sabato 20 maggio 2023

Jim gre verjeti?

 

G7 za jedrsko razorožitev? Bravo!

 

Sobota, 20. maj 2023 – zgodovinski dan, sem si rekel, ko sem tole prebral: Skupina sedmih gospodarsko najbolj razvitih držav je v Hirošimi spisala Izjavo, ki jo je naslovila »Vizija iz Hirošime o jedrski razorožitvi« s katero se je zavezala k temu da bo – citiram – »dosegla svet brez jedrskega orožja z nezmanjšano varnostjo za vse«. In so to storili prav v Hirošimi, ki skupaj z Nagasakijem opozarja – so zapisali še - na »uničenje brez primere in neizmerno človeško trpljenje, ki so ga doživeli prebivalci po atomskih bombah leta 1945.«. Ja, lepo, spodbudno, plemenito.

Toda, ker te gospodje z gospo zraven poznamo, ker vemo da gre za sedmerico, ki odloča kaj je prav in kaj ne z upravljanjem sveta in svojo voljo - beri: interese -  nato uveljavi širše, preko Svetovne Banke, OZN, Nata in v zadnjem obdobju tudi Evropske Unije, čemur pravimo poenostavljeno Zahod, ker doslej o taki nameri niso bili nikoli spregovorili in so to storili šele, ko se je zaslišala, ob grmenju vojne v Ukrajini, zaostrena jedrska retorika Rusije z grožnjo po uporabi tega orožja v kolikor bi se sama počutila ogrožena, z odstopom od režimov nadzora nad njim in z napovedjo njegove namestitve v Belorusiji, mi je zadišalo, da ne rečem, zasmrdelo, po instrumentalnem koraku. Potem, ko so dodali še Kitajsko, ki da s povečevanjem svojega jedrskega arzenala predstavlja »grožnjo svetovni in regionalni stabilnosti«, ter »provokativna dejanja« Severne Koreje in Irana, so vendarle priznali, da je »v sedanjem svetovnem varnostnem sistemu težko doseči napredek pri jedrski razorožitvi«. Smo torej spet tam: če se nasprotna stran ne misli razorožiti, se tudi mi ne! Logika ki seveda drži, dogovor o tovrstni razorožitvi mora biti globalen, njegovo izvajanje uravnoteženo, vzajemno nadzorovano in transparentno, a da do tega pride se mora vzpostaviti sistem medsebojnega zaupanja in predvsem »nezmanjšane varnosti za vse« - če uporabim njihov zapis. Tu pa naletimo na težavo in na neiskrenost Vizije Hirošime o jedrski razorožitvi. Dobro vedo, gospodje iz G7, da Rusiji Zahod ne zagotavlja in ne namerava zagotoviti varnosti, sicer bi širjenje zveze Nato proti njenim meja že zdavnaj ustavil, Kitajske ne bi obravnavali kot sovražnico in potencialno grožnjo njihovim interesom ampak partnerico, s Severno Korejo pa nadaljevali dialog, ki ga je bil začel Donald Trump, ter Iran vrnili k že sprejetemu dogovoru o nadzoru njegovega jedrskega programa. Če se vrnem k Rusiji, je vsem jasno, da bi brez svojih jedrskih konic ter ustreznih varnostnih jamstev ostala povsem gola in bosa pred bistveno bolj oboroženim in veliko močnejšim, kar se konvencionalnega orožja tiče, Zahodom. Naj spomnim, da je samo lani slednji (2/3 ZDA) porabil za oborožitev 480 milijard dolarjev, Rusija 86 milijard.

A da bi vsaj nekoliko bolj verjeli v iskrenost v Hirošimi sprejete izjave, bi sodilo tu še opravičilo Joeja Bidna Japonski in zlasti prebivalcem tega mesta ter Nagasakija za 270 tisoč pobitih v samih dveh dneh - 6. in 9. maja 1945 - bombi sta bili, kot se učimo v šoli, ameriški - ter pristop ZDA, Velike Britanije in Francije, skupaj z zavezniki v Natu in sicer, k Pogodbi OZN o prepovedi jedrskega orožja iz leta 2017. Ni nujno, da bi se realizacija njegovih določil pričela takoj, a sporočilo svetovni skupnosti, se posebej dosedanjim 121 podpisnicam, bi bilo zagotovo bolj jasno in spodbudno ter posredno naslovljeno tudi na vse ostale posestnike jedrskega orožja, z Rusijo in Kitajsko na čelu.

Predvsem pa, če bi mislili povsem resno, bi G7 težil k ponovni vzpostavitvi dialoga z Rusijo, ker le z njo je, ob polnem, enakovrednem in enakopravnem sodelovanju, moč graditi »svet brez jedrskega orožja«. A pri tem ravna sedmerica povsem nasprotno. Skuša stisniti Rusijo z novimi sankcijami in dobavami orožja, zdaj tudi bojnih letal, Zelenskemu, jo poziva k popolnemu umiku z Ukrajine, ker je seveda prav, a se dela kot da pri njeni agresiji na Ukrajino nima nič, kot da Natov NE Putinovim zahtevam po varnostnih jamstvih za njegovo državo in po implementaciji dogovorov iz Minska o statusu Donbasa, oz. o pravicah tam živečih avtohtonih Rusov, ni v ničemer vplival na odločitev Kremeljskega vladarja. Na kako bolj resno, uresničljivo, kar pomeni tudi Putinu sprejemljivo pogajalsko ponudbo s strani Washingtona ali Bruslja, svet, ki naj bi jutri zaživel brez jedrskega orožja, še čaka. Tako čakata Kitajska in Papež, ki bi rada pri tem pomagala, a ne moreta nič potem ko jima je ukrajinski predsednik »z vsem spoštovanjem« zabrusil, da mediatorjev ne potrebuje ker da se s Putinom nima o čem pogovarjat in ker da je edina rešitev, ki jo vidi zmagovita protiofenziva in izgon okupatorja. No, Frančišku ni mogel preprečiti, da bi za mir vsaj molil.

Nessun commento:

Posta un commento