Logar gre k Trumpu ko ta odhaja

 

Neumnostim naše diplomacije ni videti konca

 

Zunanji minister Anže Logar je na četrtkovi skupni seji parlamentarnih odborov za zunanjo in zadeve Evropske Unije za prihodnji teden napovedal obisk ZDA in povratno srečanje s kolegom Mikom Pompeom. Cilj – zatrjuje minister – prikazati še enkrat velikopoteznost in uspešnost zunanje politike vlade Janeza Janše in doprinesti utrjevanju bilateralnih odnosov, ki so že itak »dobri kot nikoli doslej«. O dobroti teh odnosov sem že povedal svoje kak prispevek nazaj. Dovolil sem jih označiti za nič več kot totalno in sramotno servilne do Trumpove administracije, kateri smo podarili vse, tudi naše dostojanstvo, prejeli pa nič, niti Melanijin obisk rojstne Sevnice. Pa o tem znova v nadaljevanju, potem ko se bom obregnil ob nesmiselnosti in skrajni netaktnosti Logarjevega obiska. Najprej se vprašajmo, a še kdo od kolegov ali kolegic našega šefa diplomacije iz članic EU ali druge spodobne države  hodi ta čas v Washington na pogovore s predstavniki na nedavnih predsedniških volitvah povožene administracije? Če kje po svetu ne gori, če ni res nujno in neizogibno, nihče. Čakajo na ustoličenje Joea Bidna in na opolnomočenje njegovega izbranca za državnega sekretarja Anthonyja Blinkena. Pompeo je, bil nam všeč ali ne, pase'! Edini loleki smo mi, kar znova kaže na to, da o tem kako se vodi zunanjo politiko Janša in Logar nimata pojma. Problem je – in se tu vračam k servilnosti, ki jo ob vsaki priliki izkazujemo odhajajočemu ameriškemu predsedniku – da nam vlada s Logarjevim obiskom v Washington in onim, ki ga je premier napovedal v Izrael, k Netanjahu, kopiči dediščino nespodobnih zunanje političnih potez, ki jo bo naslednja težko odvrgla, vsaj na kratek rok. In tokrat je na udaru od osamosvojitve dalje oblikovana in filigransko vodena zunanja politika do Bližnjega Vzhoda, do vprašanja statusa in prihodnosti Palestine, do predmetnih resoluciji Združenih Narodov. Vselej smo bili del svetovne skupnosti, ki je obsojala politiko Izraela do zasedenih ozemelj, zlasti širjenje območji nezakonitih naselbin in onemogočanje dialoga s Palestinci. Bili smo tudi tik pred tem, da bi Palestinsko državo priznali, tako kot smo bili judovsko, a je že prejšnja vlada, Šarčeva, trenutek zamudila. Da bi to storila Janševa seveda ni pričakovati. Še huje, potem ko smo nedavno bili proti resoluciji Svetovne zdravstvene organizacije v prid humanitarni in zdravstveni pomoči palestinskemu življu na zasedenih ozemljih, smo si sedaj še nakopali jezo Hezbolaha, ki smo ga, za razliko od EU, v celoti razglasili za teroristično organizacijo, enako kot so to storile ZDA. Evropska unija je bila 2013 pripisala terorizem le oboroženemu krilu tega šiitskega gibanja v Libanonu. No, mi znova po svoje. In odločitev ni tako nedolžna. Izpostavlja nevarnostim po povračilnih udarcih naše vojake na »mirovnih« misijah tako v Libanonu, kot v Siriji in Afganistanu.

Le še eno potezo imamo na voljo, da povsem zavozimo našo dosedanjo držo in prepoznavnost na Bližnjem Vzhodu in odidemo iz jedra EU in OZN, to je, da sledimo Trumpu v izdihljajih njegovega mandata, tako kot je k temu podlegla Srbija, in naše veleposlaništvo iz Tel Aviva preselimo tudi mi v Jeruzalem. Naj nas to, če se bo res zgodilo, ne preseneti. Dvomim, da gre gospod Janša k Netanjahu le zato, da se pogovorita o nakupih izraelskega orožja.