v Državnem zboru v Ljubljani. Po poklicu novinar, na Radiu in TV Koper. Od zmeraj - bil sem 3 leta tudi predsednik Skupnosti Italijanov v Kopru - angažiran na vrednotah sožitja, dobrega sosedstva, solidarnosti, sodelovanja, spoštovanja človekovih pravic in okolja, upoštevanja vloge mostu med narodi, ki ga imajo manjšinske skupnosti, na zbliževanju in utrjevanju prijateljstva med Slovenijo in Italijo, ne nazadnje na vrednotah miru.

Sedaj sem v pokoju a politiko še vedno spremljam in čutim v sebi pravico in dolžnost da Vam povem: Naj Vas bo sram!... za to, kar ste izjavili včeraj v Bazovici na Dnevu spomina.

Nihče več ne zanika, da se je zgodila drama brezen in exodusa, toda kdo upravlja s politiko s tako kvalificiranega in odgovornega mesta kot je mesto predsednika Evropskega parlamenta ne sme si dovoliti pretiravanja, laži in hujskanja k sovraštvu med narodi. Zakaj si ne vzamete par uric časa in si pozorno preberete Poročilo mešane italijansko-slovenske zgodovinske komisije, ki je pred skoraj 20 leti, po naročilu obeh vlad, spisala najbolj verodostojen dokument doslej o fojbah (kraških breznih) in exodusu, s katerim je demistificirala to kar še naprej trdite, da je bilo pobitih in vrženih v Bazoviškem breznu na tisoče italijanov in da so tam končali samo zato ker so bili italijani. Gre za veliko laž in vam je znova to povedala italijanska zgodovinarka Claudia Cernigoi v svoji najnovejši publikaciji: "Operazione Plutone" (Operacija Pluton). Preberite si jo! A če jo smatrate za pristransko in neobjektivno, prelistajte poročilo že omenjene mešane komisije.

In naj Vas bo sram tudi za Vaš zaključni vzklik: "Živel Trst, Živeli italijanska Istra in italijanska Dalmacija". Želite ponovno odpreti temo meja med našima državama? Revidirat Osimo? Prepričat Italijo, da je bila okradena ozemelj onstran Jadrana in da si jih zasluži nazaj?

Kmalu evropske volitve. Lahko bi sklenili mandat z več dostojanstva!

Vlada RS naj podpre misijo kontaktne skupine o Venezueli

VLADA IMA OSNOVO ZA ODLOČANJE…

… Ki pa ni in ne sme biti predlog zunanjega ministra Cerarja o priznanju Juana Guaidoja za začasnega predsednika Venezuele, ker se je imenovani gospod na ta položaj samooklical, brez potrebne volilne legitimacije in s sumom, ki mu visi nad glavo, da ga je namestila Trumpova administracija. Da je sum zelo utemeljen kaže sam z zavračanjem posredovanja s strani tako imenovane kontaktne skupine za Venezuelo pod vodstvom Evropske Unije, konkretno njene visoke predstavnice za zunanjo politiko, Mogherinijeve, in s pozivanjem ZDA k neposrednemu vojaškemu posegu.

Primerna osnova za odločanje slovenske vlade je torej misija, morda res nemogoča, ker se ji upira tudi Nicolas Maduro, kontaktne skupine. Le ta je naslovila režimu v Caracasu jasno pričakovanje po mirnem reševanju krize, oziroma po dialogu z opozicijo o razpisu svobodnih in demokratičnih volitev in o omogočanju humanitarne pomoči obubožanemu venezuelskemu ljudstvu. Bolj ko bo tovrstnega pritiska, brez navijanja za eno ali drugi stran, več šans bo da misija uspe in manj bo tveganja razdora v mednarodni skupnosti. Celo OZN se noče v to zgodbo umešat.

Nenazadnje so se začeli umiki iz prvotnega zagona na liniji priznanja Guaidoja. Danes je preklicala to podporo Slovaška. Italija noče niti slišat o tem in naj se znova opomni dr. Cerarja, da do pojava samooklicanega predsednika narodne skupščine za začasnega predsednika Venezuele, je bil za našo vlado, za vlado, ki ji je sam sedanju zunanji minister predsedoval, Maduro povsem legitimen šef države, kljub dvomom o poštenosti njegove izvolitve. Naj mi ne odgovori, da diplomatske odnose imamo z Venezuelo in ne z Madurom, ker se v vsakem primeru vežejo na tekočo vlado. Slovenija naj torej podpre misijo kontaktne skupine in določi sredstva za prispevek k svetovni humanitarni intervenciji.