mercoledì 15 marzo 2017

Še o protibegunskemu revoltu na Škofijah


KOPRSKO SONCE VSE MANJ SVETLEČE!

Mestna občina Koper ima grb v obliki ščita, sredi katerega, na modri podlagi žari rumeno stilizirano sonce s šestnajstimi žarki,  upodobljeno s človeškim obrazom. In na obrazu komajda nakazan nasmešek, ki ga opaziš le če si sam dobre volje.
Te dni, ko pomlad trka na naših vratih, je ta nasmešek bolj kisel, prvič kolikor mi nazaj segajo spomini, in tudi človeški obraz ni več tako človeški, kot je vselej bil. Postal je bolj trpeč in manj prijazen, celo jezen. Jezen na državo, ki v naš prostor, v prelepo občino, ki opeva mir in sožitje tako kot v napisu na steni mestne dvorane: »Pax in hac civitate et in omnibus habitantes in ea«,- izvleček iz najstarejšega občinskega statuta in v prevodu: »Mir temu mestu in vsem njegovim prebivalcem«… poskuša vnesti »anomalije« - kot je dejal njen prvi mož. In to so begunci. »Nič kar se tiče beguncev ni dobro, problemov z njimi je kolikor hočete – je množico zbrano v kulturnem domu na Škofijah nagovoril župan. Ob njem, nemo poslušal predstavnik Ministrstva za notranje zadeve, ki je verjetno dokončno doumel, tako od besed Popoviča, kot od odzivov dvorane, da je postal načrt odprtja integracijske hiše sredi vasi, za kakih 50 azilantov, misija nemogoče in se danes verjetno že ukvarja s tem kako razdreti pogodbo o najemu za ta namen predvidenega hostela. Pa ne samo krajani Škofiji, tudi iz drugih krajev občine so prišli, ustrahovalno so prihrumeli motoristi in niso manjkali znanci iz Milj in Trsta, vsi skorajda v en glas: »Beguncev nočemo!« In pa jeza ne le na državo, ampak tudi na tisto manjšino, na uboge in pogumne posameznike, ki so želeli izpovedat nasprotno mnenje, naklonjeno sprejemu. Še stavka jim žvižgi ter kričanje niso dopustili končat.
In prvi občan? »V sosednjih Miljah se ponoči ljudje po ulicah ne morejo sprehajat. S temi ljudmi imajo velike, velike težave in si tega, mi, enostavno ne želimo!« Toda, končno, žarek dobrote: »Ne bežimo od te odgovornosti in smo jih pripravljeni sprejeti, a tako, da bodo razpršeni po vseh 22 krajevnih skupnosti.«
No, na Škofijah, kjer sami pravijo, da niso nestrpni, so pripravljeni sprejeti eno družino. Eno. Nič več! Iz Rakitovca sporočajo da še toliko ne. "Nikogar nočemo!"
Bravo, moj dragi župan. Sporočil si in to večkrat poudaril, da smo občina miru, sožitja, strpnosti, multikulturnosti, a tudi da bi se radi ponoči po mestnih in vaških ulicah sprehajali, ne da bi nas nekdo motil ter celo ogrožal in da so ti nekdo, begunci. Bojmo se jih!
No, zbor krajanov se je končal tako kot se je začel, - prihajali so s plapolajočimi zastavami in transparenti, odhajali z njimi pod pazduho - le nekoliko bolj pomirjeni so bili minule dni razbesneli duhovi potem, ko jim je poglavar stopil v bran, jih zaščitil pred napovedanim prihodom »horde« nezaželenih.
»Rešitev bomo poiskali in z njo seznanili javnost čez kakih deset dni« - je bilo zaključno sporočilo župana in državnega sekretarja na notranjem ministrstvu.
In predsednik Krajevne skupnosti, ki je bil sklical zbor: »Jasno je, da so naši ljudje voljni sprejeti eno samo družino, a moramo vedet koliko članov šteje, od kod prihaja, kdaj bo prispela in kam bo nameščena«.
Znova pogledam v koprski grb in kot da bi se na sončnih očeh že nabirale solze.


Nessun commento:

Posta un commento