sabato 7 marzo 2020

Obvezno naborništvo in Ustava




Je »odmrznitev« vojaškega naborništva še skladna z Ustavo?

Prvi poizkus, da bi SDS znova uvedla obvezno služenje vojaškega roka za »moško populacijo«(?!) je končal svojo parlamentarno pot že pri začetnem koraku. Predlog zakona ni prejel zadostne podpore, kar pa ne pomeni, da o tem na Šubičevi 4 ne bo več govora. Obratno. Tokratni poizkus je bil vložen s strani še opozicijske stranke in mu torej novi koalicijski partnerji, ki z njo sedaj oblikujejo novo večinsko vlado, niso bili zavezani. So pa to storili s podpisom koalicijske pogodbe, ki med sistemskimi spremembami vendarle predvideva »odmrznitev« vojaškega naborništva.
Na kratko, za nepoučene, spomnimo, da je bilo slednje ukinjeno, na pobudo iste stranke ( SDS ), ki ga sedaj hoče znova, ker so se mu naborniki izmikali na vse možne načine, ali pa izbirali civilno služenje, kar je postopoma zmanjševalo število oboroženih vojakov. Sledil je prehod k profesionalni vojski, ki pa tudi, zavoljo predvsem slabih plač, ne uspeva popolniti svojih vrst tako kot načrtuje vojaška stroka ali si želi politika, ki na njenem klasičnem, vojskovalnem konceptu  vztraja. Primanjkuje ji baje od 1500 do 2000 vojakov, poleg določene vrste orožja in opreme, zavoljo česa tudi vrhovni poveljnik, predsednik Republike, razglaša njeno obrambno šibkost.
Obramboslovni novi premier, že obrambni minister v času osamosvajanja in desetdnevne vojne, naj bi vedel kako zadevo rešiti: ob ohranitvi profesionalnega jedra SV, znova prisiliti mlade, da ob izpolnitvi polnoletnosti gredo služiti šestmesečno vojaščino s puško v roki ali enoletno brez. Po javnomnenjskih poizvedovanjih, pravijo v SDSu, naj bila javnost, vsaj v 60%, temu naklonjena, ko pa se vprašajo neposredno prizadeti, ali, če hočemo, zainteresirani, to so najstniki, je mnenje krepko obrnjeno.
Sicer se, ob ponovni uvedbi obveznega - poudarjam - obveznega vojaškega naborništva (prostovoljno, dilem, ki jih bom naštel ne odpira) zastavlja kar nekaj vprašanj glede njene skladnosti z Ustavo, kolikor sam razumem njene postavke.
Osnovna dilema zadeva odstopanje od že pridobljenih in uveljavljenih pravic, ne da bi za to obstajale kakršnekoli izredne razmere (16.člen - začasna razveljavitev in omejitev pravic).Takoj za tem vprašanje čemu obveznost služenja le za »moško populacijo«?, upoštevaje 14.člen - enakost pred zakonom, »ne glede na narodnost, raso, SPOL, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje…« itd? Taki diskriminaciji pravimo seksizem. O tem govori znova že omenjeni 16.člen, ki pravi da se človekove pravice in temeljne svoboščine lahko razveljavijo ali omejijo le za čas trajanja vojnega ali izrednega stanja in tako, da sprejeti ukrepi ne povzročajo neenakopravnosti, ki bi temeljila le na rasi, narodni pripadnosti, SPOLU, jeziku and so on…
18.člen govori o prepovedi mučenja in verjamem, da tega v vojski ni, vsaj ne tako kot ga gre ozko razumeti, a ni mogoče izključiti »Ponižujočega kaznovanja in ravnanja« s strani profesionalcev v vojski, ki jim je poverjeno obrazovanje in usposabljanje nabornikov do njih samih. Še v profesionalni vojski prihaja do tovrstnih primerov, ki večinoma ostanejo prikriti in zanikani javnosti, a se za njih izve ob končani karieri prizadetega in odhodu iz vojske.
19.člen – varstvo osebne svobode: »Vsakdo ima pravico do osebne svobode. Nikomur se ne sme vzeti prostost razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon.«…Člen govori seveda o odvzemu prostosti ob kaznivem, oz. nezakonitem ravnanju. Toda, ko mladeniča prisilimo 6 mesecev ali leto dni od doma, od svojega običajnega vsakdana, od svojega izbranega načina življenja, oziroma v sobivanje z vrstniki in starejšimi v prostorih in pod režimom, ki si ga sam ni izbral in si ga ne želi, četudi brez poniževanja, ustrahovanja in nasilja, lahko še govorimo o nedotaknjeni pravici do osebne svobode?
21.člen – varstvo človekove osebnosti in dostojanstva – pravi med drugim da je »prepovedano vsakršno nasilje nad osebami, ki jim je prostost kakorkoli omejena…« Lepo, a kot sem že dejal, se to v hierarhično organizirani strukturi kot je vsakršna vojska, dogaja. Pravico do osebnega dostojanstva in varnosti najdemo tudi v 34.členu.
39.člen – svoboda izražanja. »Zagotovljena je svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja…« Je to omogočeno v času obveznega služenja vojaškega roka? Enako pravica do uporabe svojega jezika in pisave (62.člen)?
Skratka, pazimo na vse to, ko bomo, če bomo, znova prisilili našo mladino v vojsko. A pomislimo predvsem, če se že odločimo to storiti, da jo usposobimo – kot svetuje svetovno priznana strokovnjakinja za varnostno politiko, Elisabeth Braw - k »vojskovanju« predvsem z ekstremnimi vremenskimi pojavi in drugimi posledicami podnebnih sprememb ter k služenju tudi drugim potrebam skupnosti.




Nessun commento:

Posta un commento