https://www.delo.si/mnenja/kolumne/jelinciceva-kukavicja-zetev/

ODZIV 

na prispevek Luke Lisjaka Gabrielčiča pod naslovom "Jelinčičeva kukavičja žetev" v Delu, 26.3.2022

Ne bi se obregnil ob oceno avtorja glede Jelinčičeve predvolilne retorike, oceno s katero v celoti soglašam, če se tekom branja prispevka tudi sam ne bi v njem, tu pa tam, prepoznal. Seveda kot »levičarski ali levosredinski« mnenjski sooblikovalec, če mi je dovoljena tale kvalifikacija - tudi sam pisarim in se oglašam s svojimi pogledi - ali če hočemo tudi kot nekdanji član Zveze komunistov ter bivši poklicni politik pri Socialnih demokratih ter še vedno zagovornik leve miselnosti in vrednot, ki jo determinirajo. Pravi namreč, da diskurz, ki ga uporablja Jelinčič v svoji kritiki »pretirano prozahodne usmeritve« slovenske politike, tudi tokrat ni njegov, temveč pobran z gnezda levice in leve sredine, ki da naj ne bi skrivala nostalgije za neuvrščenostjo, gojila mehko rusofilijo, pripisovala krivdo za vojno v Ukrajini tudi Zahodu in pozivala k nevmešavanju v »tuje spore« ter sejala prepričanje, da »evroatlantski jopič utesnjuje potenciale slovenske zunanje politike in jo podreja globalističnim interesom«… Delno Gabrijelčiču pritrjujem. Res da je zgodovinar, da zgodovino pozna iz proučevanja, iz branja knjig in drugih virov, a bil je še otrok, ali ga še ni bilo, ko je gibanje neuvrščenih, pod vodstvom Tita, Nehruja, Nasserja, Sukarna in še koga izmed takratnih svetovno cenjenih voditeljev  tako imenovanega tretjega sveta izkazovalo vse svoje potenciale pri temperiranju hladne vojne med Zahodom in Vzhodom, oz. med ZDA in Zvezo NATO na eni strani ter Sovjetsko zvezo in Varšavskim paktom na drugi. Ne samo to, glavni akter je bilo gibanje pri dekolonizaciji in nezamenljiv pri ohranjanju miru. To kar je od njega ostalo, po odhodu »velikih«, ni niti senca takratnega. Tako, da biti nekoliko nostalgični do tistih časov vendarle ni in ne more biti pretirano hud greh.

»Mehka rusofilija« pri levičarjih? Morda, a bolj, če že, kot reminiscenca Oktobrske revolucije in Leninovih proletarcev. Biti rusofil danes, pa odmislimo za trenutek na vse to kar je Rusija dala svetovni kulturi, umetnosti in znanosti, tudi športu, ko to velesilo vodi eden najhujših avtokratov sodobnega sveta, desničar in nacionalist do obisti, je težko, tudi ko izkažeš določeno mero razumevanja do njenih zahtev in pričakovanj. Še preden je storil česar ne bi smel in prestopil še k vojnim zločincem, so bili njegovi klici še znotraj ratia, v marsičem tudi sprejemljivi. Naj pojasnim: Jalta prej in Organizacija o varnostni in sodelovanju v Evropi kasneje sta bili vzpostavili neko varnostno ravnovesje med blokoma v Evropi, ki je več ali manj vzdržalo vse do sesutja Sovjetske zveze in razhoda Varšavske alianse, če hočemo,  do padca Berlinskega zidu, in vzdržalo bi tudi dlje če se zveza NATO ne bi odločila postopoma osvajati prostor, ki ga je bil vzhodni blok zapustil. Šlo je za proces širitve, ki se po zagotovilih danih Mihailu Gorbačovu, ruskemu predsedniku avtorju Perestrojke, oz. reformnih procesov, ne bi smel pričeti in ki ga je eden od vodilnih mislecev ameriške strategije, George Kennan, že '97, dve leti preden bi bile v zavezništvo sprejete Poljska, Češka in Madžarska, prej zaveznice Sovjetske zveze, označil za največjo strateško napako, ki jo je organizacija delala, ker je vodila k vojni z Rusijo. In to kar se dogaja danes kaže da je imel še kako prav.

Torej, da, Gabrielčič, na levici a tudi pri 90% mirovnikov po vsem svetu, ki niso le levičarski, ampak različnih političnih ekstrakciji, je neko intimno, če že ne javno, prepričanje, da za nastalo krizo nosi del odgovornosti tudi Zahod, konkretno ZDA in NATO, ki sta Putinove zahteve po ustreznih varnostnih jamstvih do Rusije, prevedeno po zaustavitvi nadaljnjega širjenja proti njenim mejam, oz. po nevtralnem statusu Ukrajine in po umiku raketnih postojank v nekaterih obstoječih članicah, ki bi lahko ogrožale rusko varnost, odpravile brez pomisleka na posledice z neverjetno lahkotnim odgovorom, da vsaka suverena država si lahko sama izbere širšo mednarodno povezavo in da NATO ohranja politiko odprtih vrat.

Načeloma to drži, kot držita tudi pravica do samoodločbe in obenem načelo spoštovanja ozemeljske integritete oz. nedotakljivosti meja sleherne države. A že slednji, recimo, sta si v nasprotju - Mi smo mahali s prvo, Jugoslavija z drugo, pa bila je vojna. Tako je s pravico bo izbiri povezave. Toda tu je tudi real politik.

Kot je lepo pojasnil nedavno v Odmevih dr. Danilo Turk, varnostna razmerja dogovorjena in vzpostavljena 1975 v Helsinkih na OVSEju so se, zlasti zavoljo širitve zveze NATO, spremenila v škodo Rusije, kar kliče po novem dogovoru, po novi varnostni arhitekturi na celini.

Nazadnje še misel v zvezi z »evroatlantskim jopičem«, ki da utesnjuje našo zunanjo politiko in jo podreja globalističnim interesom. Bom še bolj konkreten, podreja jo, pa vso evropsko tudi, predvsem interesom ZDA - najnovejši primer, kdo bo najbolj profitiral od protestne prekinitve evropskih nabav ruskih energentov? - Zato moje vztrajno pozivanje k odhodu iz NATA in pridružitvi Avstriji, Finski, Švedski,  Irski, Malti, ki kljub nevtralnemu statusu vedo pomagati Ukrajini.