giovedì 29 settembre 2022

Predvolilne dileme antiNATOvca

 

Ko sem za odhod iz Zveze NATO, koga naj volim?

 

Še manj kot mesec dni do volitev novega, petega predsednika ali predsednico Republike (kandidatov in kandidatk je 7 - 2 ženski in 5 moških), volilno telo že čaka, pa ne bom rekel nestrpno, ker smo v Sloveniji dokaj strpni, na televizijska soočenja, iniciativa Glas Ljudstva je pripravila preprosto spletno orodje: Volitvomat.si, kjer lahko državljanke in državljani, tudi oni, ki še nimajo volilne pravice, odgovorimo na 30 vprašanj do katerih so se že predhodno opredelili kandidatki in kandidati, ter tako preverimo koliko smo jim z našimi pogledi, vrednotami, prepričanji, blizu, oz. oni nam.

Med temi izzivi ni onega, ki sem ga bil iniciativi predlagal kot ključnega v času, ki ga živimo in sicer o vojni v Ukrajini in obči krizi ki jo je ta spopad skupaj z odzivi Zahoda nanj, generiral, je pa vprašanje o odnosu do morebitnega referenduma o izstopu Slovenije iz Zveze Nato, organizacije, ki jo mnogi imamo za soodgovorno za omenjeni konflikt. Naj v parih besedah utemeljim zakaj. Preden je ruski predsednik Putin ukazal napad na Ukrajino je bil od Zahoda, predvsem od ZDA in Nata, zahteval varnostna jamstva za Rusijo (konec širjenja zavezništva proti vzhodu, oz. ruskim mejam, odpoved ukrajinskih ambiciji po tem članstvu in umik raketnih postojank iz Romunije in drugih območji preblizu Rusije), zahteve, ki so bile legitimne in bi jih morali v Washingtonu in Bruslju sprejeti vsaj kot predmet pogovorov, a se to ni zgodilo. Bile so lahkomiselno zavržene, češ da si vsaka država lahko prosto izbira povezave in da Nato goji politiko odprtih vrat. Z drugimi besedami je bilo Putinu sporočeno, da se bo zavezništvo širilo kolikor bo novih članic želelo vstopiti vanj, pa četudi do vrat Kremlja. Sledil je Putinov odgovor in plačali sta v prvi vrsti seveda Ukrajina s tisočerimi žrtvami in nepopisnim razdejanjem, v drugi Evropska Unija z najhujšo občo krizo od konca druge svetovne vojne. Če bi pravočasno sedli skupaj s Putinom, se to ne bi zgodilo. Toliko o tem.

A naj se vrnem k vprašalniku Volitvomata. Na trditev »Podpiram referendum o izstopu iz Zveze Nato«, sta pritrdilno odgovorili le ena od kandidatk in eden od kandidatov, a žal med imeni, ki jim dosedanje ankete ne dajejo nobenega upanja po bolj vidni uvrstitvi, zlasti ne v boju »za medaljo«. Pravim, žal, ker odhod iz Nata podpiram tudi sam, tako kot sem temu članstvu nasprotoval že takrat, ko smo se na referendumu 2002 o njem odločali, in bi rad volil predsednika ki bi ne nujno soglašal z mano, ampak vsaj obranil pravico do tovrstnega referenduma. Minilo je navsezadnje 20 let, pridobili smo izkušnje in spoznanja, mnogi podporniki članstva so morda uvideli, da smo imeli nasprotniki prav, ali tudi obratno, skratka če že razpisujemo referendume za marginalije, v primerjavi z statusom države v mednarodnem prostoru, menim, da bi bilo smiselno in odgovorno tudi o tem pobrati narod, ki to članstvo krepko plačuje. Aktualna in vroča je recimo zgodba z nakupom oklepnikov za oblikovanje srednje bataljonske bojne skupine, ki bo odščipnil državni blagajni kar nekaj stotin milijonov evrov, ker smo pač tako obljubili Natu. Gre torej za povečanje zmogljivosti, ne za obrambo domovine, ampak za sodelovanje na novih vprašljivih zavezniških »mirovniških« misijah.

Nekdo od vidnih imen v boju za Pahorjevo nasledstvo, ki uživa zavoljo vrste pogledov na svet in življenje doma, mojo pozornost in simpatije, trdi da je Nato vendarle organizacija kolektivne obrambe in da ko smo se ljudje na referendumu odločili za vstop, moramo zaveze spoštovati. Ali se z njim večina javnosti še strinja ali ne, ne vem, vem da dober del, z menoj vred, zagotovo ne, zato potreba po vnovičnem referendumu. Pa slednjemu ta isti kandidat ne bi niti nasprotoval ko bi se o njem pogovarjali še pred rusko agresijo na Ukrajino. »a v teh razmerah bi takšna odločitev pomenila - pravi - takšno izolacijo, da je ne bi privoščil slovenski državi«. No tudi pri tem sva si narazen. Menim namreč, da bi nas taka odločitev, če bi bil izid uspešen, postavila na zemljevid spoštovanja vrednih nevtralnih in neuvrščenih članic mednarodne skupnosti, ob bok drugim trem članicam Evropske Unije – Avstriji, Irski in Malti, nenazadnje tudi Švici, in dokazala da z uveljavljanjem politike miru in nenasilja, kot zapisano v Ustavi, mislimo povsem resno.

Ob vsem povedanem še ne vem koga bom 23. oktobra volil!

 

          


Nessun commento:

Posta un commento