Sancta simplicitas, oz. kako desnica gleda na zgodovino

UGOVOR NA ČLANEK IGORJA KRŠINARJA

»PETA KOLONA - Sramotne izjave nasprotnikov samostojne Slovenije«

Ne gostujem kaj veliko v Reporterju, kot avtor kakega prispevka, pravzaprav prvič, ker ni revija ki bi delila z menoj podobne poglede in vrednote, oz. obratno, in ker jo ne berejo bralke in bralci katerim se praviloma obračam računajoč na razumevanje mojega pisanja če ne celo na soglašanje z njim. A vseeno verjamem, da je med porabniki Reporterjevih produktov tudi kdo, ki premore nekaj več obzorja in je voljan prisluhniti »drugemu mnenju«.

V vaši zadnji številki sem se znašel, sicer v lepi družbi, ki jo večinoma spoštujem, med domnevnimi »nasprotniki« samostojne Slovenije ki jih avtor članka označuje celo kot »Peta kolona«. No, pa poglejmo pomen tega izraza v sodobnem kontekstu (iz Wikipedije): »Danes se izraz peta kolona običajno uporablja kot oznaka za domače izdajalce, ki zaradi političnih, verskih in drugih nazorov oz. narodnosti pomagajo tujim napadalcem.«

Obtožba je kar huda, vredna sodišča, ker obrekuje in v ničemer ne dokazuje izdajstva in pomoči tujemu napadalcu. Uporablja le nekaj izjav, mimogrede potegnjene iz konteksta, in nekaj kritičnih pogledov do načina osamosvajanja, ter jih interpretira kot v prid napadalcu (JLA) in proti Demosovim osamosvojitvenim prizadevanjem.

A brez veze se vlačit po sodiščih, mar ne, spoštovani urednik? Itak so za vas in večino vaših somišljenikov  ničvredna institucija, oziroma le sredstvo za odstranjevanje političnih nasprotnikov.

Zame pa v tem primeru le izguba časa, ker smo na tako pisanje že navajeni in ni nič novega.

Sicer, bi rad na svojem primeru pokazal in dokazal, kako s prikazovanjem stvari v izključno črno-beli varianti, oziroma z ekstrapolacijo neke izjave ali dejanja in nekega širšega konteksta, se bralca in bralko zavaja in, če le ta ni previden, ali mu to ugaja, lahko tudi zavede.

O meni ste zapisali – citiram: »Med umikajočimi je bil tudi general JLA slovenskega rodu Marjan Čad, ki je med vojno okupiral celotno južno Primorsko, po njej pa se mu je takratni koprski župan in poznejši poslanec ZLSD Aurelio Juri zahvalil za sodelovanje in ugotovil, da so skupaj dobro odigrali svojo vlogo.«

Sancta simplicitas! S tega se da nič drugega razumeti kot to, da sem jaz z generalom sodeloval pri okupaciji južne Primorske in bil zadovoljen, da je uspela.  Ma lepo vas prosim,  Kršinar in Šurla. Če bi se malce bolj dokumentirali, ali vsaj prebrali v celoti ono gradivo s katerega je avtor članka potegnil tako sodbo, oz. interpretacijo, bi videli da je šlo pri zahvali Čadu za čisto nekaj drugega in sicer:

11. Julija 1991, zjutraj, je Radio Koper poročal, da je iz Reke, kjer je imel štab, general grozil z raketiranjem Jelšan, če mu slovenska mejna milica ne bo nehala pregledovati vozila, ki so dostavljala hrano in druge potrebščine karavlam na Koprskem in Sežanskem, kjer so še, po umiku vseh ostalih enot JLA,  do nadaljnjega domovali graničarji. Ker sem se bil sestal s Čadom na pogajanjih med našimi obrambnimi silami in JLA 29.junija v Kopru, ko je bil dosežen dogovor  o umiku njegovih okrepitev s Črnega Kala in umiritvi razmer po jutranjem streljanju na Škofijah, ko so bili ubiti trije njegovi vojaki, sem ga po telefaksu spomnil na oni dogovor, se mu zahvalil za pomirjevalno vlogo, ki jo je bil takrat odigral in ga pozval k preklicu novih groženj, kar je kasneje tudi storil.

V diplomaciji so priznanje zaslug nasprotne strani, pohvala in zahvale, del pogovorov in bontona, toliko bolj, ko si prizadevaš za nek cilj.

Torej to je resnica te zgodbe in ozadje te zahvale. Sicer moji someščanke in someščani vse to vedo in ko so me 4 leta kasneje izvolili za njihovega župana ter v nadaljevanju tudi tri krat za njihovega poslanca in enkrat za evroposlanca, so mi jasno povedali, da sem bil ravnal povsem v skladu z njihovimi pričakovanji in željami po čim manjših posledicah osamosvojitvene vojne na njihov vsakdan, oziroma po čim bolj mirnem prehodu v novo pravno in družbeno ureditev, v novo demokratično, neodvisno, samostojno Slovenijo.

Da, in pozabili ste napisati, da sem bil med podpisniki Deklaracije za mir, tudi zato, ker je bila občinska skupščina leto pred vojno in nekaj mesecev pred plebiscitom, sprejela s podporo vseh strank, tudi vseh Demosovih, Izjavo o demilitariziranem statusu Kopra. Toliko v vednost. Srečno.