Naj se KUL pripravi na predčasne volitve

 

ČAS ZA RAZMISLEK IN DOPOLNITEV PROGRAMA KULa

Ni nujno slabo, da se je s predlagano nezaupnico vladi Janeza Janše zgodilo kar se je. Razen seveda za s Covidom prizadete poslance katerim, verjamem, da vsi, z leve in desne, iskreno voščimo čimprejšnje in polno okrevanje.

Predlagani mandatar Koalicije ustavnega loka, predsednik DeSUSa, Karl Erjavec je, pravi da začasno, umaknil soglasje h kandidaturi ker zaradi primorane odsotnosti nekaterih poslancev in vrst podpornikov ni bilo šans, da bi si zagotovil potrebno večino v Državnem zboru. Stranke, si so mu zaupale misijo štejejo skupaj namreč le 42 podpisov, za izvolitev in zamenjavo aktualnega premiera pa potrebuje, Erjavec, kot vemo, najmanj 46 glasov, vsaj 4 več torej, na katere je računal iz naslova tajnosti glasovanja in nezadovoljstva nekaterih Počivalškovih poslancev, oziroma SMCjevcev, s početji Janeza Janše. Toda ko se je pokazalo, da nekaj od podpisnikov predloga zamenjave vlade leži doma, je upanje na uspeh glasovanja povsem ugasnilo. Zato, razumljivo, umik. Vladajoča koalicija pravi da je le-ta dokončen, da se po poslovniku DZ glasovanje ne da prenesti na čas, bo bodo vrste parlamenta znova v celoti popolnjene, Erjavec vztraja, da je tako stališče nekorektno in nepošteno, ker da ob tako pomembnem odločanju morajo biti klopi Državnega zbora ali vsaj predlagateljev nezaupnice 100% zasedene.

Kakorkoli že, je z umikom Erjavčevega soglasja k kandidaturi ta zgodba ali končana ali preložena. Pa sem ja navijal, da bi vodila k uspehu, to je k zamenjavi vlade, ker ta ki je, je katastrofa tako za demokracijo, človekove pravice in ustavno ureditev države, nenazadnje za naše zdravje, kot za njen mednarodni ugled! A, žalibog, zgodilo se je to kar se je, nastala je povsem nova in nepričakovana situacija, ki pa daje vsem priložnost za razmislek. Še posebej Erjavcu samemu. Mora se namreč vprašati, ali ob slabi javnomnenjski podpori njegovi kandidaturi, ob dejstvih, da mu je celo njegova, mala, raztrgana in nekonsistentna poslanska skupina stežka zagotovila podpise in to le tri od pričakovanih štirih, ter da bo unikum v Evropi in po svetu, če bo mandatarstvo uspelo predsedniku najmanjše koalicijske stranke, se mu še splača vztrajati in glede na podpisan dogovor z ostalimi strankami KULa, slednje še naprej nekako držati v šahu? Sam bi se na njegovem mestu umaknil in prostor prepustil ali »izumitelju« opozicijske koalicije, Dr. Damijanu, če ga je seveda še voljan prevzeti, - sprva je bil prav on predviden za mandatarja - ali komu drugemu. Sicer menim, da je za vso opozicijo sedaj najbolje, da nadaljuje s svojo opozicijsko držo, da vladi ob vsaki njeni odločitvi pogleda pod prste in javno opozori na njene stranpoti ter se pripravi na predčasne volitve. Ne verjamem, da bo Janezu Janši ob okrnjeni koaliciji, ki ga še podpira in občasnih tudi javnih razhajanj vsaj dela SMCjevcev z njegovimi potezami, mandat speljal do konca. Res da si želi predsedovati Evropski Uniji, a bo moral za to prenehati s tvitanjem in se vsaj malce pokoriti partnerjem. To pa ni v njegovem značaju.

Dejal sem, da naj se opozicijske stranke, že zbrane v KULu, začno raje pripravljati na predčasne volitve. Gro skupnih idej in ciljev, oziroma programa je že spisan in je dober. Le dopolniti ga bo treba, zlasti na strani zunanje politike. Gre za popravek stališča do palestinskega vprašanja, še posebej za pritrditev resoluciji Svetovne zdravstvene organizacije o pomoči Palestincem na zasedenjih ozemljih in za (končno!) priznanje Palestinske države, ter za podporo Pogodbi Združenih narodov o prepovedi jedrskega orožja, ki bo v petek, 22. januarja, po 50. ratifikaciji (Honduras) med 122 članicami svetovne organizacije, ki so jo bile izglasovale 7 julija 2017, začela veljati. Res, da je dokument le simboličen, ker vanj niso pristale jedrske sile in tudi članice zveze NATO ne, a je zgodovinsko gledano, izjemnega pomena. Ker pogodba o članstvu v Severno-atlantsko zavezništvo ne prepoveduje nasprotovanja jedrski doktrini, oziroma uporabi jedrskih iztrelkov, ga Slovenija, ki je bila junija 1998, na pobudo Švedske, s še šestimi državami podpisnica Izjave o prihodnosti sveta brez jedrskega orožja, mora tudi formalno podpreti, če kaj da na svojo suverenost in na takrat oglaševana načela. Zlasti SD in Levica se temu ne moreta izogniti.