Frančišek bi pomagal pri dosegu miru, a Zelenski hoče da ostane le pri molitvah

 

Kdo je tisti, ki se noče pogajati?

 

Ukrajinski predsednik Zelensky je bil minule dni, na poti po Evropi namenjeni iskanju dodatnih pomoči v boju proti ruski invaziji, tudi v Rimu, kjer je dobil vsa zagotovila italijanske vlade, da ga ne bo pustila na cedilu, tudi z orožjem ne, in obiskal je nato še papeža Frančiška. Pomembno srečanje, ki je trajalo dobrih 40 minut, veliko dlje od običajnega ob takih priložnostih -  poroča Vatikanski radio. Seveda, tankov in raket mu sveti oče ni mogel obljubiti, in tudi če bi lahko mu jih ne bi, obljubil pa mu je da bo molil za mir. Pogovorila sta se o humanitarnih in političnih razmerah v Ukrajini, ter si izmenjala nekaj protokolarnega: Frančišek mu je podaril bronasto oljčno vejico kot simbol miru, Zelenski pa njemu ikono Device Marije naslikano na plošči neprebojnega jopiča ter sliko z naslovom »izguba« o umoru otrok med to vojno. To je več ali manj vse kar nam povedo domači mediji, ko pa prisluhnemo italijanskim izvemo nekaj več, kar ni tako nepomembno, in sicer, da je ukrajinski predsednik zavrnil mediacijo, ki mu jo ponuja Vatikan. »Z vsem spoštovanjem do Svetega Očeta, nimamo potrebe po mediatorjih. Kar potrebujemo je pravičen mir!« – je izjavil ter nadaljeval: »Nisem voljan se pogovoriti s Putinom, z malim liderjem, ki pobija tudi svoje ljudi. Rešitev za Ukrajino je v protiofenzivi. Ko bomo na meji s Krimom, Putinu bo doma podpora padla in bo primoran poiskati nek izhod. To bo kmalu!« Ni dano vedeti, ali je ta odklon izvirno stališče Zelenskega, ali sledi ukazu, ki ga je kak dan prej prejel od ameriškega predsednika Bidna, da naj si nihče v Ukrajini ne dovoli pristanka na kakršnokoli prekinitev sovražnosti.

Gre za pomembne izjave, ki pričajo o tem kdo je pravzaprav v tem trenutku proti mirovnim pogajanjem in celo proti vsem poizkusom, da bi se pripravil teren zanje. Frančišek se ponuja kot mediator že od samega začetka vojne, pisal je minule dni tudi Putinu, na odgovor še čaka, a ukrajinskega je že prejel in to neposredno iz ust predsednika. Res je, mu ne preostane drugega kot molitev.

Domnevam, da je enaka usoda doletela tudi ponujenega posredovanja Kitajske. »Net, ali nichoho, po ukrajinsko, dokler ne zmagamo!« In se tu sprašujem, zakaj naši mediji o tem ne poročajo, ali so površni, se jim ne zdijo take besede pomembne, ali nočejo krivit žrtev ruske agresije za to, da se o miru še ne da pogovarjati, da diplomatski izhod iz te drame še ni dozorel? Ker ko o tem kaj preberem, vidim Putina kot edinega, ki da se ni pripravljen pogajat. Gre seveda razumeti, da vsak ki stavi na zmago se ji ne misli odpovedati, kar bi se zgodilo v trenutku, ko bi padel dogovor o prekinitvi sovražnosti, toda ali je vera Zelenskega v zmago s  toliko časa že najavljeno »spomladansko« protiofenzivo utemeljena, ker da so njegove sile že pridobile veliko sodobnega zahodnega orožja, in jim še prihaja, ter so veliko bolj motivirane za boj kot agresor, ali ga v to sproti prepričujejo zahodni voditelji, od Bidna do Scholza, od Leynove in Borrella da Mattarelle in Melonijeve, nanazadnje do naših Pirčeve, Goloba in Fajonove?

Resnica naj bi se prikazala – če uporabim izjavo Zelenskega – »kmalu«. Da ne postane poletna, ima slovita ukrajinska protiofenziva le že dober mesec, nato se bo vedelo pri čem vojskujoči si strani bosta, pri čem bo vsa Evropa, ali so bile kalkulacije in napovedi Bruslja in vseh zahodnih prestolnic plod pravilnih strateških premislekov. Kaj pa če ne in bo le ugotovljeno, da je v protiofenzivi umrlo na tisoče bojevnikov na eni in drugi strani, da so spet nastradali tudi civilisti in da fronta se ni bistveno premaknila? Če že ne Zelenski, bo šel kdo drug v Rim in Peking zaprosit za mediacijo?