lunedì 11 maggio 2020

Možina in Petrič za skupaj!


Dr. Petrič, nesporna avtoriteta?

Dr. Ernest Petrič pri Jožetu Možini. »Nesporna avtoriteta v slovenskem prostoru, kar daje njegovim pogledom in vrednotenju sedanjih razmer - ga predstavi avtor in voditelj nedeljskega »Intervjuja« - posebno težo.
Mah, pomislim, ali je res temu tako?! Poznamo ga že dolgo in četudi dober poznavalec mnogega z bogato zgodovino še v prejšnjem,  jugoslovanskem režimu, pa profesor, diplomat, ustavni sodnik in danes svetovalec predsednika Republike, njegova pogosta modrovanja me malokdaj prepričajo.
Ima se za levičarja, pa se takoj spomnim, ko se je Janez Janša razglašal za vodilnega socialnega demokrata v Sloveniji, a ga kot takega Evropska Socialna Demokracija ni prepoznala in še manj sprejela, oziroma se vanjo bojda sam ni videl in takrat tudi zamenjal ime svoje stranke ter kasneje pristal v Evropsko ljudsko stranko z vse bolj vztrajnim spogledovanjem, v zadnjih časih, z njeno ekstremno desnico.
Pa tudi sicer, od kdaj Možina vabi k sebi »levičarje«? Je probal kdaj s Kučanom, Kocjančičem ali povsem sredinsko usmerjenim Danilom Turkom? Enkrat nisem zasledil gosta, ki bi bil kritičen do Janeza Janše. Tako, da tudi tokrat, od »levičarja« Petriča nisem česa takega pričakoval. Navsezadnje je sam navijal za to, da bi že od začetka mandata vlado vodil prvak SDS, ker da relativni zmagovalec volitev, in okregal sedanje opozicijske stranke, ker niso hotele z njim v koalicijo.
In me dr. Petrič ni presenetil. Pohvalil je sedanjo vlado, ki da je »navkljub zamudam prejšnje« - povsem je prevzel tezo Janeza Janše - stopila na pot uspešnega spopada z epidemijo, za kar »prejemamo komplimente z vseh strani«. Da je Šarčeva ekipa vzpostavila zdravstveni nadzor na mejah, zaprla šole in domove za starejše, prepovedala Bocellijev koncert v Ljubljani, ki je bil po besedah »vladnega« Milana Kreka, sedanjega predstojnika Nacionalnega Inštituta za javno zdravje, ključni ukrep, ki je preprečil, da bi prišlo do katastrofe, ter storila vse kar je v tistem trenutku svetoval NIJZ, s čimer je tlakovala naslednici sedanje uspehe, Pahorjev svetovalec ne priznava.
Skrbi pa ga »tendenca, da bi probleme reševali na ulici«, pri čemer nedavno protestno kolesarjenje povezuje s poročanjem medijev o sumljivih vladnih poslih z zaščitno medicinsko opremo in prizadevanjem raziskovalnih novinarjev, ki te nečednosti razkrivajo, pripisuje »medijski linč«, »medijski stampedo« s »prevratniškimi nameni«, kar bi naj predstavljalo - pravi - največjo nevarnost za demokracijo, ki da deluje dobro če vlada red in se spoštujejo pravila.
Tudi sam sem zagovornik reda in pravil a le, če so vzpostavljeni na spodoben, konsensualen, dogovorjen, do pravic vseh spoštljiv in skrben način. Zato dr. Petriču vprašanje: je vse to kar počne g. Janša s svojim timom spodobno, neproblematično, skladno z največjimi standardi demokracije? Nobenega zadržka ali vsaj pomisleka do bliskovitih kadrovskih zamenjav na čelu Policije in SV v času, ko sta oba organa potrebovala maksimalno stabilnost in trdnost? Bila se je pravkar začela pandemija. In enako velja za SOVO in NIJZ? Kaj pa vztrajanje pri dodeljevanju policijskih pooblastil voski in pa sramotilna »depeša« Svetu Evrope o medijih v Sloveniji, najnovejši dopis zunanjega ministra, ki pred EU obračunava s sodstvom ter napad premiera na vodilnega pri Svetovni zdravstveni organizaciji usklajeno z ameriškim predsednikom a povsem razglašeno z EU? In nenazadnje, kaj pravite o zamenjavi direktorja Nacionalnega preiskovalnega Urada v trenutku, ko napove, da je sprožena preiskava in da so zbrani vsi relevantni dokazi glede sumljivih dobav medicinske opreme?
No ja, da ne pozabim: Mojca Šetinc Pašek je napovedala pritožbo na Ustavno sodišče po sodbi Vrhovnega, da Janez Janša z žaljivim tvitom izpred nekaj let na njen račun in na račun kolegice Evgenije Carl, s katerim ju je označil za »odsluženi prostitutki«, ni storil nič tako hudega, da bi bil sankcioniran. Kaj pravite? Da, tudi kot nekdanji ustavni sodnik. Je vse našteto ok? Če je temu tako, je nespornost Vaše avtoritete na zelo majavih nogah, pa brez zamere.

Se pa še vedno sprašujem, ali predsednik Republike sledi vašim nasvetom in se zato na vse navedene in druge packarije ne odziva, ali se odloča samostojno? Kakorkoli že, je vse to žalostno!




"Pripovedujem svoje življenje"

giovedì 7 maggio 2020

Napisal za soborno prilogo Večera



70. rojstni dan Evropske Unije

Ko se je Evropska skupnost ja jeklo in premog rojevala sem bil jaz že shodil in prihajal s staršema iz rojstnega Pulja v Koper. Še nekaj let bi minilo, da bi tam po 60ih, ko je oče kupil prvi televizor, slišal za neko Evropsko gospodarsko skupnost, ki je povezovala del celine a v kateri nas (Jugoslavije) ni bilo. Na gimnaziji je bilo o tem že nekaj več govora. Tudi zato, ker smo ob meji z Italijo in zavoljo poznavanja italijanščine spremljali pogosteje italijanske tv programe in slišali o Robertu Schumanu ter o njegovi želji, da bi s povezavo, oziroma integracijo evropskih držav preprečil nadaljnje vojne v Evropi, zlasti med Francijo in Nemčijo, ki sta bili glavni protagonistki tako prvega kot drugega svetovnega konflikta. Članstvo v Evropski gospodarski skupnosti je v naslednjih letih zraslo iz 6 na 12 članic, od tu tudi število rumenih zvezdic v krogu na modri zastavi sedanje Evropske Unije, ki pa nastane z Maahtrichtsko pogodbo 1992 in pridobi leto kasneje še 3 članice. Medtem v že razpadli Jugoslaviji divja vojna, najbolj krvava v Bosni in Hercegovini, Slovenija je že leto dni osamosvojena in neodvisna, suverena članica mednarodne skupnosti in si kot taka prizadeva povezati se z EU, vstopiti vanjo, ker pojem miru, svobode, demokracije, človekovih pravic, državljanskih svoboščin, vzajemnosti, blaginje in družbenega napredka.
In prizadevanja obrodijo. 2004, skupaj z drugimi 9 državami predvsem iz vzhodne Evrope, Slovenija postane polnopravna članica Evropske Unije, ki šteje tako po novem 25 članic. 3 leta kasneje vstopita Romunija in Bolgarija ter 2013 še Hrvaška, a 2020 odide Združeno Kraljestvo.
27 članic torej šteje danes EU in to v njenem najbolj občutljivem, rekel bi kar usodnem času. Brexit, kot vrhunski produkt nacionalizma, je odnesel eno njenih najpomembnejših članic, tovrstne tendence se pojavljajo tudi drugod - Salvini v Italiji že agitira k odhodu -, pravila in vrednote na katerih je skupnost ustanovljena in utemeljena, se vse bolj zrelativizirajo, naj pogosteje v mlajših, vzhodnih članicah, kar mi pove, da je bil »veliki pok« 2004, oziroma enkratna vstopnica 10 držav, z nami vred, ne najbolj posrečena poteza. Zakaj tako mnenje? Ker določene družbene skupnosti, morda zaradi dolgoletne izpostavljenosti sovjetskemu jarmu, niso bile dovolj dozorele za preklop v povsem drugačno ureditev in predvsem miselnost. Najbolj povedna je v tem smislu Višegrajska skupina, kateri se naša sedanja vlada vse bolj približuje. A da je temu tako nosijo dober del odgovornosti tudi ustanovne in druge stare članice, Nemčija in primis s svojimi poslovnimi, finančnimi in bančnimi interesi, ki jih malo kdaj vodi princip solidarnosti.
In predvsem na solidarnosti so se začeli temelji EU krhati. Finančna huda kriza na prelomu prejšnjega desetletja, prej in potem migrantska, ko namesto da bi se določale poštene kvote razporejanja in sprejemanja beguncev, so se začele dvigovati žice, ograje in meje. Grčija in Italija sta pri obeh krizah največ stradali in še vedno stradata. Sedaj pa še zdravstvena s pandemijo Covida-19 in znova solidarnost med članicami le za vzorec.
Ko sem postal član Evropskega parlamenta, sicer le 10 mesecev, potem ko sem nasledil Boruta Pahorja, ki se je vrnil domov in prevzel vlado, 2008, teh kriz ni bilo, niti na vidiku ne, in osnovna preokupacija moja in od ostalih 6 kolegic in kolegov iz Slovenije je bila meja s Hrvaško in članstvo slednje v EU, DA ali NE. Kot predlagatelj arbitraže že 2004 v Državnem zboru, ki jo pač naša vlada ni sprejela, sem nanjo vztrajal in edini od sedmerice obsodil našo blokado hrvaških pogajanj z Unijo, kar je seveda pomenilo konec moje politične kariere. Se pa je kmalu videlo da brez arbitraže ni šlo in danes obsojam Hrvaško, ki zavrača njen izid.
Ostala moja prizadevanja v Bruslju in Strasbourgu zlasti v okviru skupine Socialistov in Demokratov so se bolj nanašala na priznanje Palestine in na razmišljanja, ki bi kasneje dozorela v pobudo ICAN in na pogodbo OZN o propovedi jedrskega orožja, kako do sveta brez te grožnje. Slovenije še danes ni med podporniki te ideje in z Janševo vlado, ki se najraje spogleduje z Orbanovo na Madžarskem in s Trumpovo administracijo v ZDA, se od nje vse bolj odmikamo. In odmikamo se žal tudi iz samega jedra Evropske Unije.



"Pripovedujem svoje življenje"

lunedì 27 aprile 2020

Oddaja Politično, zamujena priložnost



Kje si, Borut? – 2

Še vedno te ni, dragi Borut, čeprav se tu pa tam oglašaš, nazadnje pri Tanji Gobec v nedeljskem »Politično«. Daljši intervju v katerem si povedal skoraj da nič. Najprej lapsus glede razkritja domnevnih nepravilnosti tudi vladnih predstavnikov pri dobavi zaščitne opreme, razkritja, ki bi naj metale »neko senco na sicer odlično ravnanje vlade in državnega zbora – so tvoje besede – v teh, recimo temu posebnih razmerah«. Obžaloval si, da je do tega prišlo, a moral bi biti preciznejši, ker se to bere lahko kot kritika novinarjev, ki so zgodbo razkrili, oz. avtorjev oddaje Tarča in same RTV hiše, in ne dejstva, da so se minister Počivalšek, Marjan Podobnik, Lojze Peterle in še nekateri šli, milo rečeno, sumljive rabote. Zato se oglasi znova in povej na koga leti kritika.
Drugo, kar ti večina tvojih nekdanjih političnih sopotnikov, po mojem trdnem prepričanju, zameri je vztrajanje pri zagovarjanju namere vlade, da se na vojsko prenesejo pooblastila policije, ob vse številnejših indicih, nenazadnje nabava opreme za nadzor množic in krotenje nemirov, da je tak manever namenjen drugim ciljem in ne varovanju južne meje. Za varovanje slednje so sedanja pooblastila, ki jih SV ima, povsem zadostna. No, sam upam, da boste in ti in vlada pri tem ostala praznih rok. Sicer vprašanje bolj s tehničnega, oz. strokovnega vidika: a se ne sprašuješ kako to, da policist, preden dobi omenjena pooblastila mora, poleg ustreznega šolanja, tudi na poseben strokovni izpit, vojaku pa tega naj ne bi bilo treba?
In sva spet pri aferi »depeša« Svetu Evrope o stanju medijev v Sloveniji. Označil si jo za, v času reševanja zdravstvene krize, ki mu bodo sledile še socialna in gospodarska ter politična negotovost, nepotreben in neprimeren »spodrsljaj« Urada vlade za komuniciranje. S tega sklepam, da te prej kot sama vsebina pisma moti dejstvo da razdvaja in da to ni dobro, ko se moramo vsi fokusirat na krizo. O sami vsebini, pa poveš le, da gre za »odgovor, ki ga je mogoče razumeti, kot pristranskega v strogem političnem jeziku«. Nič več? Nič hujšega od tega? Čemu pol kraval, ki ga zganjajo novinarske vrste in vsi tisti, ki govorijo o pravem blatenju države pred Evropo? Anna Colombo, ki si jo poznal še kot generalno sekretarko parlamentarne skupine Socialistov in Demokratov v EP, danes svetovalka za zunanjo politiko pri isti skupini, ko je prebrala »depešo« mi je pisala in me začudeno vprašala, ali smo bili v Sloveniji znoreli. »Pazzesco!« In moj odgovor: »Imamo pač novo vlado, vlado, ki jo vodi stranka, ki se zgleduje po madžarskem Fideszu«.
Tudi sam, dragi predsednik, razumem povsem drugače kot ti sporočilo, ki ga je vlada preko svojega urada za komuniciranje poslala v Strasbourg in to povsem zavestno in me vsaj nekoliko čudi, da tako blatenje države in njenih glavnih, najbolj kvalificiranih medijev, dopuščaš. Sicer ne bi zadevo odpravil z oceno »spodrsljaja«, ampak bi pozval Janeza Janšo, s katerim, kot berem, lepo komunicirata, da naj »depešo« prekliče, ali pa sam Svetu Evrope pisal ter jo razvrednotil in se tako postavil v bran napadenim novinarskim hišam.
Preseneča me tudi zaključek intervjuja, ko praviš, da smo na razpotju od koder vodita le dve poti: pot demokracije in mirnega reševanja sporov, ali, druga, pot avtokracije in uporabe sile. Do tu vse v redu, a nato: »Upam, da se bo cel svet, vključno z nami«, odločil za prvo v katero praviš da sam trdno verjameš. To pa mi ne diši. UPAŠ… da se bo tudi Slovenija držala demokracije? Jaz lahko upam, moja žena in otroci lahko upajo, preprosti ljudje lahko upamo, ti nimaš kaj upati, ti si predsednik Republike, na vrhu hierarhije, ki o demokraciji ali drugi poti vsaj pri nas doma odloča, ki demokracijo obrani ali dovoli, da se jo sesuje. In ne odzivanje na za demokracijo ogrožajoče prakse, kot na primer prej omenjena »depeša«, verjemi, da vse prej kot pomirja in daje upati.
Predsednika v tem spisu tikam, ker se poznava, mar ne Borut?



"Pripovedujem svoje življenje"


mercoledì 15 aprile 2020

Pahorjeva neodzivnost



Kje si Borut?

Vse bolj me obdaja žalost, pa ne le zavoljo pandemije in posledic, ki jih bo pustila za seboj in obsega katerih še ne poznamo, ali pa napovedi makroekonomistov, da nas čaka hujša depresija kot ona iz začetka prejšnjega stoletja ter epidemiologov, da se bo sedanja okuženost ponavljala sezonsko vsako leto kot običajna gripa in da bosta postala maska ter socialna distanca stalnici v našem vsakdanu. Me predvsem za to kar se ob izrednosti razmer dogaja na domačem političnem parketu, ne da bi se prvi varuh demokratičnih pridobitev in standardov, oz. predsednik Republike odzival. Če se in ko se, je vselej v polnem sozvočju s trenutno vlado, ko pa le ta zaide nekam stran od demokracije in politične spodobnosti, umolkne, se poskrije, ne pove ničesar, ali napove, da bo svoje povedal, ko bo pravi čas…. Čas pa mine in ga znova slišimo, ko podpre vlado.
Nekaj primerov:
1.     Ob nastopu mandata, takoj zamenjava dveh ključnih ljudi ob korakanju okužbe, šefic Policije in Vojske. Je bil kot vrhovni poveljnik SV, predsednik Republike, vsaj povprašan o zamenjavi načelnice General Štaba? Javnosti ni znano. Torej kadrovska poteza mimo njega in rekel ni nič.
2.     Seja Sveta za nacionalno varnost ob prvih okužbah s Covidom-19, brez direktorja Slovenske obveščevalne varnostne agencije, ker da nimamo pred vrati klasičnega sovražnika, temveč le virus, a danes bi naj policijsko pooblastili vojsko, ker da prihajajo migranti potencialni prenašalci okužbe. Predsednik Republike znova brez komentarja.
3.     Hitropotezne kadrovske menjave tudi na še eni ključni ustanovi ob zdravstveni krizi, ki nas je zajemala, to je na Nacionalnem Inštitutu za javno zdravje in celo, ko se novi vodja ni strinjal z ukrepi vlade, ki ga je bila postavila, je pristojni minister počel kar naprej po svoje, češ, da na NIJZ nimajo prav. Je pri tem kdo slišal predsednika Republike obraniti stroko?
4.     Ustavitev objav ažuriranih podatkov na Upravi za javna plačila, kar je oslepelo Komisijo za preprečevanje korupcije in sprožilo ogorčenje Transparency International. In to v času prvih nerodnih ali dvomljivih naročanj zaščitne opreme. Znova vse tiho na Erjavčevi 17.
5.     Tudi ko se je moral predhodnik Janše, Marjan Šarec sam braniti pred obtožbami naslednika, da ni bil dovolj storil, zlasti ne pravočasno, da bi zajezil pandemijo, bi bila še kako dobrodošla beseda šefa države, da je bila kritika neupravičena, ker je bil Šarec odreagiral tako, kot mu je svetovala stroka. Nenazadnje je bil njegov minister Šabeder prepovedal Bocellijev koncert v Štožicah 7. marca, ki če se bi zgodil – kot je dejal dr. Milan Krek, bi imeli danes katastrofo.
6.     Pa smo pri današnjih dneh, ko zvemo za depešo Ministrstva za zunanje zadeve Svetu Evrope o stanju medijske krajine v Sloveniji, dokument ki očrni, kot produkt in ostanek bivšega komunističnega režima, vse glavne slovenske medije, od Dela in Dnevnika, do RTV Slovenija in celo zasebne Pop TV, ter uredništva in novinarje, ki tam delajo in ki bi naj bili v službi nekdanje nomenklature ali le leve politične opcije ter preprečevali pluralnost informiranja. Zgrozijo se stanovske vrste, civilnodružbene organizacije, parlamentarna opozicija in tudi del same koalicije (SMC, Desus in NSi), ki se od vsebine dopisa distancira. Ker pa se takoj ne razume ali gre za uradno stališče vlade, oz. MZZja, ali za nerodnost Urada za komuniciranje, predsednik Republike se vzdrži komentarja – »Počakajmo najprej da zvemo za kaj gre« - a zgodi se torek, ko na skupni seji Odborov za kulturo in zunanjo politiko DZ, minister demantira sicer da je dopis nastal po njegovem nareku, pritrdi pa vsebini, češ da v njej ni nič spornega, s čimer prizna, da za njim stoji SDS in da je bil poslan na papirju vlade. In Borut Pahor? Nič. Tiho. Spregovori v sredo popoldan ob obisku meje ob Kolpi, v družbi ministrov za obrambo in notranje zadeve: »Potrebujemo vojsko s pooblastili policije! Naj se opozicija zave, da je to nujno!«

7.     In nenazadnje, ameriški predsednik Trump ustavi financiranje Svetovne zdravstvene organizacije, ker da ni ravnala prav ob pojavu Covida-19. Hudo kritičen tudi Janša, ki zahteva tudi odstop njenega generalnega direktorja. Josep Borrell pa izpove WHO vso podporo Evropske Unije. In naš predsednik? Borut, Kje si? A ja, na južni meji, v tesnem spremstvu ministrov, uradnikov in vojakov na druženju, ki bi ga policija še kako sankcionirala, če bi šlo za običajne pohodnike. Pravi posmeh pravil, ki smo jih sprejeli za zajezitev pandemije. Hudo slab zgled!  


"Pripovedujem svoje življenje"

lunedì 30 marzo 2020

Začnimo SV preoblikovati kot nam narekuje prihodnost



DA, JO POTREBUJEMO!

Enkrat na začetku februarja, ko smo še bežno spremljali okužbe s Koronavirusom tam daleč, na Kitajskem, v Wuhanu, ko si nihče na Zahodu niti mislil ni, da bo neka lokalna epidemija, tako kot mnoge prej po nerazvitem, revnem svetu, kjer so bile tudi zatrte, v dobrem mesecu dni zajela praktično vso zemeljsko oblo in jo prisilila v karanteno, kot še nobena prej v sodobni zgodovini človeštva, sem pisal in se spraševal ali vojsko v Sloveniji res potrebujemo. Zagovarjal sem tezo, da jo ne, ker da nepotreben strošek in slabo uporabna v obliki kakršno imamo ob izzivih, ki jih nam prinaša čas.
Sredi pandemije s Covidom-19, ki je po svetu okužil že 720.000 ljudi in jih spravil na onstranstvo več kot 34.000, v naši mali deželi do minule nedelje »le« 11, Vlada kliče parlament in javnost k aktivaciji vojske s pooblastili policije, ker da je nujna za boljše varovanje južne meje (s Hrvaško) pred pričakovanimi vdori nezakonitih migrantov, potencialnih prenašalcev novih okužb. »V tem trenutku – pojasnjuje notranji minister, Hojs – jo v mestih in notranjosti države ne potrebujemo«. Aha – gospod minister – v tem trenutku še ne?! Lepo. Kaj pa jutri?...morda ob kakem izbruhu narodove jeze? Ker se tudi to lahko zgodi če bo oblast, ob ukazovanju vedenj, ki so nujne za zajezitev pandemije, počne tudi stvari, ki z njo veze nimajo  in ki razkrivajo neke druge, ne kolektivne interese in težnje. In nekaj se v tem smislu tudi že dogaja: vrsta hitropoteznih, nepojasnjenih kadrovskih menjav, utišanje Uprave za javna plačila in onemogočanje dela Komisije za preprečevanje korupcije, poskusi utišanja tudi medijskega nadzora nad početji vlade.
A vrnimo se k policijskim pooblastilom, ki naj bi jih z aktivacijo razvpitega 37.a člena Zakona o obrambi, Državni zbor z dvotretjinsko večino prisotnih poslank in poslancev, dodelil vojski. Tudi če zaupamo predlagatelju te poteze, notranjemu ministru, verjamemo v njegovo dobronamernost in v zagotovila, da bodo vojaki in vojakinje le nadomeščali policijo in ji tako pomagali pri obvladovanju nezakonitih prehodov meje, se moramo vprašati, ali niso pooblastila vezana tudi na znanje, na usposobljenost, na kvalifikacijo, ki jih poklic, ki jih prevzema in bo izvajal ima? Policisti, ki so za ta poklic posebej izšolani, morajo po Zakonu o delu v policiji, za izvajanje policijskih pooblastil opraviti še poseben izpit. Pripadnicam in pripadnikom vojske tega ni treba?
Mi takoj pride na misel primerjava z zdravstvom, ko je ta servis naša prva obrambna linija proti pandemiji. Predstavljamo si, da bi zdravniku splošne medicine podelili pooblastila travmatologa ali infektologa, ker sta slednja trenutno najbolj obremenjena? Morda pretiravam, a kakorkoli že interpretiramo te reči, pooblaščanje nekoga za nekaj, kar ni na njegovem spisku del in nalog, ne gre. Tudi če ostanemo le pri policiji in vojski. Bi policistu dali rokovat z minometom ali oklepnikom, ne da bi ga prej za to usposobili?
In če že hočemo z vojsko okrepiti vrste policije tako za nadzor meja kot za kakršno koli drugo potrebo varovanja življenj, osebne varnosti in premoženja ljudi, preprečevanja in odkrivanja kriminala, nadzora in urejanja prometa, ter občega zagotavljanja miru in reda, pričnimo z njeno reformo, z njenim preoblikovanjem v skladu z izzivi do naše varnosti in znosnega življenja, ki so pred nami, a ki že kažejo zobe. Mislim na dramo, ki jo živimo te dni skupaj z ostalim svetom in ki se utegne ponoviti, tudi ko bi jo zadušili, morda že prihodnje leto z novim, mutirajočim in neobvladljivim virusom, in mislim na ekstremna vremenska in tudi druga naravna dogajanja kot posledice podnebnih sprememb.
Že to kar se nam dogaja zadnje tri tedne kliče po korenitih spremembah in prilagoditvah naših življenjskih modelov in standardov, tako na osebni kot na kolektivni ravni – govorim o nujnosti po novi družbeni in razvojni agendi. Začnimo pri vojski, ko jo že hočemo na meji.

mercoledì 25 marzo 2020

Projekcije o poteku pandemije morda zgrešene




TUDI STROKA NIMA VEDNO PRAV…

Tako kod domnevam da počne velika večina sodržavljank in sodržavljanov, oziroma da spremlja vse podrobnosti dramatičnega trenutka, ki ga živimo, doma in po svetu, v želji po ažurnosti in predvsem v lovu za kako spodbudno, opogumljajočo novico, tudi sam ne zamudim informativne oddaje, pri nas kot pri ubogih zahodnih sosedih,  ter se dodatno izobražujem preko spleta, da bi o predmetu trenutne pozornosti in skrbi izvedel čim več. Sicer kaj bi drugega počeli, ko smo primorani v domačih karantenah?! No, okoli 15h si naložim stran Nacionalnega Inštituta za Javno Zdravje in preberem podatke o na novo opravljenih testih in ugotovljenih okužbah, pogledam priložene grafe, hudo mi je za vsako novo žrtev, ki se zapiše na zaslonu, pomislim takoj na razmere, izjemno težke, v domovih ostarelih, kjer se okužba hitreje širi, in na intenzivnih oddelkih bolnišnic, kjer se zdravniki in medicinske sestre borijo za življenje že ali še kakih deset najhuje obolelih, a ko pogledam še pisan zemljevid države, ki kaže v barvah najmanj in najbolj od pandemije prizadete predele, se, sebično, seveda, veselim, da na Obali in Krasu mirujemo že kak dan na »le« 13 primerih. Vsaj tako še do danes, ko je na koledarju petek 27.marec.
Toda v torek me je nekoliko zbodlo in streslo kar sem videl in slišal v RTV Poročilih ob 17h in v Dnevniku ob 19h. Šlo je za projekcijo nadaljnjega poteka pandemije pri nas, ki nam jo je sporočil slovenski infektolog Andrej Trampuž iz Berlina. »Če je danes 480 okuženih - je dejal - jih bo čez 10 dni 5090 in čez 14 dni 14500«. Vprašal sem se od kod taka računica, če že dva tedna beležimo do največ 50 novih okužb dnevno (12.3.), sicer v poprečju od 30 do 45? Edina razlaga, da je bil omenjenemu zdravniku sporočen le podatek do torka okuženih in da je kalkuliral razvoj okužbe po eksponencialnem dvigu. Tega pa pri nas, zaenkrat vsaj, k sreči, nimamo in ne kaže, da bi se nam zgodil. Spoznali smo namreč dokaj pravočasno, da se treba držati predpisanih varnostnih ukrepov, ki so jih določile oblasti in, ne nazadnje, tega kar ti narekuje zdrava pamet.
Če se bo torej trend rasti nadaljeval kot doslej (včeraj 49 novih okužb) in domovi ostarelih, ki jim dr. Janez Tomažič, iz ljubljanske infekcijske klinike pravi "tempirane bombe", ne bodo eksplodirali, bomo imeli čez 7 dni (trije od desetih napovedanih dneh so že mimo) od 780 do 930 okuženih in čez 11 dni še dodatnih 120 do 180.
Pa tudi ko uporabimo Gantarjevo špekulacijo, da je okužb zagotovo 5 krat več, kot pravijo uradni podatki, pridemo do maksimalnih številk 4500 okuženih do 3. aprila in 5300 do 7. aprila.
Če bi se naj katastrofična projekcija dr. Trampuža uresničila bi morali že od dne, ko jo je podal, beležiti dnevno do 470 novih primerov in čez teden celo do 2500.
Ker se to ne dogaja in tudi pričakovati ni, da bi se, prej obratno, oziroma da naj bi se krivulja ugotovljenih okužb začela spuščati, če pogledamo kitajsko izkušnjo, najkasneje konec aprila (nekaj mi pravi, da že sredi meseca) bomo dosegli vrh tam pri 1300 do 1500 primerih, želeti si je od teh čim manj hospitaliziranih in predvsem čim manj na respiratorjih. Tudi sam seveda špekuliram, a na osnovi dosedanjih podatkov, grafov, trenda.
No, prepričan sem da pred poletjem bomo vendarle zagledali luč na koncu tunela, kar pa ne pomeni, da bomo znova zadihali kot prej. Pravilno opozarja koprski epidemiolog Boris Kopilovič, da bo zato potrebnih še nekaj mesecev. Preprosta pamet nam pravi, da vse dotlej, dokler še zadnji oboleli ne bo ozdravel in ne bo vnosov novih primerov iz tujine. Da, meja zlasti z Italijo bo morala biti še dolgo strogo nadzorovana. Za enkrat pa, OSTANIMO DOMA IN SREČNO!






"Pripovedujem svoje življenje"

70 jih je mimo... Da bi jih počastil, lani 27. julija, sem vtipkal sprehod po svojem življenju, med spomini in pogledi na svet. Kot da bi vedel, da nas bo letos ogrožala najbolj nevarna pandemija doslej in da se bom sam znašel med najbolj rizičnimi trčami virusa Covid-19, kot ga je stroka poimenovala. Da, kot da bi vedel, pa nisem. Prej sem pomislil na to, da bi me danes zelo veselilo prebirati starša in nonota ali noni. No, vnučki, bodo to lahko. Če še koga zanima, pripoved je tu...


lunedì 23 marzo 2020




Pripovedujem svoje življenje



70 jih je mimo... Da bi jih počastil, lani 27. julija, sem vtipkal sprehod po svojem življenju, med spomini in pogledi na svet. Kot da bi vedel, da nas bo letos ogrožala najbolj nevarna pandemija doslej in da se bom sam znašel med najbolj rizičnimi trčami virusa Covid-19, kot ga je stroka poimenovala. Da, kot da bi vedel, pa nisem. Prej sem pomislil na to, da bi me danes zelo veselilo prebirati starša in nonota ali noni. No, vnučki, bodo to lahko. Če še koga zanima, pripoved je tu...

https://drive.google.com/file/d/1DDM042AreTLQOLh2NvIMBjQhePizRAq7/view