Slovenija, počni se vesti kot je prav!

   

ODPRTO PISMO DRŽAVNEMU VODSTVU

 

Brez velikega pričakovanja, da bomo uslišani, razumljeni, upoštevani, deležni odgovora, čutimo vendarle dolžnost kot pozorni in aktivni državljani ter nekateri od nas tudi dobri poznavalci, bodisi ker za to formalno izobraženi, bodisi kot dolgoletni javni poročevalci o tematiki, da vam znova javno zastavimo vprašanje, kam plove slovenska varnostna in zunanja politika. Nenazadnje, ker štejemo za sveto in ne kot poljubno, oz. izbirno, kar nam nalaga 124. člen Ustave, da “Pri zagotavljanju varnosti izhaja država predvsem iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja”.

Odkar ste prevzeli oblast in vajeti usode države, pa vse kaže, da ste na ta člen pozabili ali ga zavestno zamrznili, ker da moteč v odnosu do naših mednarodnih povezav.

 

Zgodila se je, kot so priznali v samem Natu, izzvana ruska agresija na Ukrajino, ki je bila posledica predvsem brezglavega širjenja omenjenega zavezništva na območje nekdanje Sovjetske zveze, a kljub temu, neopravičljivo, zavržno, zločinsko dejanje, skregano z mednarodnim pravom in z najbolj osnovnimi civilizacijskimi načeli. Toda, namesto, da bi mi takoj, tudi v imenu že tradicionalnih prijateljskih odnosov z ruskim narodom in Rusko federacijo, izbrali mediatorsko vlogo, odpotovali v Moskvo ter s tamkajšnjim vodstvom skušali doseči njeno prekinitev, smo pristali na enosmerni ekonomski in vojaški kaznovalni odziv Nata in Evropske unije proti temu posegu in celo med prvimi odposlali orožje, tudi težko (tanke), ukrajinskemu odporu.

 

Mnogi izmed nas smo vas pozvali takoj, ko je bila nova levosredinska koalicija oblikovana in se je pokazala priložnost, da bi se vedli drugače od prejšnje, desne, da bi zakorakali k vsaj zunanjepolitični diskontinuiteti, k spremembi kurza, ki sta ga bila začrtala Janša in Logar s tihim soglasjem Boruta Pahorja. A razen nekaj prijaznih in pohvalnih besed na račun našega poziva, v nadaljevanju ni bilo ničesar. Nekritično in brez kančka analize vzrokov ruske odločitve ste sprejeli razlago, ki sta jo evropski javnosti pod vidno taktirko ZDA vsilili vodstvi Nata in Evropske unije, prisegli zvestobo zavezništvoma in enotnosti njunih vrst ter si tako prislužili status Rusiji sovražne države. Zamujena priložnost, da bi se izkazali drugače. Res smo majhna država, a nas to v ničemer ne ovira, da bi delovali modro. In to priložnost znova zamujamo sedaj, ob vnovičnem izbruhu sovražnosti na Bližnjem Vzhodu. 

Najodločnejša obsodba Hamasovega napada in pokola nad civilnim prebivalstvom v Izraelu je seveda samoumevna, tudi zato ker so akterji tega dejanja dobro vedeli, da bodo sprožili protinapad, ki bo ogrozil mnoga nedolžna življenja Palestincev. 

Samoumevna sta tudi poziv k izpustitvi zajetih talcev in priznanje pravice Izraelu do samoobrambe. 

A tu bi morali takoj dodati ne le poziv k izvajanju te pravice v skladu z mednarodnim in humanitarnim pravom, ki vključuje zaščito nedolžnih, ampak tudi opombo, da je bilo kaj takega mogoče pričakovati glede na nadaljevanje in zaostrovanje okupatorske, kolonizatorske, segregacijske in genocidne politike Izraela do Palestincev, ki jim ne priznava, v nasprotju s resolucijami Združenih Narodov, pravice do samoodločbe in do lastne države, ter tudi glede na permanentno mižanje Zahoda nad vsem tem. Na omenjene resolucije se je Izrael preprosto požvižgal. Ga je zato kdo kaznoval? Stresel nanj sankcije in občo mednarodno izolacijo?

 

Vse bolj očitno je, da nimamo jasno izoblikovanega stališča niti do izraelskih vojnih zločinov v primeru Gaze, kar je zlasti ob dejstvu, da bomo v kratkem postali člani Varnostnega sveta OZN, hudo narobe. To, kar dnevno spremljamo v tej enklavi - brezobzirna raketiranja in bombardiranja tudi bolnic, cerkva, šol, stanovanjskih sosesk in drugih civilnih objektov, na stotine ubitih otrok, ki jih vlečejo izpod ruševin ( medtem ko ta poziv nastaja, poročajo o že več kot 2360 pokončanih mladih, nedolžnih življenj ) , poglabljajoča se humanitarna katastrofa, ( Gaza je brez vode, hrane, zdravil, elektrike, goriva ), humanitarno pomoč, ki jo Izrael dopušča po kapljicah - že močno presega izvrševanje njegove pravice do samoobrambe! 

 

In mi? “Neomajno” podpiramo Izrael? Res je bil ponesrečen vzklik zunanje ministrice izrečen čustveno na dan Hamasovega masakra nad civilisti na jugu Izraela, a tudi danes, ko doživljamo Gazo in izraelski državni terorizem nad tamkajšnjimi prebivalci, se ne odzivamo bistveno drugače. Obžalujemo žrtve na obeh straneh, pozivamo Netanyahuja k sorazmerni uporabi sile oz. k spoštovanju mednarodnega in humanitarnega prava, a ne rečemo “NE v našem imenu!”, ko predsednica Evropske komisije, Ursule Von Der Leyen, in predsednik Evropskega sveta, Charles Michel, v Washingtonu na vrhu z ameriškim predsednikom Bidnom ponovita neomajno in brezpogojno podporo Izraelu v imenu celotne Evropske unije.

 

To je žalostno! Že leta 2010 smo bili na pobudo poslancev in poslank Zaresa, SD in LDS zelo blizu priznanju Palestine. Tudi takrat so se v Gazi odvijali brutalni napadi Izraela in posebna komisija OZN je to početje razglasila za vojni zločin. Trinajst let kasneje so Palestinci še zmeraj brez države, brez pravic, izgnani iz ozemlja, kjer se, naj ponovimo, z očitnim kršenjem mednarodnega prava in vseh dosedanjih resoluciji Združenih Narodov, naseljujejo novi in novi židovski koloni. 

Boste storili, vsaj enkrat, predsednica Republike, Nataša Pirc Musar, premier Robert Golob, zunanja ministrica Tanja Fajon, nekaj kar je moralno-etično prav, skladno z 124. členom Ustave in kar od vas pričakuje, verjamemo, večina naših državljank in državljanov, ki ne odobrava te hipokrizije, tega licemerstva in se čuti bolj zastopana v besedah Slavoja Žižka v Frankfurtu, kot v uradnih stališčih Vlade, oz. Zunanjega ministrstva ter v tihem soglasju predsednice države?! 

Pohvalno je, da smo med tistimi v EU, ki smo pozvali obe vojskujoči se strani k premirju zaradi varne in bolj konsistentne dostave humanitarne pomoči ljudem v Gazi. A to ni dovolj! Izraelu je potrebno reči, da naj končno preneha z dosedanjo politiko do Palestincev in prične izvajati predmetne resolucije Združenih narodov, sicer bodo sledile sankcije! Šele to bo korak v pravo smer.

Koper, 25.10.2023

Vsebinsko prispevali k besedilu:

Aurelio Juri , Uroš Lipušček, Spomenka Hribar, Danijel Rebolj, Polona Jamnik, Franco Juri

Ostali podpisniki:

Marko Apih, Ana Barbič , Andrej Bolčina, Maja Breznik, Miha Butara, Andrej Cetinski, Janez Černač, Anton Černe, Lucija Čok, Jože P. Damijan, Zvone Dragan , Božidar Flajšman, Vesna Godina, Matjaž Hanžek, Mira Hladnik, Miran Hladnik,  Ana Horvat, Pavel Jamnik, Janez Jančar, Milena Jesenko, Maca Jogan, Dušan Keber, Mitja Klavora, Matjaž Kmecl, Mira Kofler , Igor Kofol, Marjeta Kofol, Marjan Kotar, Bogomir Kovač, Stane Lunder, Srna Mandič, Andrej Mašera , Marjan Matjašič, Nevenka Mandič Orehek, Vesna Mikolič, Ljuba Miljuševič, Rastko Močnik, Maruša Mohorič, Emil Milan Pintar, Igor Polajnar, Tanja Rener, Rado Riha, Rudi  Rizman , Remzo Skenderovič, Božidar Slapšak, Svetlana Slapšak, Marjan Šiftar , Miloš Šonc  , Iztok Šori  , Darko Štrajn, Nada Turnšek, Dunja Ukmar, Mirjana Ule, Janez Verbič, Brane Virant, Ernest Vodopivec, Stana Vodopivec, Darij Zadnikar, Franjo Žagar, Boris Žnidarič.

Gaza nam ponuja izgovor da omejimo migracije

 

IZGOVOR

Pa smo znova pri delnem in začasnem (ne vese do kdaj?!) posiljevanju Schengena. Vsi okoli nas in mi z njimi dogovorjeni pri uvedbi mejnega nadzora, ker da dogajanja na Bližnjem vzhodu povečujejo varnostno tveganje pred dejavnostmi terorizma.  Italija proti nam, mi proti Hrvaški in Madžarski ter obratno. Da se gre bati teroristov pritrjujem, navsezadnje smo jih sami prebudili s spečega spanja, a da jih bomo lažje razkrili in ustavili z mejnim nadzorom ne verjamem. Te ukrepe prej vidim kot izgovor, zato da se na splošno omeji, oz. lažje nadzoruje ali odvrača prihod  obubožanih migrantov ter se jih nato preganja. Nočemo pač ljudi z revnega juga in drugih religiji. Dokazali smo to večkrat - glej odnos do Ukrajincev vs Azijcev in Afričanov. Teroristi potujejo z letali, ne s culo po gozdovih in poljanah. In ja, ustvarjamo jih sami z odnosom, ki ga imamo do izraelsko-palestinskega konflikta. Tudi mi v Sloveniji, ne le v Bruslju, oz. Washingtonu. Je več kot 70 let, ki si Izrael prisvaja in kolonizira okupirana palestinska ozemlja in več kot 50, ki se posmehuje iz resoluciji Varnostnega sveta ter Generalne skupščine Združenih Narodov. Mirno, nonšalantno gradi nova in nova judovska naselja na od OZN priznanem in deklariranem ozemlju Palestine, pa se mu nihče ne upira, nihče ga ne sankcionira. Zakaj? Ker ima močno zaslombo na ZDA, ne glede na to, kdo jih vodi, republikanci ali demokrati. In ker ZDA poveljujejo, če že ne svetu, ker jim ne uspeva,  Zahodu zagotovo, kamor se umeščamo tudi mi z Natom in EU, vse to dopuščamo, oz. toleriramo. Tudi ko bi kaj rekli, zavoljo prebliska poštenosti in pravičnosti, si raje ugriznemo jezik. Naša zunanja ministrica že 9 let nazaj, ko je bila evroposlanka, se je bojevito zavzemala za priznanje Palestinske države, danes "neomajno" solidarizira z Izraelom in pravi da mora priznanje Palestine še počakati, ker da se morajo razmere najprej umiriti.

Vedelo se je, da bo najnovejša, skrajno desna Netanyahujeva vlada, stisnila nadzor nad Gazo in Zahodnim bregom, držala Palestince v revščini in segregaciji ter še bolj pospešeno in obsežno nadaljevala z gradnjo judovskih naselji, s čimer bo ustvarjala take ozemeljske pogoje, ki bodo onemogočali, ali vsaj otežkočali ustanovitev enotne palestinske države, kot že določeno v resolucijah OZN, ter njeno mednarodno priznanje, oz. rešitev "dveh držav". Pa vemo tudi da je sam Izrael ustvaril Hamas, kot skrajno strujo palestinskega gibanja, da bi oslabel, oz. marginaliziral zmerneže palestinskega  predsednika Mahmuda Abasa. In ob vsem tem, na kar sem že povdarjal v mojih odzivih na vojno v Ukrajini, ko sem opozarjal na dvojne vatle pri obravnavanju konfliktov in njihovih akterjev, se je zgodil Hamasov masakr v delu Izraela. Naj se mi dovoli dvom v to, da Mossad in vlada Netanyahuja nista vedela nič. Ugibam možnost da sta tak scenariji dopustila, da bi nato dobila izgovor za "končno rešitev" palestinskega vprašanja. Ja, in arabski terorizem se danes obuja. A naj ponovim, teroristi, ki so na seznamu tajnih služb in organov pregona, ne bodo vstopali v Evropo in k nam kot obični migranti in na mejnih prehodih. Bodo le tisti, ki so bili novačeni a ti niso na spisku, tako da bo ta mejna kontrola spet udarila po nas, ki ob meji in z njo živimo, in zadala morda še zadnji šus Schengenskemu dogovoru. Pa še vprašanje vladi: če bi nas naj ta ukrep obvaroval od terorističnih dejanj, kako naj bo začasen, če vemo da bo tovrstna grožnja trajala in se krepila toliko dolgo, koliko bo trajal in se stopnjeval najnovejši izraelsko-palestinski spopad?

Še enkrat poziv našim vladarjem, da se vprašajo...

 

Mi, vojne in svet - 2

Ker doslej nisem bil vreden odgovora, sprašujem znova, ter seveda ob najnovejšem izzivu, tokrat na Bližnjem vzhodu.

Sem res storil(a) vse kar je v moji moči, da bi vsaj skušal(a) preprečiti Hamasov napad na Izrael ter posledično novo vojno med Izraelci in Palestinci, privesti ono drugo, v Ukrajini do konca, ustaviti nadaljnje pobijanje in umiranje med Rusi in Ukrajinci ter omiliti vse ostale njene posledice? Se o tem kdaj vprašate, gospe in gospodje na oblasti? Naslovljeno na predsednico Republike, na predsednika vlade, na zunanjo ministrico ter ostale ministre, na poslanke in poslance Državnega zbora. A velja tudi za vse kolumniste, ki s svojimi pogledi soustvarjajo javno mnenje.

Kolikor spremljam vso to dramo, pa imam v mislih oba konflikta, in odzivanja Slovenije nanjo, je moj odgovor NE! Začnimo s prvim: Še preden bi se začel, - pa si naj vsak razlaga kako, ali z rusko agresijo 24.2.2022, ali z začetkom širitve Nata na območju bivšega Varšavskega pakta in celo Sovjetske zveze leta 1999 -, so vaši predhodniki molčali ali soglašali s trdo roko odločevalcev v Washingtonu in Bruslju do Rusije v odnosu do njenih vendarle legitimnih zahtev po varnostnih jamstvih in implementaciji minskih sporazumov o vzhodnem delu Ukrajine, kar je že dajalo slutiti, da to ne bo šlo mimo brez posledic, ko ste od njih prevzeli vodenje države in je bila prilika, da bi kurz spremenili, pa ste preprosto nadaljevali po isti poti, brez ene same bolj zaznavne spremembe, ki bi napovedovala odločnejša prizadevanja za dokončanje vojne in vzpostavitev miru. Nisem enega oz. ene od vas slišal ali bral, da bi pravilno diagnosticiral stanje, analiziral vzroke in napovedal nadaljnji potek te najbolj nevarne patologije po drugi svetovni vojni. Le nemo poslušanje, oz. pritrjevanje in izvrševanje vsega kar se je odločalo v poveljniških sobanah Nata in Evropske unije, tu pa tam celo prehitevanje z idejami, ki so nas še bolj tlačile v to sranje. Prevzeli ste in ponavljate mantro, da »se ve, kdo je agresor in kdo žrtev in da mir bo ko bo pravičen« ter verjamete, ali se tako delate, v tezo, da je agresorja in okupatorja, z vso vojaško pomočjo, ki jo daje Zahod in mi z njim Ukrajincem, moč poraziti, ga odgnati domov, ga prisiliti k reparaciji škode in voditelja poslati v Haag, ne da bi tvegali aktiviranja najhujšega orožja – jedrskega. Niste ene rekli, vsaj javno ne, niti, ko so se ZDA odločile poslati braniteljem po mednarodnih konvencijah sporno in prepovedano orožje – kasetno ter z osiromašenim uranom. Tudi ne, ko so sankcije proti Putinovemu režimu udarile po ruskemu občestvu v celoti, po njegovi zgodovini, kulturi, znanosti, športu, po preprostih in nedolžnih ljudeh, celo po tistih, ki ugovarjajo Putinovemu početju. Da o tem, da se nam sankcije vračajo kot bumerang niti ne govorimo. Nič od nič, gospe in gospodje. Le nekaj lepih in navidezno spodbudnih besed v prid reševanju spora za pogajalsko mizo, a konkretnih dejanj, korakov, predlogov, iniciativ v Bruslju in do glavnega režiserja ter končnega odločevalca v Washingtonu še danes ni videti, oz. zaznati.

Napad ekstremističnega palestinskega gibanja Hamas na Izrael: Seveda obsodbe vreden, zlasti ker pospremljen z zverinskim pobijanjem civilistov v njihovih domovih in ker je moral predvideti posledice odziva napadene strani na račun lastnega naroda. Getu Gazi, z več kot 2 milijonoma prebivalcev, grozi zradiranje z obličja planeta. Pričakujmo na desetine tisočih mrtvih in na milijon razseljenih Palestincev, na nepojmljivo humanitarno katastrofo. Torej, nobenega pomislega na obsodbo Hamasa. Toda se sprašujete čemu vse to? Zakaj se je to zgodilo? Izrael, na kar vas opominjajo in spominjajo 42 podpisniki iz vrst civilne družbe, že desetletja okupira dober del palestinskega ozemlja in ga z gradnjo vedno novih judovskih naselbin koloniriza ter martratira tamkajšnje prebivalstvo, v posmeh vsem resolucijam Varnostnega sveta OZN, Ženevski konvenciji in svarilom mednarodne skupnosti. Kaj ste storili in kaj nameravate storiti, da se ta okupacija in to kršenje mednarodnega ter humanitarnega prava končata? Pred 11 leti se je Fajonova v Evropskem parlamentu krčevito zavzemala za priznanje Palestinske države, od tega do danes nič, celo salto mortale, da v luči najnovejše tragedije še ni čas za to, oz. da bo priznanje prišlo ko bo tako enotno dogovorjeno v EU, ergo nikoli! Kdaj bomo izšli iz teh ponavljajočih se sramot naše zunanje politike?

Spet krivi samo Palestinci

 

ZNOVA STREL MIMO

Palestinsko gibanje Hamas je ponovno udarilo po Izraelu, tokrat najbolj bliskovito, odločno, krvavo doslej. Nekaj tisoč izstrelkov na izraelsko ozemlje in takoj sto mrtvih ter tisoč ranjenih predvsem med civilisti, poleg tega par desetin zajetih talcev. "Smo v vojni" - se je promptno odzval Izraelski premier Netanjahu in razglasil vojno stanje ter napovedal odziv, ki ga "napadalci ne bodo nikoli pozabili!". In tako je bilo. Dvesto petdeset mrtvih in dva tisoč ranjenih med Palestinci v Gazi in drugod v parih urah. Boji še trajajo in bodo trajali še dolgo - pravijo poznavalci. Število žrtev se grozljivo vzpenja.

In mednarodni odzivi? Rusija in arabski svet pozivajo obe strani k zadržanosti in umirjanju razmer, Zahod pa brez pomisleka in odločno obsodi Hamas in solidarizira z Izraelom. Tako ZDA, vrh EU in tudi naš premier. Rekel bi, da za Slovenijo kar konsistentno. Vsakič z macolo po prvemu, ki poseže po nasilju, - no, izjema je bila ameriško-britanski napad na Irak 2003 - a vsakič tudi, kar pa je vse prej kot pohvalno, pozabimo na zgodovino. Zakaj Hamas to počne? Ker so preprosto teroristi - tako jih je razglasila EU - in imajo nasilje v genih? Ker brez prelivanja krvi ne morejo živeti? Ali, kot pravi sam palestinski predsednik Mahmud Abas, s katerim Hamas ni v najboljših odnosih, ker "ima palestinsko ljudstvo pravico do obrambe (beri odpora, oz. vstaje) pred terorjem naseljencev in okupacijskih enot"?

Pozabljamo na dolgoletno izraelsko okupacijo dobrega dela Palestine? Na neprestano širjenje judovskih naselbin na okupiranem ozemlju in prisvajanje le tega, v posmeh vsem resolucijam Varnostnega sveta Združenih narodov, Ženevski konvenciji in pozivom mednarodne skupnosti, ki pa dlje od tega ne gre - ni sankciji, ni ukrepov proti temu početju?!  In se znova vprašajmo: Če imajo Ukrajinci pravico odstreljevati naselja v Rusiji, ker Rusi okupatorji četrtine njihovega ozemlja, čemu tega ne priznamo Palestincem? Pri tem pa konsistentnost pade, gospod premier. Gre za sprenevedanje in za dvoličnost naše zunanje politike in odnosa celotnega Zahoda do tega vprašanja.

Že leta govorimo o priznanju Palestinske države, čemur seveda Janševa vlada ni bila naklonjena, vse prej kot to, a se tudi z vašo, z kao "levim in naprednim"  SDjem na zunanjem ministrstvu, nič ne premika. Iz vrst vladajočih se edino Levica oglaša primerno. Opozarja na to, da že od leta 1967 Izrael z vojsko okupira in kolonizira palestinska ozemlja ter izvaja apartheid nad Palestinci. "Poudarjamo - piše Matej Tašner Vatovec - da se palestinsko-izraelski konflikt v zadnjem pol stoletju ni premaknil nikamor, svet pa je mižal. Znal je obsoditi napade Palestine, ne pa Izraela. In tudi zato nikoli ni kazalo, da bi bila rešitev kje na obzorju. Danes tudi Slovenija ponavlja to napako!"

Ja, kaj naj rečem. Bravo, Levica. Rad bi vas slišal še o sedanjem stanju v Ukrajini in o naših odzivih, s strani oblasti, opozicije in mirovnikov. 

"Sem za mir storil(a) vse kar lahko"... a res?

 

Mi, vojna in svet

 

Sem res storil(a) vse kar je v moji moči, da bi vsaj skušal(a) privesti vojno v Ukrajini do konca, preprečiti nadaljnje pobijanje in umiranje ter omiliti vse ostale njene posledice? Se o tem kdaj vprašate, gospe in gospodje na oblasti? Naslovljeno na predsednico Republike, na predsednika vlade, na zunanjo ministrico ter ostale ministre, na poslanke in poslance Državnega zbora, zlasti iz koalicije.

Kolikor spremljam vso to dramo in odzivanja Slovenije nanjo, je moj odgovor NE! Še preden bi se konflikt začel, da, z rusko kriminalno agresijo, so vaši predhodniki molčali ali soglašali s trdo roko odločevalcev v Washingtonu in Bruslju do Rusije v odnosu do njenih vendarle legitimnih zahtev po varnostnih jamstvih in implementaciji minskih sporazumov o vzhodnem delu Ukrajine, kar je že dajalo slutiti, da to ne bo šlo mimo brez posledic, ko ste od njih prevzeli vodenje države in je bila prilika, da bi kurz spremenili, pa preprosto nadaljevali po isti poti, brez ene same spremembe, ki bi napovedovala odločnejša prizadevanja za dokončanje vojne in vzpostavitev miru. Nisem enega oz. ene od vas slišal ali bral, da bi pravilno diagnosticiral stanje, analiziral vzroke in napovedal nadaljnji potek te najbolj nevarne patologije po drugi svetovni vojni. Le nemo poslušanje in izvrševanje vsega kar se je odločalo v poveljniških sobanah Nata in Evropske unije, tu pa tam celo prehitevanje z idejami, ki so nas še bolj tlačile v to sranje. Prevzeli ste in ponavljate mantro, da »se ve, kdo je agresor in kdo žrtev in da mir bo ko bo pravičen« ter verjamete, ali se tako delate, v tezo, da je agresorja in okupatorja, z vso vojaško pomočjo, ki jo daje Zahod in mi z njim Ukrajincem, moč poraziti, ga odgnati domov, ga prisiliti k reparaciji škode in voditelja poslati v Haag, ne da bi tvegali aktiviranja najhujšega orožja – jedrskega, kar pa vemo vsi kaj bi to pomenilo. Niste ene rekli niti, ko so se ZDA odločile poslati braniteljem po mednarodnih konvencijah sporno in prepovedano orožje – kasetno ter z osiromašenim uranom. Tudi ne, ko so sankcije proti Putinovemu režimu udarile po ruskemu občestvu v celoti, po njegovi zgodovini, kulturi, znanosti, športu, po preprostih in nedolžnih ljudeh, celo po tistih, ki ugovarjajo Putinovemu početju. Da o tem, da se nam sankcije vračajo kot bumerang niti ne govorimo. Nič od nič, gospe in gospodje. Le nekaj lepih in navidezno spodbudnih besed v prid reševanju spora za pogajalsko mizo, a konkretnih dejanj, korakov, predlogov, iniciativ v Bruslju in do glavnega režiserja ter končnega odločevalca v Washingtonu ni videti, oz. zaznati.

In vojna traja že 550 dni. Priznajmo si, da smo se je že nekoliko navadili in da nam občasna poročanja o novih žrtvah kaj prehudo ne pretresejo. Kot da pri tem nimamo nič. Same zunanje ministrice nam to povedo. Iz Bruslja, New Yorka in še od kod  se veselo, nasmejano, razposajeno, brezskrbno družijo in fotkajo (instagram T.Fajon) kot bi bile srednješolke na maturantskem izletu ali na kaki dekliščini, pa imajo v rokah velik del odgovornosti za usodo sveta in to v času, kot svari že od vseh opozarjanj vidno utrujen in resigniran generalni sekretar Združenih Narodov, Guterres, poka po šivih! No, v mislih ima tudi druga konfliktna žarišča, vse bolj globalno begunsko krizo ter seveda največji izziv, če odmislimo jedrski spopad, ki nam ga nalaga vse manj ukrotljivo podnebje. A v vsem tem odigrava nezanemarljivo vlogo ukrajinska drama.

Ne sme se nadaljevati še naslednjih 550 dni ali več, pravzaprav niti en dan več, kolikor že traja, ker šivi sveta bodo do takrat že vsi popokani! Zberite se, predsednica, predsednik, ministrica in parlamentarci, preberite na glas kaj vam nalaga 124. člen Ustave in uberite končno pravo smer pri »reševanju vojaka Ryana«, vsaj toliko da si boste lahko rekli, »skušal(a) sem!«.

 

"Ekstremni vremenski dogodki bodo vse pogostejši!"

 

Podpišimo nov, globalni poziv za dokončanje vseh vojn!

 

»Razumel sem, da nam vojne in militarizem prinašajo manj varnosti, namesto da bi nas ščitile, da ubijajo, ranijo in povzročajo travme odraslim, najstnikom in otrokom, da resno škodujejo naravnemu okolju, da spodkopavajo državljanske svoboščine in izčrpavajo naša gospodarstva ter črpajo vire iz dejavnosti, ki uveljavljajo življenje. Zavezujem se, da bom izvajal in podpiral nenasilna prizadevanja za končanje vseh vojn in priprav na vojno ter za ustvarjanje trajnega in pravičnega miru."

Tako uvod peticije, ki na pobudo WorldBeyondWar.org, globalnega gibanja proti vsem vojnam, kroži že nekaj časa po spletu v iskanju čim več podpisnic in podpisnikov, ki bi naj tudi postali čim bolj dejavni prenašalci, zagovorniki in bojevniki te ideje v svojem in širšem okolju, zlasti do medijev, širše javnosti in seveda oblasti.

Ob podpisu naj bi se vsak zavezal tudi k izvajanju konkretnih dejavnosti, po svoji izbiri, svojem znanju in svojih močeh. Pozvali bi naj še druge da pristopijo k tej mreži, delali na zaprtju vojaških baz, proti novačenju vojakov, za mirovniško vzgojo v svojem okolju, nastopali in promovirali idejo javno, prispevali tudi finančno k njeni divulgaciji, sodelovali pri civilnem in nenasilnem odporu proti vojnam in militarizmu, vršili pritisk na politične izbrance in na oblast. K temu in še drugim aktivnosti so podpisniki in podpisnice pozvani.

Mi pa doma, v mislih imam predvsem državni vrh, od predsednice Republike do predsednika Vlade, zunanje ministrice, ostalih ministrov ter ministric, pa ne pozabimo na parlament, še vedno gluhi na vse to in ubogljivi do ukazov, ki v obliki »skupno dogovorjenih in sprejetih stališč« prihajajo iz Washingtona in Bruslja. Naše ustavno določilo o reševanju sporov z miroljubno politiko ter kulturo miru in nenasilja, kot da ga ni!  Nadaljevali bomo z oboroževanjem Ukrajine, v svojem odporu proti ruski agresiji vse dotlej dokler ne bo samim Ukrajincem te vojne dovolj. Sporočila iz ZDA in vrhov Nata in EU so jasna, še vedno v veri, da bo Zelenskemu uspelo Putina porazit in okupacijske sile odgnat iz zasedenega ozemlja, celo iz Krima. Tako tudi sklepi iz neformalnega srečanja zunanjih ministrov Evropske unije minule dni v španskem Toledu in večina pozivov iz Blejskega strateškega foruma. Nič novega torej, nobenega znaka, da bi kdo od sodelujočih na teh zborovanjih ali v pisarnah odločevalcev spoznal da ta pot ne vodi nikamor razen v brezno človekovega idiotizma.

Pa ja so vse udeležene vlade uvidele kje se nam prava vojna dogaja, proti komu se moremo vse odločneje boriti in to le da bi človeštvo dlje preživelo, kajti te vojne ni moč dobiti. Le njene posledice lahko omilimo in to le če si bomo podali roke vsi, tudi z Rusijo, Kitajsko, BRICSom, tretjim svetom.

A nam lekcija z največjo naravno katastrofo doslej v Sloveniji, ki se bo zagotovo ponovila, pa ni dvoma da v še hujših, oz. razdiralnih in uničujočih oblikah, morda že to jesen, ali pa kasneje, ne zadošča? 5 in več milijardna škoda ni dovolj? Razumemo kaj nam govore in povedo Bogatajeva, Polajnar, Gregorčič, Plut in drugi pametni ljudje? »Ekstremni vremenski dogodki bodo vse pogostejši!«. Pa nismo sami v tej vojni z naravo in podnebjem, Italija, Grčija, Španija, Nemčija, Švica, Avstrija, Beneluks, ZDA, Mehika, Kanada, Havaji, Karibi… In nam že zmanjkujejo obrambni ali odporniški resursi, ker denar odteka k brezveznim spopadom, v Ukrajini in drugam, ki nam mimogrede boj z podnebjem še otežujejo. Več industrija proizvaja tanke, topove, prestreznike, drone, strelivo in rakete, več preizkušamo in sprožamo njihovo uničevalno in ubijalsko moč, bolj poškodujemo ne le življenja in premoženje, ampak tudi podnebje in naravo, ki se nam vse bolj prizadeto in jezno maščujejo! Pa imamo ministra za obrambo, ki je že bil tudi predsednik vlade, in ki je pred 7 leti podpisal podporo k pristopu Slovenije k Pogodbi OZN o prepovedi jedrskega orožja, ki je danes znova na oblasti, a ni storil še ničesar pri uveljavitvi takrat danega podpisa. Lažje mu gre podpisovanje pogodb o novih vojaških nabavah, o novem trošenju davkoplačevalskega denarja za brezvezno oboroževanje proti hipotetičnemu agresorju v časih ko nas narava in podnebje postavljata pred vse hujšimi in vse prej kot hipotetičnimi izzivi.

 

 

Ven iz Nata! Veliko stane in ne pomaga v boju s podnebjem!

 

Kako kriti škodo podivjane narave in zadovoljiti Stoltenberga?

 

Naša lepa, prijetna, gostoljubna  deželica na sončni strani Alp še joče posledice najhujše naravne katastrofe doslej. V milijardah evrov bomo šteli škodo, pravi predsednik vlade. Na stotine družin je ostalo brez vsega in bo potrebno poskrbeti zanje, uničeno je ogromno infrastrukture (ceste, mostovi, kanalizacije, vodovodi, električni vodi in še kaj), obnova le te pa bo povsem na plečih občin in države. Premier obljublja hitro ukrepanje, tudi po skrajšanih poteh, kar opogumlja. Tako kot človeški faktor, ki je z ogromnim humanitarnim in solidarnostnim čutom pripomogel k temu da so se rešila mnoga življenja, posledice ujme in povodenj omejile ter sanacija hitro stekla. Pripadnikom Civilne zaščite, gasilcem, policistom, vojakom, komunalnim delavcem, gozdarjem, gorskim in drugim reševalcem, medicinskemu osebju, letalcem, sosedom in prostovoljcem iz drugih krajev, znanim in manj znanim športnikom, ki so priskočili na pomoč, ali jo obljubili, globok poklon. Zahvala tudi tujim službam, ki so že prišle in še prihajajo pomagat. Celo Ukrajina, ki že ima svoje skrbi več kot dovolj, je poslala helikopter in težko mehanizacijo.

Lani največji požar, na Krasu, letos najhujša povodenj, v velikem delu države, s čim nas bo postreglo prihodnje leto? S potresom? Z vojno? No, ne kličimo hudiča. Podnebje je pa res ono, ki nas mora skrbeti, če ne bomo Putina pojezili do konca. Zatorej znova suša in požari, ali pa znova nevihte, tornadi, neurja in predvsem veliko pobesnele vode in blata. Da, kolikor spremljam zadeve že vrsto let, priznam, da amatersko, nestrokovno, s povprečnim znanjem o vsem tem a z odprtimi očmi in dobrim spominom, opažam, da je iz leta v leto slabše, zato ne pričakujem bolj milega, prijetnega poletja 2024. Le izjemoma je kdaj bolje. Ne gre za ciklične ekstremnosti, gre za že dolgo napovedane pojave, ki pa žal tempo še pospešujejo. Vprašajmo dr. Kajfež Bogatajevo in ostalo klimatološko-meteorološko-hidrološko stroko ali se motim?!

In mi vse to prikliče k spominu kar sem pisaril 2003 ob referendumski kampanji za naše članstvo v zvezi Nato. Pa sprejmem brez težav kako klofuto zagovornikov tega članstva, ker da nas varuje od Rusov, Kitajcev in še koga, češ, da izkoriščam domačo naravno tragedijo za svoje »umazane«, »sovražne« cilje. Dejal sem takrat, v samem uvodu daljšega nabora argumentov proti vstopu v omenjeno druščino, naslednje. Citiram:

»Spoznal sem, da našo varnost, blagostanje in prihodnost, ob vseh vojnah, ki jih nameravajo sprožiti ZDA (danes proti Iraku, jutri proti severni Koreji, pojutrišnjem proti Libiji, Sudanu in še kom?!) nas bistveno bolj ogrožajo porušena ravnovesja v naravi, oziroma ekološke katastrofe in še zlasti spremembe podnebja, kot Bin Laden, Saddam Hussein in njima podobni. Da se nam nebo sesuva in ledeniki topijo, da so zrak, voda in zemlja vse bolj zastrupljeni, pa so najbolj odgovorne prav tiste politike s katerimi bi se naj v NATO družili, oziroma politike velikih sil, in primis Združenih držav Amerike.«

Sem se motil? Enako in še bolj prepričano bi zapisal danes, s spremembo, oz. aktualizacijo le imen držav in oseb (nenazadnje je minilo od takrat 20 let). Vnesel bi Rusijo kot agresorko, Ukrajino kot napadeno državo, ZDA in Nato kot izzivalca in tudi neposredna akterja spopada, seveda Sirijo, med osebami pa bi citiral Putina, Assada, Bidna, Stoltenberga. Da tudi naša, kao zaveznika, ker ne drži kar pravi Vojko Volk, svetovalec premiera za zunanjo politiko, da »bencina na ogenj klimatske kataklizme priliva le osvajalski pohod Putinove Rusije«. Še bolj Zahod, ki je Putina z zavračanjem njegovih zahtev po varnostnih jamstvih za Rusijo potisnil v to in ki pri tej vojni tudi krepko sodeluje!

Skratka, kako bomo poplačali več milijardno škodo zaradi dežja, toče, poplav, plazov, vetrov, na novo zgradili ceste, mostove, vodovode, kanalizacije, elektro infrastrukturo, pomagali ljudem da si povrnejo streho nad glavo ter znosno življenje itd in obenem pričeli s podvajanjem proračuna za vojsko, napajanje orožarske industrije, pretežno ameriške, ker tako zahteva Nato? Pa ne pozabimo. Poletje 2024 utegne biti še huje!

Še enkrat, spoštovani Robert Golob, poziv k razmisleku o smiselnosti članstva v Natu in sodelovanja pri njegovih vojnah, zlasti z Rusijo v Ukrajini, ker četudi  odmislimo moralo in etiko, vse to ogromno stane!